14. 5. 2020

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrožnega sodišča v Celju, na seji 14. maja 2020

odločilo:

1.Zahteva za oceno ustavnosti desetega odstavka 221.j člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16) se zavrže.

2.Člen 221j Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju je v neskladju z Ustavo.

3.Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

4.Do odprave protiustavnosti iz 1. točke izreka te odločbe:

se za odločanje o začetku postopka prisilne poravnave na podlagi upniškega predloga za začetek prisilne poravnave smiselno uporabljajo določbe 235. člena, drugega do sedmega odstavka 239. člena in 240. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju;

ima dolžnik pravico do pritožbe zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave, izdan na podlagi upniškega predloga, in nima pravice do vložitve ugovora iz druge povedi desetega odstavka 221.j člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče v Celju vlaga zahtevo za oceno ustavnosti 221.j člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Zatrjuje neskladje z drugim odstavkom 14. člena ter 15., 22., 23. in 25. členom Ustave.

2.Predlagatelj opozarja, da se postopek upniške prisilne poravnave v nasprotju s prisilno poravnavo, ki jo predlaga dolžnik, praviloma začne brez njegovega soglasja. Ugotavlja, da dolžnik v predhodnem postopku upniške prisilne poravnave po 221.j členu ZFPPIPP sploh ne sodeluje in se ne more izjaviti o lastni insolventnosti ter obstoju in zapadlosti terjatev predlagateljev postopka. Tako ne more uspešno varovati svojih pravic in se ubraniti težkih posledic, ki jih zanj prinaša začetek postopka prisilne poravnave. V delu posledic za dolžnika se predlagatelj sklicuje na omejitve poslovanja iz 151. člena ZFPPIPP, a poudarja tudi, da lahko predlagatelji po začetku postopka pridobijo vpogled v poslovno občutljive informacije[1] in pomembno vplivajo na lastniško strukturo dolžnika in njegovo kapitalsko upravljanje.[2] Opozarja, da sodišče v okviru zapovedanega preizkusa dokumentacije iz 221.j člena ZFPPIPP niti ne more ugotavljati dolžnikove insolventnosti, ki je sicer glede na 50. člen ZFPPIPP osnovna materialna predpostavka za vodenje vsakega postopka insolventnost. Na insolventnost namreč ne more sklepati zgolj na podlagi revizorskega mnenja brez pridržka na temelju podatkov iz zadnjega javno objavljenega letnega poročila. Po mnenju predlagatelja sta dolžniku iz navedenih razlogov zato očitno kršeni pravica do izjave in pravica do kontradiktornega postopka (22. člen Ustave).

3.Po oceni predlagatelja je položaj dolžnika v predhodnem postopku upniške prisilne poravnave v bistvenem podoben položaju dolžnika v predhodnem stečajnem postopku, ki se začne na upnikov predlog. Obema naj bi bilo skupno, da se vodita zaradi insolventnosti[3] in z namenom zagotovitve čim boljših pogojev poplačila terjatev. Kljub temu naj bi bil dolžnik v primeru upniške prisilne poravnave brez utemeljenega razloga v slabšem položaju. Upniški predlog za začetek stečajnega postopka mora namreč v skladu z 232. členom ZFPPIPP izkazovati verjetnost, da ima upnik (zapadlo) terjatev do dolžnika, kakor tudi, da je dolžnik postal insolventen. Dolžnik ima poleg tega možnost v petnajstih dneh po prejemu upnikovega predloga vložiti ugovor, s katerim lahko izpodbija obe navedeni predpostavki, sodišče pa ju tudi preizkuša (na naroku).[4] Na drugi strani v predhodnem postopku upniške prisilne poravnave upnik ni dolžan zatrjevati dolžnikove insolventnosti in izkazati obstoja lastne zapadle terjatve, sodišče pa navedenih dejstev ob zgolj formalnem preizkusu listin iz 221.j člena ZFPPIPP tudi ne more ugotavljati.

4.Predlagatelj meni, da sta v primeru upniškega predloga za začetek postopka prisilne poravnave položaja dolžnika in upnika neuravnotežena tudi v primerjavi z njunima položajema v postopku dolžniške prisilne poravnave. Navaja, da ureditev omogoča tudi zlorabo pravic v smislu začetka postopka prisilne poravnave brez dolžnikove insolventnosti. Upniki naj bi tako imeli dodatno možnost pritiska na dolžnika, s katero bi lahko skušali doseči, da poravna (morebiti tudi sporno) terjatev z razlogom, da se izogne hudim posledicam, ki nastanejo že s samo vložitvijo predloga za začetek postopka prisilne poravnave.

