Jedro

Tožena stranka s tem, ko se ni opredelila do tožnikovih navedb v zvezi z omenjenimi informacijami in tega dokaznega predloga ni obrazloženo zavrnila, je storila kršitev ustavne pravice do enakega varstva, s čimer je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-3912/2022/8 (1221-02) z dne 12. 10. 2022, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-3912/2022/8 (1221-02) z dne 12. 10. 2022.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil je razvidno, da je tožnik 16. 8. 2022 ob sodelovanju tolmača za angleški jezik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po opravljenih poizvedbah je tožena stranka ugotovila, da je Republika Hrvaška tožnika dne 29. 7. 2022 vnesla v Centralno bazo EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito. Od navedene države je tožena stranka 7. 9. 2022 prejela odgovor, da je v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Dne 9. 9. 2022 je tožena stranka ob prisotnosti tolmača za angleški jezik, za katerega je tožnik navedel, da ga razume, tožnika seznanila s potekom dublinskega postopka. Nato je povzela njegove izjave na osebnem razgovoru in presodila, da ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik ne bi mogel biti predan Republiki Hrvaški. Pojasnila je, da bo imel tožnik pravico do tolmača tudi v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega in ne policijskega postopka. Glede na uradno objavljene podatke v zbirki Asylum Information Database (AIDA), ki jo upravlja Evropski svet za begunce in izgnanstvo (ECRE), je namreč ocenila, da imajo pravico do tolmača vsi prosilci za mednarodno zaščito, tudi tisti, ki so predani drugim državam članicam po Uredbi Dublin III. Izjemoma ga nimajo le prosilci iz sosednjih držav (Bosna in Hercegovina), saj razumejo in govorijo hrvaški jezik. Poleg tega je tožnik tudi v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito v prisotnosti tolmačke za angleški jezik.

4. V zvezi s tožnikovimi navedbami, "da ga je, ko je prvič prečkal mejo med Republiko Bosno in Hercegovino in Republiko Hrvaško, ujela hrvaška policija, mu vzela telefon in denar, ga fizično napadla ter zahtevala, da se sezuje in sleče zgornji del oblačil ter tako pomanjkljivo oblečenega prepeljala do hrvaško-bosanske meje in deportirala nazaj v Republiko Bosno in Hercegovino", je tožena stranka ugotovila, da tožnik v predhodnem postopku ni zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, saj je na osebnem razgovoru izjavil, da tam ni nameraval ostati; s tem v zvezi je ocenila, da je tožnik tudi po drugem vstopu v Republiko Hrvaško za mednarodno zaščito zaprosil le zato, ker sta bila on in njegov brat v slabem zdravstvenem stanju. Prav tako je dvomila v resničnost njegovih navedb, "da so hrvaški policisti rasisti in da so ga žalili z rasističnimi izrazi", saj ne razume hrvaškega jezika. Na podlagi njegovih izjav je namreč sklepala, da tožnik pozna nekaj srbskih besed, kar pa po oceni tožene stranke ni dovolj za zaključek, da so ga policisti žalili. Poleg tega za obravnavano zadevo ni pomembno postopanje v predhodnem policijskem postopku, ampak tožnikov sprejem in obravnava po vloženi prošnji za mednarodno zaščito.

5. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da iz tožnikovih navedb ni razvidno, da njegove osebne okoliščine preprečujejo predajo Republiki Hrvaški. Poleg tega tožnik ni predložil dokazil, s katerimi bi lahko potrdil svoje izjave o zatrjevanem nečloveškem ravnanju.

