Jedro

Tožnica je še nadalje, enako kot po predhodni dokončni in pravnomočni odločbi toženke, razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, vendar so potrebne dodatne razbremenitve za drugo ustrezno delo. Priznanje dodatnih omejitev v okviru že obstoječe invalidnosti III. kategorije pomeni poslabšanje invalidnosti, torej spremembo v stanju invalidnosti, zaradi katerega se pravica spremeni.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se na koncu stavka pika nadomesti z vejico in doda besedilo: „če se v roku 30 dni po pravnomočnosti sodne odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri pristojnem zavodu za zaposlovanje.“ Črta se 3. točka izreka izpodbijane sodbe. Dosedanja 4., 5., 6., 7. in 8. točka izreka se ustrezno preštevilčijo tako, da postanejo 3., 4., 5., 6. in 7. točka izreka.

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženke z dne 18. 10. 2008 in z dne 6. 5. 2008 (1. točka izreka), tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in ji priznalo pravico do premestitve oz. zaposlitve na drugem ustreznem mestu v okviru svojega poklica z naslednjimi omejitvami (enostavno, psihično lahko delo, s postopnim uvajanjem in pod nadzorom; v delovnem okolju brez hrupa in brez bleščanja; brez vsiljenega ritma in/ali norme; brez dela na višini; v udobni mikroklimi) in pravico do nadomestila za invalidnost, s polnim delovnim časom od 1. 2. 2006 dalje (2. točka izreka), tožnico napotilo, da se je dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prijaviti pri pristojnem zavodu za zaposlovanje (3. točka izreka), toženki naložilo, da s posebno odločbo odloči o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost (4. točka izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje I. oz. II. kategorije invalidnosti in priznanje pravic na tej podlagi (5. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženke z dne 9. 10. 2008 in 7. 5. 2008 in za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro in izplačilo le-te od 10. 1. 2006 dalje (6. točka izreka), ter tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov predhodnega upravnega postopka v višini 140,45 EUR (7. točka izreka) in odločilo glede stroškov postopka (8. točka izreka).

Zoper 1., 2., 3., 4. in 8. točko se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi zoper izpodbijani del sodbe ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je priznalo nove pravice iz invalidskega zavarovanja, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da so bile tožnici priznane pravice iz invalidskega zavarovanja z odločbo z dne 25. 1. 2006, ko je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve od 10. 1. 2006 dalje. Ta odloča je pravnomočna. Potreba po dodatnih omejitvah v okviru predmetnega postopka je pri tožnici, na podlagi sodno izvedenskega mnenja potrebna od 10. 1. 2006 dalje, kar predstavlja čas, ko so tožnici bile pravnomočno priznane določene pravice iz invalidskega zavarovanja z že navedeno odločbo z dne 25. 1. 2006. Pomeni torej, da sodišče ni ugotovilo spremembe v stanju delazmožnosti po obdobju, ko je bila podana že pravnomočna ocena in tako tudi ni podlage za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja upoštevaje 163. člen ZPIZ-1; poseg v pravnomočno odločbo pa ni možen. Tudi odločitev sodišča o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost ni pravilna, saj bi sodišče moralo takšno odločitev prepustiti toženki, ker iz ugotovitev v postopku ne izhaja izpolnjevanje pogojev za priznanje takšne pravice. Tožnica je bila do 10. 8. 2007 vključena v delovno razmerje in bi za priznanje pravice morala biti premeščena na ustrezno delo, za čas po prenehanju delovnega razmerja, pa bi moral biti izpolnjen tudi pogoj prijave pri Zavodu za zaposlovanje RS v roku 30 dni, kot to izhaja iz 97. člena ZPIZ-1. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da so pri tožnici bile ugotovljene dodatne omejitve in razbremenitve za drugo ustrezno delo, ki v odločbi toženke z dne 25. 1. 2006 niso bile ugotovljene tako, da sta predmetni odločbi nezakoniti in nepravilni. S svojo odločitvijo sodišče ni poseglo v pravnomočno odločbo z dne 25. 1. 2006, saj je tožnici priznalo pravice iz invalidnosti od 1. 2. 2006 dalje. Neutemeljena je tudi trditev toženke, da bi moralo sodišče odločitev o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost prepustiti toženki. Sodišče mora odločiti tako o zakonitosti dokončne odločbe toženke kot o pravici iz invalidskega zavarovanja. Toženka bo o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločila s posebno odločbo, v tem postopku pa bo ugotavljala, ali se je tožnica 30 dni po pravnomočnosti sodbe prijavila pri Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnila pogoj po 3. točki izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče določilo v skladu z določbo 97. člena ZPIZ-1. Tožnica je že sedaj prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje, saj to izhaja tudi upravnega spisa toženke, kjer je v izvedenskem mnenju invalidske komisije II. stopnje z dne 24. 4. 2008 navedeno, da se tožnica po potrdilu Zavoda za zaposlovanje, Urad za delo Radovljica z dne 8. 10. 2007, vodi v evidenci brezposelnih od 10. 8. 2007. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v predmetni zadevi. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti, je pa sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo v delu, kjer je odločalo o pravici do nadomestila za invalidnost, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 6. 5. 2008, s katero je toženka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo z dne 6. 5. 2008, s katero je toženka zavrnila zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja ter odločila, da je pri tožnici od 10. 1. 2006 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela ter, da je kontrolni pregled potreben aprila 2010. Sodišče prve stopnje je tudi s pomočjo izvedenskega organa – Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v ... (ki sta ga sestavljala nevrolog in psihiater) ter s pomočjo izvedenke medicine dela, prometa in športa ugotovilo, da je tožnica s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu, ki bo enostavno, psihično lahko, v nehrupnem okolju in v ugodni mikroklimi, delo se mora opravljati v delovnem okolju brez bleščanja, dela morajo biti lahka s postopnim uvajanjem in pod nadzorom, brez vsiljenega ritma in/ali norme ter brez dela na višini. Tožnica je tako še nadalje, v primerjavi s dokončno in pravnomočno odločbo toženke z dne 25. 1. 2006, razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, vendar so potrebne še dodatne razbremenitve za drugo ustrezno delo. Priznanje dodatnih delovnih omejitev v okviru že obstoječe invalidnosti III. kategorije, pomeni poslabšanje invalidnosti, torej spremembo v stanju invalidnosti, zaradi katerega se pravica spremeni. Sodišče prve stopnje je spremembe, ki pomenijo poslabšanje invalidnosti, pravilno ugotovilo in jih povzelo v izreku sodbe pod točko 2. Skladno s tem je ravnalo pravilno, ko je odpravilo napadeni odločbi toženke z dne 8. 10. 2008 in z dne 6. 5. 2008, saj je pri tožnici prišlo do poslabšanja invalidnosti.