5.Ker je na podlagi desetega odstavka 221.j člena ZFPPIPP izrecno izključena tudi dolžnikova pravica do pritožbe in zakon predvideva možnost izpodbijanja insolventnosti le v okviru naknadne (tj. šele po začetku postopka prisilne poravnave) vložitve ugovora (1. točka 172. člena ZFPPIPP), naj bi bila ureditev tudi v nasprotju s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave.

6.Državni zbor na zahtevo ni odgovoril.

B. – I.

7.Izpodbijani 221.j člen ZFPPIPP se glasi:

221.j člen (upniki kot upravičeni predlagatelji za začetek postopka prisilne poravnave)

Ne glede na drugi odstavek 139. člena tega zakona so začetek postopka prisilne poravnave upravičeni predlagati tudi upniki, ki so skupno imetniki finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika.

Za predlog za začetek postopka prisilne poravnave, ki ga vložijo upniki (v nadaljnjem besedilu: upniški predlog), se smiselno uporabljajo prvi odstavek, 5. točka drugega odstavka ter tretji, četrti in peti odstavek 141. člena tega zakona.

Upniškemu predlogu za začetek postopka prisilne poravnave je treba priložiti:

1.izjave upnikov, ki so vložili upniški predlog (v nadaljnjem besedilu: predlagatelji), da soglašajo z začetkom postopka prisilne poravnave, na katerih je podpis notarsko overjen,

2.za vsakega predlagatelja poročilo revizorja, s katerim revizor z mnenjem brez pridržka ugotovi:

skupni znesek finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika,

skupni znesek predlagateljevih finančnih terjatev do dolžnika po stanju na dan, ki je enak presečnemu dnevu zadnjega javno objavljenega letnega poročila dolžnika,

delež, ki ga predstavlja znesek iz druge alineje te točke v skupnem znesku iz prve alineje te točke.

Za nepopoln upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave se smiselno uporabljajo prvi do tretji odstavek 147. člena tega zakona. Če predlagatelji v roku iz prvega odstavka 147. člena tega zakona ne dopolnijo nepopolnega predloga, sodišče zavrže upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave, ne da bi hkrati začelo stečajni postopek.

Če predlagatelji umaknejo upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave, sodišče ustavi postopek prisilne poravnave, ne da bi hkrati začelo stečajni postopek.

Če predlagatelji v predlogu za začetek postopka prisilne poravnave predlagajo imenovanje upravitelja, se za imenovanje upravitelja ob uvedbi postopka prisilne poravnave ne uporablja 2. točka drugega odstavka 221.h člena tega zakona, in sodišče za upravitelja imenuje osebo, ki jo predlagajo predlagatelji.

Za pravne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave na podlagi upniškega predloga za začetek postopka prisilne poravnave se smiselno uporablja pododdelek 4.2.2 tega zakona.

Za odločanje o začetku postopka prisilne poravnave na podlagi upniškega predloga za začetek postopka prisilne poravnave se smiselno uporabljajo 153. do 155. člen tega zakona.

Če predlagatelji v roku iz tretjega odstavka 153. člena tega zakona v zvezi z osmim odstavkom tega člena ne založijo predujma za kritje stroškov prisilne poravnave, sodišče ustavi postopek prisilne poravnave, ne da bi hkrati začelo stečajni postopek.

Proti sklepu o začetku postopka prisilne poravnave, izdanem na podlagi upniškega predloga, dolžnik nima pravice do pritožbe. Izpodbija ga lahko z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave zaradi razloga iz 1. točke 172. člena tega zakona.

Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti (156. člen Ustave). Da zahteva sodišča zadosti tej procesni predpostavki, se mora nanašati na del zakona oziroma zakonsko določbo, na katero bi moralo sodišče opreti svojo odločitev. Izpodbijana zakonska določba mora biti torej za odločitev sodišča upoštevna.[5] Ustavno sodišče je upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku. Zato mora sodišče v zahtevi za presojo ustavnosti utemeljiti, da mora v konkretni zadevi, v kateri sodi, uporabiti (domnevno protiustavno) zakonsko ureditev na način, ki mu preprečuje ustavnoskladno odločitev.[6] Navedeno pomeni, da mora biti odločitev Ustavnega sodišča o domnevni protiustavnosti zakona odločilna (nujna) za odločanje sodišča v konkretnem sodnem postopku.[7]

Predlagatelj je s sklepom št. St 835/2017 z dne 6. 11. 2017 prekinil predhodni postopek prisilne poravnave, v katerem odloča o začetku postopka (upniške) prisilne poravnave. Med drugim zatrjuje, da je deseti odstavek 221.j člena ZFPPIPP v neskladju z Ustavo, ker dolžniku odreka pravico do pritožbe zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave in mu šele v fazi po izdaji sklepa o začetku postopka prisilne poravnave daje možnost ugovora z omejenimi ugovornimi razlogi po 1. točki 172. člena ZFPPIPP. Ker predlagatelj odloča v predhodnem postopku prisilne poravnave, za potrebe konkretnega sodnega postopka odločitev Ustavnega sodišča glede ustavnosti ureditve, kolikor dolžniku odreka možnost pritožbe zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave, ni potrebna. Zato je Ustavno sodišče zahtevo v delu, ki se nanaša na presojo desetega odstavka 221.j člena ZFPPIPP, zavrglo (1. točka izreka).

B. – II.

10.Predlagatelj meni, da je izpodbijana ureditev v nasprotju z dolžnikovo pravico do izjave in njegovo pravico do kontradiktornega postopka (22. člen Ustave). Opozarja, da dolžnik kljub hudim posledicam, ki jih zanj pomeni začetek postopka prisilne poravnave, v predhodnem postopku upniške prisilne poravnave ne sodeluje ter se ne more izjaviti o lastni insolventnosti in obstoju terjatev predlagateljev postopka. Posebej opozarja tudi na izrazito neuravnotežen položaj dolžnika v primerjavi s predlagatelji postopka, pri čemer tudi sodišče ob zapovedanem formalnem preizkusu zahtevne dokumentacije dolžnikove insolventnosti ne more preizkusiti.[8]

11.Pravica iz 22. člena Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Gre za osrednjo določbo Ustave, ki se nanaša na pravico do poštenega obravnavanja[9] in pomeni jamstvo možnosti aktivnega vplivanja na odločitev. Eden od bistvenih elementov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je tudi pravica do izjave, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Ustavno sodišče poudarja pomen pravice do izjave v vseh sodnih postopkih, pri čemer pri opredeljevanju njene vsebine upošteva posebnosti posameznega postopka.[11] Jamstva 22. člena Ustave v okviru zakonodajnega urejanja posameznih postopkov zavezujejo tudi zakonodajalca.[12]

12.Pri obravnavi dolžnikovega položaja v fazi odločanja o začetku postopka prisilne poravnave je treba najprej upoštevati, da pravne posledice uvedbe postopka upniške prisilne poravnave nastanejo že z začetkom naslednjega dne po vložitvi predloga za prisilno poravnavo in trajajo do konca postopka.[13] Začetek postopka prisilne poravnave torej pomeni ohranitev posledic uvedbe postopka in dodatno tudi uveljavitev posledic, ki jih zakon posebej določa za začetek postopka.[14] Že po uvedbi postopka prisilne poravnave sme dolžnik opravljati samo redne posle in poravnavati le obveznosti v povezavi z opravljanjem svoje dejavnosti.[15] Tako ne sme razpolagati s premoženjem, se zadolževati, dajati poroštev in opravljati drugih poslov ali dejanj, ki bi za posledico imeli neenakopravno obravnavanje upnikov ali onemogočanje izvedbe finančnega prestrukturiranja.[16] V tem okviru gre za (po upravitelju nadzorovano) smiselno podaljšanje omejitev, ki so na podlagi splošne ureditve zakona predvidene za primer nastanka insolventnosti.[17] Dodatno so v primeru uvedbe postopka prisilne poravnave omejene tudi pristojnosti nadzornih organov in skupščine.[18] Predlagatelji smejo po začetku postopka pod pogoji iz 221.i člena ZFPPIPP tudi zahtevati, da jih sodišče pooblasti za vodenje poslov dolžnika, posebne obveznosti v zvezi z zagotavljanjem transparentnosti finančnega položaja in poslovanja dolžnika ter s pripravo načrta finančnega prestrukturiranja pa so določene tudi za dolžnikovo poslovodstvo, ki mora predlagateljem dati vse informacije, poročila in dokumentacijo, potrebne za pripravo načrta finančnega prestrukturiranja.[19] V zvezi s pripravo potrebne dokumentacije za predlog prisilne poravnave smejo predlagatelji tudi sami v imenu dolžnika skleniti pogodbe s (finančnimi) strokovnjaki.[20] Sodišče naslednji dan po uvedbi postopka[21] (skladno s predlogom predlagateljev)[22] imenuje upravitelja, ki nadzoruje dolžnikovo poslovanje.[23] Po začetku postopka prisilne poravnave do njenega konca je (tudi v primeru izvršbe[24]) omejen dolžnikov plačilni promet.[25] Začetek postopka prisilne poravnave se tudi vpiše v register.[26] Na podlagi navedenega Ustavno sodišče zaključuje, da že uvedba postopka prisilne poravnave in še toliko bolj njegov začetek pomembno vplivata na dolžnikov pravni položaj, saj ga z možnostjo odločilnega vpliva predlagateljev postopka nadzorovano in sistemsko omejujeta zgolj na redno poslovanje ter mu nalagata dodatne obveznosti in stroške v smeri omogočanja finančnega prestrukturiranja.

