Jedro

Toženka je obravnavano prošnjo za dodelitev BPP za zastopanje na pritožbeni seji zavrnila ob ugotovitvi, da takšna seja v predmetnem kazenskem postopku sploh (še) ni bila razpisana. Ob takem stanju zadeve, za katero se uveljavlja BPP, pa je tudi po presoji sodišča toženka lahko zaključila, da je (prošnja za) dodelitev uveljavljane BPP preuranjena in v tem smislu nerazumna in da s tega vidika niso izpolnjeni zakonski pogoji za dodelitev zahtevane BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Bpp 952/2023 z dne 26. 10. 2023 je toženka odločila, da se zavrne prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP), ki jo je dne 19. 10. 2023 vložil tožnik.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik v obravnavani prošnji navedel, da potrebuje BPP za zastopanje na pritožbeni seji v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Novem mestu št. II K 4545/2015 (v nadaljevanju: predmetni kazenski postopek ali zadeva), za izvajalca BPP je predlagal odvetnika A. A. Toženka obrazloži, da mora v skladu z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP, 11. do 24. člen) prosilec za dodelitev BPP izpolnjevati tako finančno materialni oziroma t.i. subjektivni kriterij, kot tudi objektivni kriterij v skladu s 24. členom ZBPP. Na podlagi slednjega toženka presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, ter da je zadeva pomembna za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V obravnavani prošnji tožnik uveljavlja, da potrebuje BPP za zastopanje na seji pritožbenega senata v kazenski zadevi II K 4545/2015. Kot ugotavlja toženka, pa seja pritožbenega senata v navedeni zadevi še ni bila razpisana. Zato je po presoji toženke obravnavana prošnja za dodelitev BPP trenutno nerazumna, ker je preuranjena, in tako tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP. Če bo pred višjim sodiščem dejansko razpisana pritožbena seja, pa bo lahko vložil novo prošnjo za BPP in v njej uveljavljal želeno vrsto, obliko in obseg BPP. Toženka je ob opisani presoji, da pogoji za dodelitev BPP po določbah ZBPP niso izpolnjeni, prošnjo zavrnila. Zato ni ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje tudi subjektivni (finančni) pogoj za dodelitev BPP, saj mora biti ta izpolnjen kumulativno z ostalimi pogoji.

3. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zoper izpodbijano odločbo. Kot uvodoma navaja, odločbo izpodbija v celoti iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, saj je toženka zmotno presodila, da ni upravičen do BPP. Toženka je zavrnila dodelitev BPP, ker naj bi tožnik že imel odobreno BPP z odločbo sodišča v Novem mestu, kar pa ne drži. Tožniku je namreč po vloženi BPP prošnji prenehala pravica do BPP, tako da v trenutni fazi nima veljavne BPP odločbe in izvajalca BPP ter ga nihče ne zastopa v kazenskem postopku. Ker je v le-tem predvidena zaporna kazen, je obramba po odvetniku nujna, tožnik pa je nima zagotovljene, ker mu je pravica do BPP na podlagi stare BPP odločbe prenehala. Glede na to, da (ponovno) izpolnjuje pogoje za BPP, da je brezposeln in brez premoženja, je upravičen ponovno vložiti prošnjo za BPP, toženka pa bi o njej morala vsebinsko odločiti in tožniku odobriti BPP. Temeljna pravica obtoženca je, da si svobodno izbere zagovornika, ki verjame v njegovo nedolžnost in ga bo kvalitetno zastopal. Kot dodaja tožnik, ima v teku več kot šest kazenskih postopkov, kjer mu organ za BPP ne priznava pravice do BPP, niti v njih nima zagovornika po uradni dolžnosti. Pravice do BPP ni mogel izgubiti, zakon tega ne določa, s tem so kršeni tožnikova ustavna pravica do sodnega varstva ter 2., 14. in 21. člen Ustave Republike Slovenije, kot tudi 5. in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP).

4. V nadaljevanju tožbe tožnik povzema zakonske določbe, relevantne za presojo izpolnjevanja finančnega pogoja za dodelitev BPP, ter navaja, da bo, če mu BPP ne bo odobrena, moral sam plačati odvetniške stroške, kar bo poglobilo njegove finančne težave in mu okrnilo sredstva za preživetje, to pa je v nasprotju z ZBPP. Zatrjuje še, da je z izpodbijano odločbo zaradi svojega stanu (kot brezposeln pek) diskriminiran v primerjavi z vsemi drugimi upravičenci, katerim je BPP v celoti odobrena in jim v dohodek ne štejejo otroških dodatkov in kmetijskih subvencij. S tem je tožniku kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave v povezavi s 1. členom ZBPP, po katerem je ta zakon namenjen uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakosti pred zakonom, kar pomeni, da prosilec za BPP ne sme biti diskriminiran zaradi nobene svoje osebne okoliščine. Po mnenju tožnika je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena. Kot predlagane dokaze je v tožbi navedel izpodbijano odločbo in svoje zaslišanje, toženka pa naj tudi predloži podatke, ali ima tožnik za predmetni kazenski postopek trenutno izdano kakšno veljavno BPP odločbo in izvajalca BPP. Sklepno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se v celoti ugodi tožnikovi prošnji za BPP za zastopanje pred sodiščem prve stopnje, oziroma podrejeno, zadevo vrne v ponovno odločanje toženki, kot izbranega odvetnika pa naj se določi odvetnika A. A. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka je sodišču predložila spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo Bpp 952/2023, odgovora na tožbo pa ni podala.

6. V tem upravnem sporu je na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odločala sodnica posameznica.

**K I. točki izreka:**

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, torej odločbe Bpp 952/2023 z dne 26. 10. 2023. V oceno pravilnosti in zakonitosti drugih odločb, ki so jih tožniku izdali organi za BPP, se sodišče v tem upravnem sporu ne more spuščati.

9. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je s to odločbo obravnavano prošnjo tožnik uveljavljal dodelitev BPP za zastopanje na pritožbeni seji v kazenskem postopku II K 4545/2015. Tega tožnik obrazloženo ne prereka in sodišče tako izključno v pojasnilo pripominja, da takšen obseg uveljavljane BPP izhaja tudi iz tožnikove vloge v upravnem spisu. Toženka je obravnavano prošnjo za dodelitev BPP za zastopanje na pritožbeni seji zavrnila ob ugotovitvi, da takšna seja v predmetnem kazenskem postopku sploh (še) ni bila razpisana. Te ugotovitve tožnik prav tako ne prereka. Ob takem stanju zadeve, za katero se uveljavlja BPP, pa je tudi po presoji sodišča toženka lahko zaključila, da je (prošnja za) dodelitev uveljavljane BPP preuranjena in v tem smislu nerazumna in da s tega vidika niso izpolnjeni zakonski pogoji za dodelitev zahtevane BPP. Za takšno presojo je imela podlago v prvem odstavku 24. člena ZBPP, na katerega se tudi sklicuje v obrazložitvi odločbe in ki od organa za BPP zahteva, da pri presoji dodelitve BPP kot pogoje upošteva (in torej presodi) tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero se vlaga prošnja za BPP. Pri čemer je, kar je po mnenju sodišča bistveno, toženka tudi jasno obrazložila, da bo, kolikor bo v predmetnem kazenskem postopku razpisana pritožbena seja (to bi namreč pomenilo spremembo okoliščine, na podlagi katere je sprejela zavrnilno odločitev), tožnik lahko vložil novo prošnjo za BPP in v njej uveljavljal želeno vrsto, obliko in obseg BPP.

10. Tožnik navedenih dejanskih ugotovitev, na katerih temelji izpodbijana odločba (torej da v predmetnem kazenskem postopku v času izdaje izpodbijane odločbe ni bila razpisana pritožbena seja, za zastopanje na kateri je zahteval dodelitev BPP z obravnavano prošnjo), ne prereka. V tožbi razloguje, da bi toženka o prošnji morala vsebinsko odločiti oziroma da prošnje ne bi smela zavrniti z utemeljitvijo, da tožnik že ima odobreno BPP z odločbo sodišča v Novem mestu, ker da to ne drži. Vendar s temi ugovori tožnik ne more uspeti. Toženka je namreč o obravnavani prošnji z izpodbijano odločbo sprejela vsebinsko odločitev, saj prošnje ni zavrgla, ampak jo je zavrnila, vendar ne iz razloga, ki ga izpostavlja tožnik (ker da bi naj ta že imel odobreno uveljavljano BPP), zato s tem povezane tožbene navedbe in predlogi za odločitev niso pomembni. Pač pa je toženka dodelitev uveljavljane BPP zavrnila glede na (kot rečeno, nesporno) ugotovitev, da pritožbena seja v predmetnem kazenskem postopku ob njenem odločanju (še) ni bila razpisana. Sodišče ob tem še pojasnjuje, da izpodbijana odločba tožniku ne preprečuje, da z drugo prošnjo uveljavlja dodelitev BPP za predmetni kazenski postopek v obliki in obsegu, ki z obravnavano prošnjo ni bil uveljavljan, če meni da takšno BPP potrebuje; v primeru spremembe za izpodbijano odločbo bistvene okoliščine (torej v primeru razpisa pritožbene seje v predmetnem kazenskem postopku) pa lahko z novo prošnjo uveljavlja tudi dodelitev BPP za zastopanje na takšni seji.

11. Že v izpodbijani odločbi pa je bilo tudi pravilno pojasnjeno, da morajo biti za dodelitev BPP kumulativno izpolnjeni pogoji, ki izhajajo iz ZBPP, in da se zato toženka po presoji, da ni izpolnjen objektivni pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, v ugotavljanje tožnikovega materialnega stanja ni spuščala. Izpodbijane odločbe torej ni oprla na zaključek, da tožnik ne izpolnjuje finančno-premoženjskega pogoja za dodelitev BPP, zato tudi v tej smeri podane tožbene navedbe v obravnavanem primeru ne morejo pripeljati do drugačne odločitve, saj zanjo niso bistvene. Tožbeni očitki o diskriminatornosti toženkinega odločanja ter o kršitvah določb Ustave in EKČP so posplošeni in že kot taki do drugačne odločitve ne morejo voditi (sodišče pri tem pripominja, da stranka trditvenega bremena ne more nadomestiti z dokaznim predlogom), glede na predhodno obrazložitev pa tudi niso utemeljeni. Podlage za zaključek, da bi toženko pri odločitvi, ki jo je sprejela z izpodbijano odločbo, vodili motivi oziroma osebne okoliščine tožnika, kot ta povsem pavšalno namiguje, torej ni.

12. Po vsem navedenem sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, postopek njene izdaje je bil pravilen, iz obrazložitve odločbe pa so tudi razvidni razlogi, ki so pomembni za odločitev, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, in sicer na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker tožnik, kot je bilo že povedano, tistih dejanskih ugotovitev, ki so podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, v upravnem sporu ne prereka.

**K II. točki izreka:**

13. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

14. Tožnik je hkrati s tožbo podal tudi predlog za taksno oprostitev, zato sodišče dodaja, da se sodna taksa v tem postopku, upoštevajoč šesti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeno sodno prakso, ne plača. Ker je torej tožnik plačila sodne takse v tem upravnem sporu oproščen že glede na zakon, sodišče o tem ne bo odločalo s sklepom.