Jedro

Iz obrazložitve sodbe ni razvidno ali je šlo v tem primeru za odškodninski zahtevek ali za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih v točki I ; glede odločitve, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči znesek 4.412,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter v tč. III (da se višji tožbeni zahtevek zavrne) in IV (glede stroškov postopka) izreka r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo: I.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 4.412,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in 120.631,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila; pod točko II.), da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15 dni vrniti 91 PVC stolov, leseno omaro, 9 železnih pregibnih okroglih miz, 14 plastičnih miz, 3 jeklenke po 15 kg, 4 reklamne panoje, 4 nove zavite mize, ledomat, pomivalni stroj, 7 visokih polic, ruda voziček, inox vitrino za sendviče, 2 inox napi, 2 inox pripravljalni mizi, enojno inox korito, fritezo z majhno mizico, 2 železni stalaži, 2 ventilatorja, 2 fritezi, 2 inox pripravljalna pulta, dvojno inox korito, 2 inox dvojni koriti z odcejevalnikom, hladilno omaro libherr profi line, inox pripravljalni pult, inox odcejevalnik in 2 skrinji za sladoled; pod točko III) je višji tožbeni zahtevek na plačilo 62.957,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 120.631,45 EUR od vložitve tožbe do izdaje sodbe zavrnilo in IV) toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki v roku 15 dni njene stroške postopka v znesku 9.455,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15 dnevnega roka dalje do plačila.

Zoper to sodbo sta se pritožili tako tožeča kot tožena stranka po svojih pooblaščencih.

Tožeča stranka v svoji pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da se je izgubljeni dobiček ugotovil na podlagi vrednosti – cen na dan izdaje sodbe. Iz izvedenskega mnenja izvedenca Hladnika pa izhaja, da ta pri ugotavljanju višine tega dobička očitno ni izhajal iz teh izhodišč, saj je v mnenju navedel, da je znesek 24.126,00 EUR izgubljenega dobička izračunan po stalnih cenah v SIT z izhodiščnim letom 2004. To pa pomeni, da se je ta dobiček obračunal po vrednostih iz leta 2004, kar je nenazadnje razvidno tudi iz njegovih navedb, da tožeči zato pripadajo še zakonske zamudne obresti. Ob takem stanju je tožeča stranka prikrajšana vsaj za stopnjo inflacije. Sodišče torej dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo, med dokazi in razlogi sodbe pa so tudi razhajanja glede bistvenih dejstev.

Tožena stranka pa v svoji pritožbi navaja, da se pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava in v posledici tega nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, v celoti pa izpodbija tudi stroškovno odločitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Predvsem tožena stranka meni, da ni odgovorna za škodo, ki naj bi nastala tožniku in da sodišče ni pravilno odločilo o nezakonitosti gradnje kot predhodnem vprašanju, zaradi česar je sodba nepravilna. Ker je vprašanje zakonitosti gradnje v obravnavanem primeru predhodno vprašanje, sodišče brez izvedenca, ob pomanjkanju strokovnega znanja s področja graditve objektov, o tem vprašanju niti ni moglo odločati. V pretežni meri pa je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje po višini ter glede tega, da je tožena stranka dolžna tožeči vrniti opremo. Glede slednjega poudarja, da je tožena jasno navedla, da je oprema tožniku na voljo, vendar pa je tožnik dolžan plačati stroške skladiščenja - hrambe. Kljub dejstvu, da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da tožnik soglasja za predelavo na objektu ni imel, mu je priznalo kot škodo tudi stroške predelave. Nevzdržno je, da je sodišče ugotovilo, da naj bi že osnovni objekt ne bil skladen s pravilnikom, ob tem pa je celo njegovo razširitev brez soglasja tožene stranke, torej še večje neskladje, ki ga je vzpostavil tožnik, štelo v njegovo korist in v škodo toženi stranki. Sodišče in izvedenec finančne stroke nista upoštevala, da bi moral tožnik vsako leto pridobiti ustrezno dovoljenje, za katerega za leto 2004 niti ni zaprosil. Izvedenec je tudi povsem nekritično izhajal iz dokumentacije tožnika, ki je v sodnem spisu ni. Mnenje izvedenca H. je povsem nesprejemljivo in nekritično in celo dopušča možnost davčne utaje s strani tožnika. Verjetno je, da bi tožnik prikazal manj dobička iz razlogov zmanjšane davčne obremenitve. Zato je zahtevek po višini v celoti ali vsaj v pretežni meri neutemeljen, ker pa toženka ni imela možnost seznaniti se z gradivom, ki ga je izvedenec uporabil kot podlago za svoje mnenje, je podana tudi kršitev postopka v posledici katere je sodba nezakonita in odločitev napačna.

Pritožbi sta le delno utemeljeni.

Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur.l. RS, št.45/08). Zato se po drugem odstavku 130. člena ZPP-D nadaljuje po dotedanjih določbah ZPP - Uradno prečiščeno besedilo Ur.l. RS, št.73/07. K pritožbi tožeče stranke: Tudi pritožbeno sodišče se pridružuje stališču pritožnika, da je obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje glede odločitve, da tožniku ne gre na račun izgubljenega dobička višji znesek od prisojenega zneska 120.631,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima pomanjkljivosti , zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izvedenec je v svojem mnenju ugotovil, da bi tožnik leta 2004 in v naslednjih letih ustvaril po 24.126,00 EUR dobička letno, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, pri tem pa je tudi navedel, da je dobiček po višini obračunal na izhodiščno leto 2004. Ob takem stanju ni mogoče sprejeti zaključka sodišča prve stopnje da je bil ta dobiček obračunan po višini na dan izdaje sodne odločbe. Zato je sodba v tem delu nejasna nenazadnje pa dejansko obstaja tudi nasprotje v njej o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med ugotovitvami izvedenca. Zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo ter sodbo sodišče v obsegu, kolikor je bil višji zahtevek od glavnice 120.631,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe tožeči stranki zavrnjen razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri novem sojenju bo moralo sodišče odpraviti ugotovljeno neskladje ter ugotoviti koliko je dejansko znašal izgubljen dobiček na dan sojenja ter temu ustrezno odločiti.

Glede pritožbe tožene stranke: Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da vrne tožeči stranki opremo našteto pod tč. II sodbe. O tem, da gre v tem primeru za opremo, ki je v lasti tožeče stranke ni nobenega dvoma, tudi dejstvo, da te opreme tožena stranka tožeči ni hotela prostovoljno izročiti je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Ker pa tudi pritožbene trditve tožene stranke, da bi ji moral tožnik predhodno plačati stroške hrambe in da naj bi bilo glede opreme vzpostavljeno drugačno obligacijsko razmerje pa niti ni mogoče upoštevati, saj predstavljajo nedovoljene pritožbene novote po prvem odstavku 337. člena ZPP. Zato pritožbeno sodišče glede pravilnosti te odločitve sodišča prve stopnje nima nobenih pomislekov.

Tudi glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka zaradi kršitve pogodbene obveznosti s strani tožene prikrajšana za izgubljen dobiček od leta 2004 dalje v višini 24.126,00 EUR letno pritožbeno sodišče nima nobenih dvomov. Tožena stranka se je z najemno pogodbo zavezala tožniku izročiti, zaradi opravljanja gostinske dejavnosti, zemljišče z objektom namenjenim za okrepčevalnico. Da te svoje pogodbene obveznosti tožena stranka ni izpolnila, pa tudi med strankama ni sporno. Sporno pa ni niti dejstvo, da do neizpolnitve pogodbe s strani tožene stranke ni prišlo po krivdi tožeče stranke. In to zadostuje. Okoliščina, ali je bil objekt, ki ga je bila dolžna tožena stranka izročiti po pogodbi tožeči, zgrajen v nasprotju z Zakonom o graditvi objektov ali ne, pa za obstoj odškodninske odgovornosti v razmerju med tožečo in toženo stranko, ni pomembna. Bistvena je ugotovitev, da tožena stranka svoje pogodbene obveznosti ni izpolnila in da je zaradi tega tožeči stranki nastala škoda.

Izvedensko mnenje izvedenca S.H. je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ovrednotilo in v zvezi s tem tudi navedlo obširne razloge, zakaj ga sprejema. Pritožbeni očitki takih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati. Deloma zato, ker predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (da tožnik ni imel denarja za investicijo), deloma pa zato, ker jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe argumentirano zavrnilo (prisotnost druge konkurence) že sodišče prve stopnje. Ob dejstvu, da je bil izvedenec na naroku na katerem je sodelovala tudi substitutka pooblaščenca tožene stranke dne 16.4.2008 neposredno zaslišan in da je pred tem tudi pojasnil kako obširna je bila dokumentacija, ki jo je pregledoval in uporabil za izdelavo mnenja (8 škatel s fascikli, mapami in dokumenti) ter nenazadnje, da je pred tem tudi tožeča stranka sama toženo pozvala, da si dokumentacijo pregleda in se z njo seznani, očitkov o domnevnih kršitvah postopka, ki naj bi bile storjene s tem, ker se kompletna dokumentacija uporabljena za izdelavo mnenja ni predložila toženi stranki, ni mogoče upoštevati.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa se pritožnik upravičeno pritožuje nad odločitvijo sodišča prve stopnje glede tega, da gre tožniku škoda tudi iz naslova vlaganj v višini 4.412,00 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, na kakšni pravni podlagi je sodišče temu zahtevku tožnika ugodilo. V zvezi s tem zahtevkom je namreč navedlo, da je tožniku priznalo škodo iz naslova vlaganj v objekt na plaži v višini 4.412,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Na kakšni pravni podlagi je sodišče prve stopnje to »škodo« tožeči stranki prisodilo, pa ni pojasnilo. Tudi iz obrazložitve sodbe ni razvidno ali je šlo v tem primeru za odškodninski zahtevek ali za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. V prvem primeru bi bilo namreč sodišče prve stopnje dolžno ugotoviti predpostavke za odškodninsko odgovornost, v drugem pa obogatitev na strani tožene. Ker v tem pogledu sodba razlogov o teh odločilnih dejstvih nima, je tudi preizkusiti ni mogoče. Zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbe glede te odločitve razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pri novem odločanju glede tega zahtevka tožeče stranke pa bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti kakšna je trditvena podlaga tožeče stranke glede tega zahtevka in nato še ali gre ta zahtevek tožeči stranki tudi po materialnem pravu.

Odločitev glede stroškov pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.