13.Čeprav je dolžnik že na podlagi splošnih določb[27] stranka predhodnega postopka insolventnosti in je predpostavka insolventnosti splošna predpostavka vsakega postopka insolventnosti,[28] je posebna ureditev upniške prisilne poravnave zanj glede obsega preizkusa in možnosti njegovega sodelovanja v postopku zelo omejujoča. Za odločanje o začetku postopka prisilne poravnave na podlagi upniškega predloga se namreč smiselno uporabljajo 153. do 155. člen ZFPPIPP.[29] Sodišče torej o predlogu za začetek postopka odloča zunaj naroka. Ob tem preizkuša le (i) upravičenost predlagatelja in (ii) obstoj procesnih ovir iz 140. člena ZFPPIPP ter (iii) opravi formalni preizkus predloga s prilogami.

14.Ta formalni preizkus lahko smiselno pomeni le preizkus izpolnjevanja zakonskih zahtev. Glede upniškega predloga za začetek prisilne poravnave se drugi odstavek 221.j člena ZFPPIPP sklicuje na smiselno uporabo prvega odstavka, 5. točke drugega odstavka ter tretjega, četrtega in petega odstavka 141. člena ZFPPIPP, nadalje pa tretji odstavek 221.j člena ZFPPIPP določa še obvezne priloge upniškega predloga za prisilno poravnavo. V okviru preizkusa upniškega predloga torej sodišče preveri, ali predlog vsebuje identifikacijske podatke o dolžniku in zahtevek, da sodišče nad njim začne postopek prisilne poravnave.[30] Poleg tega preveri, ali so predlogu priloženi dokazilo o plačanem predujmu[31] in izjave predlagateljev, da soglašajo z začetkom postopka prisilne poravnave.[32] Za vsakega predlagatelja (upnika) pa preveri tudi poročilo revizorja, s katerim slednji z mnenjem brez pridržka ugotovi: (i) skupni znesek finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem dolžnikovem javno objavljenem letnem poročilu, (ii) skupni znesek predlagateljevih finančnih terjatev do dolžnika po stanju na dan, ki je enak presečnemu dnevu zadnjega javno objavljenega letnega poročila dolžnika, in (iii) delež, ki ga predstavlja znesek iz druge točke (ii) v skupnem znesku iz prve točke (i). Sodišče mora na podlagi izrecne zakonske določbe odločiti o predlogu za začetek postopka prisilne poravnave v osmih dneh od prejema (popolnega) predloga (154. člen ZFPPIPP).

