Jedro

Pojem "naloge javne varnosti" iz 4.odst. 302.čl. KZ ni nedoločen, čeprav njegov pomen ni opredeljen v 126.čl. KZ. V takem primeru lahko sodišče razlaga pomen izrazov, uporabljenih v KZ, z uporabo razlagalnih inštrumentov, to pa je med drugim tudi na podlagi njihovega pomena, ki je določen v drugih predpisih. Pri tem ni nujno, da je v teh predpisih uporabljeni izraz (pojem) dobesedno enako opredeljen kot v KZ, pač pa je pomembna njegova vsebina. V konkretnem primeru je zato sodišče ravnalo prav, ko se je pri opredelitvi nalog javne varnosti sklicevalo na 2. in 4.alinejo 3.čl. ZPol.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega F.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženec dolžan plačati stroške nastale v postopku za varstvo zakonitosti, in sicer povprečnino v višini 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je po izreku sodbe zoper obtoženega F.K. na podlagi 5. odstavka 361. člena ZKP iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena istega zakona podaljšalo pripor še do pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 12.6.2000 pritožbi obtoženega F.K. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočen sklep je dne 4.8.2000 zagovornik obtoženega F.K. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je bil obtoženec obravnavan zaradi kvalificirane oblike kaznivega dejanja po 4. odstavku 302. člena KZ, ker naj bi kaznivo dejanje storil proti uradni osebi, ko je ta opravljala naloge javne varnosti. Ne v Zakonu o policiji (ZPol) in tudi v nobenem drugem veljavnem predpisu naloge javne varnosti niso opredeljene. Zato je sodišče, ki je kaznivo dejanje opredelilo po 4. odstavku 302. člena KZ, uporabilo normo, ki ni v skladu z načelom določenosti v zakonu, namesto da bi ga kvalificiralo kot temeljno obliko. Sodišče bi zato moralo priporne razloge obravnavati po pogojih, predpisanih v 2. točki 1. odstavka 432. člena ZKP, kjer pa je pripor mogoče odrediti in podaljšati samo izjemoma. S tem pa je po vložnikovem mnenju podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP. Glede na to, da iz napadenega pravnomočnega sklepa ni razvidno, katero kaznivo dejanje naj bi obtoženec ponovil, je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. S tem, da je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zoper obtoženega F.K. podaljšalo pripor, je sodišče kršilo tudi načelo sorazmernosti. Obtoženčev zagovornik Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper obtoženca odpravi, podredno pa da sklep o priporu razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, poudarja, da tudi če bi očitki vložnika zahteve glede pravne kvalifikacije držali in bi bilo kaznivo dejanje treba kvalificirati po 3. odstavku 302. člena KZ, bi bila odločitev o podaljšanju pripora iz razloga po 2. točki 1. odstavka 432. člena ZKP utemeljena. To celo v primeru, če bi bil obtoženec sojen zaradi temeljne oblike tega kaznivega dejanja, ki spada med kazniva dejanja zoper javni red in mir. Sklicevanje v zahtevi, da je sodišče kršilo načelo sorazmernosti, po naziranju vrhovnega državnega tožilca ne more biti uspešno, saj je obtoženec večkratni specialni povratnik. Meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniku zahteve ni mogoče pritrditi glede navedbe, ki po vsebini pomeni uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Sodišče naj bi s tem, da je kaznivo dejanje, ki naj bi ga storil obtoženi, opredelilo po 4. odstavku 302. člena KZ, uporabilo zakon, ki ni v skladu z načelom določenosti kaznivega dejanja v zakonu. Drži sicer, da v zakonskem opisu kaznivega dejanja ne sme biti nejasnosti, dvoumnosti, pomensko praznih besed, negotovosti, ki bi omogočale njegovo samovoljno in arbitrarno uporabo. Pomen nekaterih, ne pa vseh izrazov, ki se pojavljajo v KZ in pomeni tudi avtentično razlago zakona, najdemo v določbah 126. člena KZ. Pomen drugih v KZ uporabljenih izrazov sodišče razlaga z uporabo razlagalnih inštrumentov; tudi na podlagi njihovega pomena določenega v drugih predpisih, kot je to storilo v konkretnem primeru, ko se je sklicevalo na 2. in 4. alineo 3.čl. ZPol. Pri tem ni nujno, da je v teh predpisih uporabljeni izraz (pojem) dobesedno enako opredeljen kot v KZ, pač pa je pomembna njegova vsebina. Pojem (nalog) javne varnosti je v tolikšni meri določljiv, da izključuje arbitrarno uporabo zakona. Zato je napačno naziranje vložnika zahteve, da je določba 4. odstavka 302. člena KZ v tolikšni meri nedoločena, da take pravne kvalifikacije sodišče ne bi smelo uporabiti.

