Jedro

Ugotovitev, kakšna je bila vsebina storilčeve zavesti v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, sodi na področje ugotavljanja empiričnih prvin kaznivega dejanja, torej v sfero pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo II K 4267/2010 obsojenega J. L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh let zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne stori novega kaznivega dejanja. Obsojencu je odvzelo kombinirano lovsko puško ter mu naložilo plačilo stroškov postopka, oškodovance pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 4267/2010 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu na podlagi 129. člena KZ, ob uporabi omilitvenih določb 2. točke 42. člena in 3. točke 43. člena KZ, izreklo kazen petih mesecev zapora ter mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenca, zaradi kršitve kazenskega zakona ter predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče pogojno obsodbo. Zagovorniki v zahtevi izražajo nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje, da se je obsojenec zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja pride do prepovedane posledice – smrti oškodovanca. Iz obsojenčevega zagovora jasno izhaja, da je bil prepričan, da strelja na jazbeca in sploh ni razmišljal o tem, da bi lahko šlo za človeka. Zagovorniki še navajajo, da prvostopenjsko sodišče napačno razume institut zavestne malomarnosti oziroma 18. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), saj je obsojencu očitalo zgolj, da se je zavedal kršitve (nikjer zapisanega) lovskega pravila, da se ne strelja na objekt, ki ga ne prepoznaš, ni pa mu očitalo, da se je zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica – smrt človeka. Po mnenju zagovornikov je obsojencu mogoče očitati zgolj, da bi se moral in mogel zavedati, da lahko v danih okoliščinah, zaradi njegovega ravnanja pride do smrti ali poškodbe oškodovanca ali tretjih oseb, da je torej ravnal s krivdno obliko nezavestne malomarnosti. Ker je prav oblika krivde odločilna pri odločitvi za vrsto in višino kazenske sankcije, je potrebno spremeniti odločbo o kazenski sankciji in obsojencu izreči pogojno obsodbo, v obsegu in višini, kot jo je določilo že prvostopno sodišče. 3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Navaja, da zahteva uveljavlja zgolj razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je obsojenec dejanje storil „z zavestno malomarnostjo, saj se je zavedal, da se ne strelja na objekt, katerega ne prepoznaš, pa je lahkomiselno mislil, da do tega, do tako tragičnih posledic, ne bo prišlo“ ter da se je obsojenec „kot lovec zavedal, da v bližini lahko nahaja N. ali pa kdorkoli“. Zahteva ne more uspeti z navedbami, da je sodišče prve stopnje institut zavestne malomarnosti napačno tolmačilo, saj obsojencu sploh ni očitalo, da se je zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja pride do smrti človeka. Že iz citirane navedbe sodišča prve stopnje, da je bil obsojenec glede „tragične posledice“ (torej smrti oškodovanca) lahkomiseln, nujno izhaja, da se je obsojenec možnosti nastanka takšne posledice tudi zavedal. Lahkomiselnost v odnosu do posledice namreč že pojmovno ni mogoča brez hkratnega zavedanja možnosti njenega nastanka. Tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obsojenec poznal pravilo, da se mora pred strelom prepričati, na kaj dejansko strelja ter da se je zavedal možne prisotnosti oškodovanca in drugih oseb, jasno izhaja, da je sodišče ugotovilo obstoj obsojenčeve zavesti glede možnosti smrti človeka. Sodišče prve stopnje je torej pravilno tolmačilo 18. člen KZ, v povezavi z 129. členom KZ, ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva ter na tako ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo.

6. Kolikor pa zagovorniki v zahtevi navajajo, da se „obsojenec sploh ni zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja pride do prepovedane posledice (smrti oškodovanca)“, da je „utemeljeno sklepal, da gre za jazbeca“ ter da „sploh ni razmišljal o tem, da bi bil to lahko tudi človek“, s tem ne uveljavljajo kršitve materialnega prava, pač pa izražajo nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje glede obstoja dejstev, ki so se odigrala v storilčevi duševnosti. Zagovorniki sicer pravilno navajajo, da je razlika med zavestno in nezavestno malomarnostjo v vprašanju, kaj je bilo v času storitve kaznivega dejanja v storilčevi zavesti, zmotno pa menijo, da gre že na ravni ugotavljanja zavestnega elementa za očitek storilcu oziroma za materialnopravno presojo. Ugotovitev, kakšna je bila vsebina storilčeve zavesti v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, sodi na področje ugotavljanja empiričnih prvin kaznivega dejanja, torej v sfero pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ne glede na to, ali sodišče vsebino obsojenčeve zavesti ugotavlja neposredno ali posredno, torej s sklepanjem iz znanih dejstev na neznana. Ker je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), pravilnosti zaključkov sodišča glede obstoja pravno relevantnih dejstev ne presoja.

C.

7. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je, v skladu z določilom 425. člena ZKP, zavrnilo.

8. Glede na izid postopka je obsojenec, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.