15.Zakon torej preizkus predloga zelo formalizira in ga po vsebini v bistvenem omejuje na preizkus dosežene kvote 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, ki jo morajo izkazati predlagatelji (upniki) glede na finančne obveznosti iz zadnjega javno objavljenega dolžnikovega letnega poročila. Ob tem je upošteven skupni znesek predlagateljevih finančnih terjatev do dolžnika po stanju na dan, ki je enak presečnemu dnevu zadnjega javno objavljenega letnega poročila dolžnika. Finančne terjatve ZFPPIPP v 20.a členu opredeljuje kot terjatve, ki nastanejo na podlagi (i) kreditne pogodbe, pogodbe o izdaji bančne garancije ali drugega posla enakih značilnosti, ki ga je dolžnik sklenil z banko, finančno institucijo ali drugo finančno družbo, (ii) pogodbe o finančnem lizingu ali drugega posla enakih značilnosti, ki ga je dolžnik sklenil z banko, finančno institucijo ali drugo finančno družbo, (iii) posojilne pogodbe ali drugega posla enakih značilnosti, ki ga je dolžnik sklenil z osebo nefinančnega sektorja, (iv) poroštva ali drugega posla enakih značilnosti, ki ga je dolžnik prevzel za finančno terjatev do druge osebe, ali (v) izvedenega finančnega instrumenta, katerega izdajatelj je dolžnik. Vse druge terjatve do dolžnika se na podlagi zakona štejejo kot poslovne terjatve.[33]

16.Insolventnost na drugi strani zakon opredeljuje kot trajnejšo nelikvidnost ali dolgoročno plačilno nesposobnost (14. člen ZFPPIPP). Očitno je torej, da zgolj na podlagi kvote finančnih obveznosti v trenutku presečnega dne zadnjega dolžnikovega finančnega poročila (še posebej v primeru manj zadolženih oziroma z jamstvi obremenjenih dolžnikov) še ni mogoče avtomatično – in še toliko manj brez vsakršnega dolžnikovega sodelovanja v postopku – zanesljivo ugotavljati obstoja položaja insolventnosti v smislu 14. člena ZFPPIPP, ki je na podlagi 50. člena ZFPPIPP osnovna materialna predpostavka za začetek prisilne poravnave kot postopka insolventnosti.[34] Enako velja tudi za obstoj terjatev predlagateljev postopka (v trenutku vložitve predloga). Pravica do izjave v okviru poštenega postopka predpostavlja tudi, da se v postopku ugotavljajo vsa pravno upoštevna dejstva. Izpodbijana ureditev nasprotno v okviru formaliziranega preizkusa ne omogoča učinkovitega dolžnikovega sodelovanja v postopku in ugotavljanja bistvenih dejstev za začetek postopka upniške prisilne poravnave, in sicer dolžnikove insolventnosti ter obstoja terjatev predlagateljev (v trenutku vložitve predloga), pri čemer časovni trenutek posledic uvedbe postopka veže že na naslednji dan po vložitvi predloga.[35]

17.Glede na pomembne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave in še pomembnejše posledice njegovega začetka za položaj dolžnika in njegovo poslovanje[36] ima izpodbijana zakonska ureditev, ki dolžnikovega učinkovitega sodelovanja v postopku ne omogoča, izrazito zožujoč učinek in pomeni poseg v njegovi pravici do izjave in do poštenega postopka.

18.Človekove pravice je mogoče omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, in zaradi varstva človekovih pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Po ustaljeni ustavnosodni presoji je mogoče omejiti človekovo pravico, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti).

19.Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da pomeni možnost upniške prisilne poravnave enega od ukrepov za zagotovitev učinkovitejšega prestrukturiranja.[37] Njen namen je glede na zakonodajno gradivo bankam omogočiti, da se aktivno vključijo v postopke finančnega prestrukturiranja.[38] Ob tem je glede na zakonsko opredelitev upravičenih predlagateljev (221.j člen ZFPPIPP) in finančnih terjatev (prvi odstavek 20.a člena ZFPPIPP) očitno, da zakonodajalec možnosti predlagati upniško prisilno poravnavo ni omejil samo na banke, saj jo je omogočil vsem imetnikom finančnih terjatev. Zakonodajalec je torej z ureditvijo upniške prisilne poravnave zasledoval cilj hitrosti postopka (učinkovitejšega prestrukturiranja) in varstva imetnikov finančnih terjatev, s čimer je v okviru ureditve postopka prisilne poravnave zasledoval ustavno dopusten cilj.[39]

20.Ker presojani poseg v pravico do izjave zasleduje ustavno dopusten cilj in s tega vidika ni nedopusten, je treba oceniti še, ali je zakonska ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. Pri presoji sorazmernosti v ožjem smislu Ustavno sodišče presoja, ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale.