6. Tožena stranka je presojala tudi tožnikove izjave v zvezi z uveljavljanjem pravic iz zdravstvenega varstva. Proučila je informacije o razmerah v Republiki Hrvaški in ugotovila, da imajo tamkajšnji prosilci za mednarodno zaščito na podlagi 52. člena "Zakona o međunarodnoj i privremeni zaštiti" pravico do zdravstvenega varstva, ki vključuje nujno medicinsko pomoč in zdravljenje bolezni ter resnih duševnih motenj. Poleg tega je v 4. točki 52. člena navedenega zakona predpisan preventivni zdravstveni pregled ob nastanitvi, ki ga je prosilec dolžan opraviti. Tožena stranka je proučila tudi dokument "Integracija v Hrvatskoj u praksi", ki ga je izdal Center za mirovne študije v Zagrebu, in ugotovila, da ima zdravnik v azilnem domu Porin dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno, kamor lahko pridejo nastanjeni prosilci za mednarodno zaščito. Ves čas pa je prosilcem iz azilnega doma Porin na voljo zdravstvena oskrba v Zdravstvenem domu Dugavama v Zagrebu, kjer je zanje organizirana posebna ambulanta. Zato je menila, da bo za tožnika v Republiki Hrvaški, če ji bo predan, ustrezno poskrbljeno. Ugotovila je, da je tudi v Republiki Sloveniji nujna medicinska pomoč povezana z nujnim zdravstvenim stanjem, česar v tožnikovem primeru ni bilo. Zato je menila, da niti slovenski reševalci ne bi ravnali drugače kot hrvaški. Poudarila je, da je imel tožnik v Republiki Hrvaški dostop do zdravnika, saj ga je obiskal dvakrat. Zaradi ocene, da ne gre za zvin ali zlom noge, mu je zdravnik svetoval obkladke in počitek ter predpisal protibolečinsko terapijo. Tožena stranka je še pojasnila, da bo s posredovanjem posebnega predpisanega obrazca hrvaškim oblastem zagotovljena ustrezna obravnava tožnika tudi v Republiki Hrvaški, če bo slovenska zdravstvena služba ocenila, da tožnik potrebuje zagotovitev kakršnekoli posebne obravnave po prihodu v to odgovorno državo članico.

7. Tožena stranka je proučila tudi dokument „Informacije o stanju na Hrvaškem“, ki ji ga je izročil tožnikov pooblaščenec, in poudarila, da se skoraj vsi članki nanašajo na ravnanja s prebežniki, ki ilegalno vstopajo v Republiko Hrvaško, kar so ugotovili tudi evropski organi, vendar nihče izmed njih ni sprejel kakršnihkoli ukrepov v zvezi z izvajanjem dublinskih transferjev v Republiko Hrvaško. Poročilo Amnesty International za Hrvaško se nanaša na onemogočen dostop do azila, kar ne velja za tožnikov primer, saj je iz baze EURODAC razvidno, da je lahko zaprosil za mednarodno zaščito. Članek, iz katerega je razvidno, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, pa opisuje le odločitev v posamičnem primeru, kar pa ne narekuje splošne ustavitve predaj v Republiko Hrvaško, ki se izvajajo ves čas.

8. Glede na navedeno ima Republika Hrvaška po oceni tožene stranke v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, tamkajšnji prosilci pa podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zaradi česar predaja tožnika ne sme biti sporna. Poleg tega je Republika Hrvaška od 1. 7. 2013 članica Evropske unije in spoštuje njen pravni red, torej tudi Uredbo Dublin III; tožnik pa za nasprotno stališče ni navedel konkretnih dogodkov in s tem razlogov za to, da ne bi bil predan.

_Bistvo tožnikovih navedb_

9. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga njegovo odpravo.

10. Tožnik meni, da je iz njegove izpovedbe in priloženih informacij razvidno, da Hrvaška posameznikom sistematično onemogoča pravico do dostopa do azilnega postopka in da so tam osebe izpostavljene mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Poudarja, da je v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi hrvaškega azilnega postopka predložil informacije, ki jih je tožena stranka "zgolj na kratko odpravila".

11. V nadaljevanju tožnik povzema vsebino navedenih informacij. Ne strinja se z oceno tožene stranke, da se nanašajo na "ilegalne prebežnike" in poudarja, da so v člankih skoraj vedno izrecno uporabljeni izrazi "begunci" in "prosilci za azil". Meni, da prvi sklop informacij dokazuje, da Hrvaška načrtno onemogoča prosilcem dostop do azilnih postopkov in da iz člankov izhaja, da je Hrvaška udeležena tudi v t. i. verižnih vračanjih v Bosno in Hercegovino.

12. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da se drugi sklop predloženih informacij nanaša na sodno prakso različnih držav, iz katere je razvidno, da vračanje prosilcev za azil na Hrvaško ne pride v poštev. S tem v zvezi je po tožnikovem mnenju še bolj kot odločitev švicarskega sodišča, ki jo omenja tožena stranka, zgovorna sodba nizozemskega sodišča, ki je ugotovilo, da je "pushback" na hrvaškem temeljna sistemska napaka v azilnem postopku v smislu člena 3 (2) Uredbe Dublin III; sodišče je potrdilo, da obstajajo resni namigi, da se "pushback" dogaja tudi pri državljanih tretjih držav, ki jih je Hrvaška sprejela od drugih držav članic.