Trditve toženke, da je s tem bilo poseženo v pravnomočno odločbo toženke z dne 25. 1. 2006 ne drži. Citirana odločba je resda postala dokončna in pravnomočna in je na podlagi te odločbe bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, priznana ji je bila pravica do premestitve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom od 10. 1. 2006 dalje. Z izpodbijano sodbo pa je pri tožnici še nadalje ugotovljena invalidnost III. kategorije, priznana ji je pravica do premestitve oz. zaposlitve na drugem delovnem mestu v okviru svojega poklica do dodatnimi omejitvami in pravica do nadomestila za invalidnost s polnim delovnim časom od 1. 2. 2006 dalje. Takšna odločitev je tudi skladna z določbo 2. odstavka 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).

V 97. členu ZPIZ-1 je določeno, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oz. obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oz. po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Prijava pri zavodu za zaposlovanje v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja je pogoj za priznanje pravice do ustreznega denarnega nadomestila. V tem obsegu je pritožba toženke upravičena, saj sodišče prve stopnje pri priznanju pravice do nadomestila za invalidnost tega pogoja ni izrecno navedlo kot pogoj za pravico do nadomestila temveč je tožnico (v točki 3 izreka izpodbijane sodbe) le napotilo, da se je dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prijaviti pri pristojnem zavodu za zaposlovanju.

Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče odločitev o tej pravici prepustiti toženki pa ni upravičena, saj v socialnih sporih sodi sodišče v obsegu polne jurisdikcije. (2. točka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Pritožbeno sodišče je tako tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost ob izpolnjevanju ostalih pogojev, kakor jih je v obrazložitvi navedlo že sodišče prve stopnje, ob pogoju, če se bo tožnica v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe prijavili pri pristojnemu zavodu za zaposlovanje.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi toženke delno ugodilo in dopolnilo 2. točko izreka izpodbijane sodbe, črtalo 3. točko izpodbijane sodbe in ustrezno preštevilčilo ostale točke v izreku sodbe sodišča prve stopnje, v preostalem pa v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Delna ugoditev pritožbe ne vpliva na stroške pred sodiščem prve stopnje. V skladu s 165. členom ZPP je sodišče sklenilo, da tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama, saj z njim ni doprinesla k rešitvi zadeve.