21.Zakonodajalec mora pri ureditvi postopka prisilne poravnave upoštevati naravo razmerij med dolžnikom in upniki, ki so v pogojih insolventnosti zapletena in zaostrena.[40] Ob tem hitrost insolvenčnih postopkov, čeravno je zaradi narave razmerij med dolžnikom in upniki posebej poudarjena, vendarle ni edini cilj, temveč ob izpolnjenosti drugih (vsebinskih) pogojev lahko pomeni le sredstvo za doseganje drugih ciljev postopka.[41] Ureditev, ki preizkus predloga brez možnosti dolžnikovega učinkovitega sodelovanja v bistvenem omejuje na preizkus dosežene kvote 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, se zdi v smislu zahtevanih procesnih zahtev predloga in pričakovane hitrosti odločanja z vidika imetnikov finančnih terjatev učinkovita.

22.Posledice uvedbe postopka prisilne poravnave, ki dolžnika v bistvenem (nadzorovano) omejujejo na redno poslovanje, namreč nastanejo že naslednji dan po vložitvi predloga.[42] Sodišče mora nato po opravljenem formalnem preizkusu predloga o začetku postopka (zunaj naroka) odločiti v osmih dneh, s čimer za dolžnika v primeru ugoditve predlogu nastopijo tudi že vse posledice začetka postopka prisilne poravnave.[43] Imetniki finančnih terjatev, ki izpolnjujejo formalne zahteve, se lahko tako relativno preprosto in hitro znajdejo v položaju, ko si lahko s pomočjo dolžnikovega zapovedanega sodelovanja in v pomembnem delu tudi na njegove stroške[44] aktivno prizadevajo za pripravo načrta finančnega prestrukturiranja ter vložitev naknadnega predloga prisilne poravnave. Z objavo oklica o začetku postopka začne teči tudi enomesečni rok za prijavo terjatev.[45] Ob tem je pomembno tudi, da sodišče v vseh tistih primerih, ko dolžnik obstoju insolventnosti ugovarja, pred pravnomočnostjo odločitve o zavrnitvi (ali zavrženju) ugovora (ali tudi sicer pred potekom trimesečnega[46] roka za njegovo vložitev) ne more izdati sklepa o potrditvi prisilne poravnave.[47] Z vidika upnikov se torej možnost učinkovitejšega prestrukturiranja v časovnem smislu kaže kot možnost, da se lahko tudi ob njihovi aktivnosti in hkrati z odločanjem o ugovoru dolžnika (ali tekom roka za njegovo vložitev) pripravljajo potrebne finančne osnove za dolžnikovo finančno prestrukturiranje, pri čemer so naknadni predlog za prisilno poravnavo dolžni vložiti v treh (oziroma petih) mesecih po začetku postopka prisilne poravnave.[48]

23.Po drugi strani je izpodbijana ureditev glede obsega preizkusa in možnosti dolžnikovega sodelovanja v postopku zelo omejujoča. Varstvo dolžnika je namreč kljub formalnemu položaju stranke postopka zagotovljeno le naknadno (tj. šele po začetku postopka prisilne poravnave z vsemi posledicami za njegov pravni položaj[49]) in v obliki vsebinsko omejenega ugovora, s katerim lahko uveljavlja le dejstvo, da ni insolventen.[50] Pri oceni teže posledic izpodbijane ureditve z vidika ocenjevanega posega je tako mogoče ugotoviti troje. Prvič, v obravnavanem primeru ne gre le za poseg v dolžnikovo pravico do izjave, temveč tudi za poseg v pravico do poštenega postopka v smislu materialnopravnih predpostavk, ki se v okviru formaliziranega preizkusa sploh lahko učinkovito ugotavljajo. V okviru formaliziranega preizkusa[51] in brez dolžnikovega učinkovitega sodelovanja ureditev namreč sodišču pred začetkom postopka ne omogoča preizkusa insolventnosti, ki jo je že zakonodajalec na podlagi 50. člena ZFPPIPP in utemeljeno tudi z jamstvom pravice do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave določil kot osnovno materialno predpostavko za začetek vsakega postopka insolventnosti. Drugič,[52] izpodbijana ureditev dolžniku ne omogoča učinkovitega sodelovanja v postopku v zvezi z obstojem terjatev predlagateljev v trenutku vložitve predloga niti v okviru naknadnega sodnega varstva. Tretjič, v obravnavanem primeru gre z vidika posledic začetka postopka prisilne poravnave za položaj, ko je dolžnikovo poslovanje nadzorovano sistemsko omejeno z možnostjo odločilnega vpliva predlagateljev postopka, naložene pa so mu tudi dodatne obveznosti v smeri finančnega prestrukturiranja, kar lahko nanj močno (tudi težko popravljivo ali celo nepopravljivo[54]) vpliva neodvisno od interesov in razmerij do konkretnih predlagateljev postopka. Ob tem posledice začetka postopka prisilne poravnave nastopijo na podlagi zakona[55] in zanje torej ni pomembna morebitna posebna, z dolžnikovim ravnanjem pogojena nevarnost za poplačilo terjatve.[56] Navedene značilnosti izpodbijane ureditve obravnavani primer tudi v bistvenem razlikujejo od primerov, ko je Ustavno sodišče na podlagi posebej utemeljenih okoliščin odločilo, da je odstop od zahteve po zagotavljanju pravice do izjave v začetni fazi postopka izjemoma lahko dopusten.[57]