13. Po tožnikovem prepričanju je zanimiva je tudi odločitev italijanskega sodišča, da prosilcev za azil ne bo vračalo niti v Slovenijo, saj je zaskrbljeno, da jih bo vrnila na Hrvaško. Tožnik pojasnjuje, da je navedeno sodišče v zvezi s Hrvaško ugotavljalo, da gre za "ravnanje, ki krši določila ustave in mednarodnega prava, s katerim se migrante, tudi take, ki bi imeli pravico do azila, zavestno podvrže nečloveškemu in nedostojanstvenemu ravnanju in mučenju s strani hrvaške policije...". Tožnik izpostavlja še dve tožbi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, in sicer M. H. in drugi proti Hrvaški (št. 43115/18) ter S. B. in drugi proti Hrvaški (št. 18810/19). Poudarja, da namen s tem povezanih tožbenih navedb ni v naštevanju vse možnih sodb, ki so že zavrnile vračanje na Hrvaško, ampak v prikazu, da zaradi sistemskih napak v hrvaškem azilnem postopku prihaja do zadržanja vračanj v to državo. V tem pogledu se ne strinja s presojo tožene stranke, da noben evropski organ ni sprejel ukrepov v zvezi z izvajanjem dublinskih transferjev v Republiko Hrvaško, in pojasnjuje, da tovrstne ukrepe sprejemajo sodišča, ki vračanja prosilcev v sporne države blokirajo, če obstaja utemeljen dvom glede tamkajšnjih sistemskih pomanjkljivosti.

14. Tretji sklop predloženih informacij se po tožnikovih navedbah nanaša na splošno nasilje hrvaških policistov do tujcev. Meni, da bi bilo naivno pričakovati, da bi hrvaški policisti drugače ravnali s prosilci za azil kot z osebami brez tega statusa. Trdi, da informacije potrjujejo njegove izjave glede ravnanja hrvaških policistov. Pojasnjuje še, da četrti sklop informacij obravnava težave ljudi, ki potrebujejo psihološko pomoč, kar je na Hrvaškem že precej časa pereč problem.

15. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da bi morala tožena stranka proučiti ustrezne informacije, iz katerih bi bilo razvidno, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka. Tožnik opozarja, da je presoja tožene stranke, da bo na Hrvaško vrnjen v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega in ne policijskega postopka (tožnik sklepa, da želi tožena stranka s tem povedati, da zato ne bo imel težav), le pavšalna; zbrala je namreč le tri informacije o stanju na Hrvaškem, ki pa se ne nanašajo na njegov primer (dostop do azilnega postopka in nasilje na Hrvaškem). Kljub informacijam iz zbirke podatkov AIDA, da je v uradnih postopkih prisoten tolmač, tožnik pojasnjuje, da ga v njegovem primeru ni bilo. V zvezi z zdravstvenim varstvom se sklicuje na predložene informacije in izpostavlja, da na Hrvaškem ni poskrbljeno za prosilce s težavami v duševnem zdravju. Opozarja, da tožena stranka ni predložila povezave na to informacijo "Integracija v Hrvatskoj u praksi", ki jo je izdal Centar za mirovne študije. Trdi, da je je ob iskanju po spletu našel informacijo s takim imenom in izdajateljem na enoličnem krajevniku vira2, vendar pojasnjuje, da gre za staro poročilo iz marca 2016. 16. V zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je tožnik predlagal, da sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta, saj bi bil v nasprotnem primeru izročen Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in bi mu nastala težko popravljiva škoda. Ob sklicevanju na tožbene navedbe poudarja, da bi bil deležen ponovnega psihičnega in fizičnega nasilja hrvaških organov.

_Trditve tožene stranke_

17. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve izpodbijane odločbe. Meni, da tožnik ni predložil dokazov za svoje navedbe o slabem policijskem ravnanju ter izgonu v Bosno in Hercegovino, ki za nameček niso skladne niti z njegovim opisom poti. Pojasnjuje, da iz tožnikovih izjav ob podaji prošnje ni razvidno, da bi že prej poskusil vstopiti v Hrvaško, saj je to trdil šele na osebnem razgovoru, torej ko je izvedel, da je bilo ugotovljeno, da je pred vstopom v Slovenijo že na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito. Ne strinja se s tožnikovimi navedbami o sistematičnem onemogočanju pravice do azilnega postopka na Hrvaškem in ob sklicevanju na podatke baze EURODAC poudarja, da je tožnik podal prošnjo istega dne, ko je po lastni izjavi prestopil bosansko-hrvaško mejo. Navaja, da je pri presoji obstoja sistemskih pomanjkljivosti tudi sicer odločilno ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je tožnik že imel status prosilca.

