Jedro

Toženec kot delodajalec, bi moral tožniku, svojemu delavcu, preskrbeti ustrezne delovne pripomočke ali pa mu dati ustrezna navodila. S tem ko sta tožnik in sodelavec situacijo reševala tako, da sta si sama preskrbela (dovolj dolgo) lestev, (ki se je pod njuno težo zlomila), ne nosita nobene odgovornosti za nastanek škodnega dogodka oziroma škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 17.835,00 EUR z vsakokratnimi veljavnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 10.1.2002 dalje do 6.12.2006; v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. in 2. odstavek 1. točke izreka), in odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 2.574,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni (2. točka izreka).

Proti ugodilnemu delu sodbe (torej proti odločitvi v 1. odstavku 1. točke izreka in v 2. točki izreka) se toženec pravočasno pritožuje "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa odškodnino zniža ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bil odgovoren za nastalo nesrečo. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo njegove navedbe, da je tožnik sam odgovoren za nastalo škodo. S sodelavcem sta imela na voljo delovne pripomočke, ki jih nista uporabila, sporno lestev sta vzela samovoljno. Tudi jima ni rekel, da naj naredita tako, kot najbolje vesta oziroma da naj položita lestev na desko, položeno na dve kozi. Sama sta očitno hotela nekaj narediti na hitro in provizorično. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da sta se oba podala na lestev istočasno, na tak način pa se lestev ne uporablja. Tožnik bi delo lahko tudi odklonil, če bi smatral, da ni varno ali da nima ustreznih pripomočkov. Tožnik je soodgovoren za nastalo škodo, glede na vse navedeno, najmanj v višini 80 %. Sodišče je ugovore toženca le pavšalno zavrnilo. Tudi višina odškodnine je pretirana. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 7.900,00 EUR je previsoka, ravno tako tudi odškodnina za strah, pravičen znesek bi bil kvečjemu pol manjši, to je 800,00 EUR. Brazgotina ni vidna vsak dan in bi morala biti odškodnina manjša za vsaj 40 %.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s temeljem (odškodninskega) tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje za zaključek, da je za škodni dogodek in za nastalo škodo v celoti (krivdno) odgovoren toženec. Tudi za pritožbeno sodišče je nesporno, da toženec kot oseba, ki je bila odgovorna za varnost in zdravje na delovnem mestu, iz malomarnosti ni ravnal po predpisih o varnostnih ukrepih in je tako povzročil nevarnost za življenje ljudi, pri čemer je bil tožnik hudo telesno poškodovan. Svojima delavcema (tožniku in M. K.) pri delu montaže plošč na višini 5 metrov namreč ni priskrbel pomožnega odra ali primerne lestve, torej primernega delovnega orodja. Za navedeno kaznivo dejanje je bil toženec tudi pravnomočno obsojen. S tem ko sta tožnik in sodelavec situacijo reševala tako, da sta si sama preskrbela (dovolj dolgo) lestev, (ki se je pod njuno težo zlomila), tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ne nosita nobene odgovornosti za nastanek škodnega dogodka oziroma škode. Toženec bi jima moral preskrbeti ustrezne delovne pripomočke ali pa jima dati ustrezna navodila. Da tudi ustreznih navodil ni dal, je bilo v postopku prepričljivo izkazano. Razlogi sodišča prve stopnje, zakaj na strani tožnika ni nobene soodgovornosti za nastali dogodek in škodo, so pravilni in dovolj obširni in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema (glej predvsem stran 3 sodbe). Odločitev je materialnopravno pravilna (1. odstavek 73. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, 1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, 145. člen Zakona o pravdnem postopku ZPP).

Tudi višina odškodnine je pravilno odmerjena, upoštevaje individualne posebnosti na strani tožnika, pa tudi sodno prakso v podobnih primerih (pri čemer je konkretna odškodnina celo nekoliko nižja od primerljivih primerov - glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse, 2001-Poškodbe hrbtenice in reber). Tožnik je ob škodnem dogodku dne 23.2.2000, ko je bil star 20 let, zadobil zdrobljeni zlom telesa I. ledvenega vretenca in stisnjen zlom teles od II. do IV. ledvenega vretenca. Dvakrat je bil operiran v splošni anesteziji, 14 dni hospitaliziran v bolnici, 14 dni pa v zdravilišču, 3 mesece je nosil mavčni steznik, 6 x je bil izpostavljen ionizirajočemu sevanju, 7 mesecev je bil nesposoben za pridobitno dejavnost. Neprestane hude bolečine je trpel 1 teden, občasne hude 10 dni, skrajne srednje močne 5 tednov, občasne srednje močne 3 mesece, občasne zmerne bolečine bo imel tudi v prihodnje. Odškodnina iz tega naslova v višini 7.900,00 EUR je primerna in pravična odškodnina. Ostale so mu funkcionalne posledice v obliki omejene gibljivosti ledvene hrbtenice, ki se bodo z staranjem povečale, kar vse je podrobno opisano v sodbi. Tožnikove splošne življenjske aktivnosti so trajno zmanjšane za 13 do 15 %, zaradi česar tožnik tudi duševno trpi. Odškodnina iz tega naslova v višini 7.500,00 EUR je primerna in pravična odškodnina. Za strah je sodišče tožniku odmerilo 1.600,00 EUR. Tudi ta odškodnina je pravično odmerjena. Nedvomno je tožnik utrpel intenziven primarni strah, ko je z višine več metrov padel z lestve na tla, glede na poškodbe pa je utemeljeno trpel tudi hud sekundarni strah. Skaženost (brazgotine kot posledice operacije), kot je podrobneje opisana v sodbi, prav tako utemeljuje odškodnino v znesku 835,00 EUR. Pavšalne pritožbene navedbe in upravičenosti odškodnine v skupnem znesku 17.835,00 EUR ne morejo izpodbiti (200. in 203. člen ZOR). Gre za odškodnino v višini 20 povprečnih neto plač na zaposlenega v mesecu aprilu 2008 (čas izdaje sodbe), kar je kot rečeno, celo nekoliko nižja odškodnina od odškodnin v primerljivih primerih.

Pritožbeno sodišče je glede na povedano pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).