24.Primerjava teže posledic posega v dolžnikovi pravici do izjave in do poštenega postopka z možnimi koristmi, ki zaradi opredeljenega posega nastanejo v smislu povečanja učinkovitosti finančnega prestrukturiranja, tako pokaže, da je dolžnik zaradi zagotavljanja možnosti upnikov finančnih terjatev po hitrejši aktivni vključitvi v postopek finančnega prestrukturiranja v predhodnem postopku upniške prisilne poravnave omejen na objekt postopanja brez možnosti učinkovitega sodelovanja. Ob tem ga še pred omejeno (tj. z vidika obstoja insolventnosti) vključitvijo v postopek doletijo že vse posledice začetka postopka prisilne poravnave. Zakonska ureditev, ki v interesu upnikov finančnih terjatev s ciljem učinkovitosti finančnega prestrukturiranja dolžniku ne omogoča učinkovitega sodelovanja v postopku in vsebino preizkusa upniškega predloga v bistvenem omejuje le na izpolnjenost kvote predlagateljev postopka, po presoji Ustavnega sodišča tako daje preveliko težo načelu hitrosti postopka in interesom upnikov finančnih terjatev v primerjavi z dolžnikovima pravicama do izjave in poštenega postopka. Ureditev tako ni sorazmerna v ožjem smislu in je zato v neskladju z 22. členom Ustave.

25.Ker gre za primer, ko zakonodajalec določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ni uredil, razveljavitev ni mogoča. Zato je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) ugotovilo protiustavnost izpodbijane zakonske ureditve (2. točka izreka). Na podlagi drugega odstavka 48. člena ZUstS je zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno neskladje odpravi v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (3. točka izreka).

26.Ustavno sodišče je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve svoje odločitve. Da bi do odprave ugotovljene protiustavnosti zavarovalo pravico do izjave in jamstvo poštenega postopka v postopku upniške prisilne poravnave, je v načinu izvršitve določilo smiselno uporabo določb ZFPPIPP v delu predhodnega stečajnega postopka. Ob tem je z namenom varstva možnosti upnikov po zavarovanju denarnih terjatev določilo tudi smiselno uporabo določbe o začasni odredbi proti dolžniku (prva alineja 4. točke izreka). Ker je Ustavno sodišče na ta način omogočilo dolžnikovo sodelovanje v predhodnem postopku upniške prisilne poravnave,[58] je s tem do odprave protiustavnosti temeljito poseglo v obstoječo procesno ureditev dolžnikovega pravnega položaja, ki predvideva le naknadno in omejeno sodno varstvo v obliki ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave. Zato je za zagotovitev celovite in dosledne ureditve dolžnikovega procesnega položaja določilo, da ima pravico do pritožbe zoper sklep o začetku upniške prisilne poravnave. Ker je tako zagotovljeno celovito predhodno sodno varstvo (vključno z vprašanjem insolventnosti), je Ustavno sodišče v načinu izvršitve določilo, da dolžnik nima pravice do vložitve ugovora iz druge povedi desetega odstavka 221.j člena ZFPPIPP (druga alineja 4. točke izreka). Ob tem pod zakonskimi pogoji za dolžnika še naprej veljajo temeljna pravila o finančnem poslovanju (oddelek 2.1 ZFPPIPP) in v primeru insolventnosti tudi posebne zakonske obveznosti (oddelek 2.2 ZFPPIPP).