18. V nadaljevanju se tožena stranka ne strinja s tožnikovimi očitki o neustrezni zdravstveni obravnavi in ponavlja razloge izpodbijane odločbe. Zavrača tudi tožbene navedbe glede tolmačenja in pojasnjuje, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom pred razgovorom, ki bi ga moral imeti ob prisotnosti tolmača. _Presoja tožbe_

19. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

20. Tožba je utemeljena.

21. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

22. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je bil tožnik na Hrvaškem, preden je 16. 8. 2022 vložil prošnjo v Republiki Sloveniji. Po izvedenem postopku v skladu z Uredbo Dublin III je tožena stranka prošnjo za sprejem prosilca posredovala Republiki Hrvaški, ki je 7. 9. 2022 odgovorila, da je za to odgovorna država članica. S tožnikom je bil 9. 9. 2022 opravljen osebni razgovor v skladu s 5. členom Uredbe Dublin III.

23. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)3, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

24. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,4 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil5 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,6 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje7. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.8

25. Ob upoštevanju zgornjih izhodišč je utemeljen neprerekan tožbeni očitek, da bi se morala tožena stranka opredeliti tudi do v upravnem postopku predloženih informacij, nanašajočih se na različne tožbe proti Republiki Hrvaški pred Evropskim sodiščem za človekove pravice in nacionalnimi sodišči.9 S tem povezane tožbene navedbe je torej treba šteti za priznane, takih pa ni treba dokazovati (prvi v zvezi z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Glede na procesno stanje zadeve je tako treba šteti, da v obravnavani zadevi ni sporno, da tožena stranka ni obrazložila zavrnitve navedenega dokaznega predloga.

26. Pristojni organ mora namreč dokaznemu predlogu načeloma ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če sta njegov obstoj ter pravna pomembnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Predlaganih dokazov ni treba izvesti le, če so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Pri tem je potrebna še posebna previdnost, saj se zavrnitev ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je stranki sicer kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Poleg tega ji je odvzeta možnost boljše obrambe, ki bi lahko privedla do drugačnega rezultata v upravnem postopku.

27. V obravnavani zadevi je po presoji sodišča tožena stranka s tem, ko se ni opredelila do tožnikovih navedb v zvezi z omenjenimi informacijami in tega dokaznega predloga ni obrazloženo zavrnila, storila kršitev navedene ustavne pravice, s čimer je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku10. Zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V njem bo morala dokazno oceniti tudi navedene informacije in nato presojati, ali tožnikove izjave dajejo podlago za izpodbojnost domneve, da Republika Hrvaška spoštujejo temeljne pravice. Če tožena stranka ne bo mogla izključiti obstoja dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški, bo morala od nje pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bo prišlo.11 V takem primeru toženi stranki namreč ne bo mogoče očitati, da ni storila, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.12 **K II. točki izreka:**

28. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

29. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje z navedbami, da bi bil v nasprotnem primeru izročen Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Ob sklicevanju na tožbene navedbe še poudarja, da bi bil deležen ponovnega psihičnega in fizičnega nasilja hrvaških organov.

30. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da izdaja začasne odredbe v obravnavani zadevi ne more temeljiti le na dejstvu, da bo tožnik v nasprotnem primeru predan drugi državi članici Evropske unije na podlagi Uredbe Dublin III, ampak na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi te predaje oziroma v povezavi z njo lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda pa mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

31. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker tožena stranka ni prerekala tožnikovih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati. Poleg tega ni navedla dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.13

32. Ker je tožnik torej izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težka popravljiva, tožena stranka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem prisilne izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu začasno odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Tožnik je navedel naslednji enolični krajevnik vira: "**https://www.cms.hr/azil-i-integracijske-politike/integracija-u-hrvatskoj-u-praksi**" 3 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 4 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi _N. S._ (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 5 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 6 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 7 C-411/10 (88. točka). 8 Prav tam, 94. točka. 9 Gre za drugi sklop predloženih informacij, katerih povzetek je razviden iz 12. in 13. točke obrazložitve te sodbe. 10 Glasi se: „Za bistveno kršitev pravil upravnega postopka se v vsakem primeru šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.“ 11 S tega vidika se je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 23/2021 (66. točka obrazložitve) strinjalo z že večkrat izraženim stališčem Upravnega sodišča. 12 Prav tam. 13 Stališče, da mora tožena stranka navesti dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 109/2022 (19. točka obrazložitve).