Glede na to, da obtoženčev zagovornik na podlagi zmotnega prepričanja, da je podana zatrjevana kršitev kazenskega zakona utemeljuje tudi kršitev po 2. odstavku 371. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 432. člena ZKP, njegove navedbe tudi v tem delu niso utemeljene.

Kolikor pa zatrjuje, da je sodišče v pravnomočni odločbi zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da ni navedlo, katero kaznivo dejanje naj bi obtoženi ponovil, vložniku prav tako ni mogoče pritrditi. V pravnomočnem sklepu je pritožbeno sodišče izrecno zapisalo, "da je podana še kako utemeljena bojazen (pravilno bi bilo realna nevarnost), da bo obtoženec ponovno zagrešil podobno kaznivo dejanje, zaradi katerega se je znašel v priporu, če bo izpuščen". Iz vsebine prvostopenjskega sklepa pa je tudi razvidno, da se ugotovitev o obstoju ponovitvene nevarnosti nanaša na kaznivo dejanje z elementi nasilja. Nasprotna vložnikova zatrjevanja zato tudi v tem delu niso utemeljena.

Vložniku zahteve ni mogoče pritrditi niti, ko zatrjuje, da je bilo s podaljšanjem pripora kršeno načelo sorazmernosti, kar utemeljuje z navedbami, da je obtoženec v priporu že štiri mesece in pol (v času pravnomočnosti sklepa, kar je pomembno pri presoji njegove zakonitosti, je bil obtoženec v priporu tri mesece), da se je dogodek primeril v bližini obtoženčevega stanovanja, da je bil obtoženi F.K. v ženski družbi in tudi sam poškodovan ter da je, če je bil pripor zoper obtoženca potreben zaradi zaščite avtoritete policije, da je ta dobil pretirano lekcijo, da sta obtožencu izrečena kazen in prestani pripor zagotovo "vtepla dovolj strahu v kosti", da bi kazniva dejanja zoper policiste ponavljal. V prid takemu stališču navaja, da obtoženec pred tem dogodkom ni nikoli poškodoval nobenega policista, sam pa je bil z njihove strani že hudo telesno poškodovan, policistu pa naj bi grozil, ko naj bi bil že obvladan, glede pravnomočne sodbe za istovrstno kaznivo dejanje, na podlagi katere sodišče sklepa, da je obtoženec specialni povratnik, pa da je vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Z vsemi temi navedbami obtoženčev zagovornik po vsebini zatrjuje, da stopnja ponovitvene nevarnosti v času odločanja o podaljšanju pripora pri obtožencu ni bila več taka, da bi opravičevala sprejeto odločitev, s tem pa tudi, da podaljšanje pripora ni bilo več neogibno potrebno za varnost ljudi.

Sodišče je v zvezi z odločanjem o priporu dolžno ugotavljati neogibnost tako v zvezi nevarnostjo ponovitve kaznivega dejanja, kakor tudi v povezavi z ustavno zahtevo po zagotovitvi varnosti ljudi, pri čemer je presoja sorazmernosti vedno vključena v ugotavljanje neogibnosti. V pravnomočnem sklepu je sodišče navedlo okoliščine, na podlagi katerih je ocenilo, da z milejšimi ukrepi navedene varovane dobrine ne bi bilo mogoče zagotoviti, tako da je tudi s tega vidika izpodbijani pravnomočni sklep zakonit. Stopnja ogrožanja varnosti ljudi s kaznivimi dejanji, za katera je izkazana realna nevarnost, da bi jih obtoženec v primeru odprave pripora ponovil, je izražena v tolikšni meri, da kaže, da je pravilna ocena v napadeni odločbi, da je podano sorazmerje med posegom v obtoženčevo pravico do osebne svobode na eni in zagotavljanjem varnosti ljudi na drugi strani.

Kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obtoženega F.K. v svoji zahtevi, niso podane, zato je vrhovno sodišče v skladu s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 98. in 1. odstavkom 95. člena ZKP je obtoženec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.