27.Ker je Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost izpodbijane ureditve že zaradi neskladja z 22. členom Ustave, ni ocenjevalo drugih očitkov predlagatelja.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 25. člena, 48. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS ter petega odstavka 46. člena v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločitev je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Jadek Pensa ter sodnika Jaklič in Knez. Sodnica Jadek Pensa in sodnik Knez sta dala odklonilni ločeni mnenji.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Člen 221i ZFPPIPP.

[2]Člen 221l ZFPPIPP.

[3]Člen 50 ZFPPIPP.

[4]Glej 235. člen in drugi odstavek 239. člena ZFPPIPP.

[5]Glej sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-143/13 z dne 2. 10. 2014 in št. U-I-205/13 z dne 18. 9. 2013.

[6]Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-39/15 z dne 19. 11. 2015.

[7]Tako sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-186/15 z dne 7. 4. 2016 in št. U-I-187/15 z dne 14. 7. 2016.

[8]Opozarja torej na ustavnopravno upoštevne pomanjkljivosti ureditve, ki niso povezane s pomenom in obsegom varstva v okviru instituta zlorabe pravic (prim. 121. člen ZFPPIPP v zvezi z 11. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP)).

[9]Tako tudi A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 219.

[10]Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-12/12 z dne 11. 12. 2014 (Uradni list RS, št. 92/14, in OdlUS XX, 30), 42. točka obrazložitve, in št. Up-3/00 z dne 2. 3. 2000 (OdlUS IX, 132), 8. točka obrazložitve.

[11]Prav tam.

[12]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-294/12 z dne 10. 6. 2015 (Uradni list RS, št. 46/15, in OdlUS XXI, 4), 18.–19. točka obrazložitve.

[13]Sedmi odstavek 221.j člena v zvezi s pododdelkom 4.2.2 ZFPPIPP.

[14]Oddelek 4.3 ZFPPIPP in za upniško prisilno poravnavo posebej tudi 221.i in 221.l člen ZFPPIPP.

[15]Prvi odstavek 151. člena ZFPPIPP.

[16]Drugi odstavek 151. člena ZFPPIPP.

[17]Prim. 34. člen ZFPPIPP.

[18]Člen 151a ZFPPIPP.

[19]Drugi in tretji odstavek 221.l člena ZFPPIPP.

[20]Četrti odstavek 221.l člena ZFPPIPP.

[21]Ker gre za gospodarsko družbo, ki je po 55. členu Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 82/13, 55/15 in 15/17 – ZGD-1) velika, srednja ali mala družba (prim. sedmi odstavek 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 221.h člena ZFPPIPP).

[22]Šesti odstavek 221.j člena ZFPPIPP.

[23]Šesti odstavek 151. člena ZFPPIPP.

[24]Četrti odstavek 158. člena ZFPPIPP.

[25]Drugi odstavek 158. člena ZFPPIPP.

[26]Prvi odstavek 138. člena ZFPPIPP.

[27]Točka 2 55. člena ZFPPIPP.

[28]Člen 50 ZFPPIPP.

[29]Osmi odstavek 221.j člena ZFPPIPP.

[30]Prvi odstavek 141. člena ZFPPIPP.

[31]Točka 5 drugega odstavka in peti odstavek 141. člena ZFPPIPP.

[32]Tako (sicer v okviru prilog) 1. točka tretjega odstavka 221.j člena ZFPPIPP.

[33]Drugi odstavek 20.a člena ZFPPIPP.

[34]Člen 50 ZFPPIPP.

[35]Sedmi odstavek 221.j člena v zvezi s pododdelkom 4.2.2 ZFPPIPP.

[36]Glej 12. točko obrazložitve te odločbe.

[37]Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – nujni postopek – EVA 2013-2030-0100 z dne 7. 11. 2013, str. 17.

[38]Prav tam, str. 91.

[39]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-769/16, U-I-81/17 z dne 12. 7. 2018 (Uradni list RS, št. 54/18, in OdlUS XXIII, 11), 16. točka obrazložitve.

[40]Prim. prav tam, 16. točka obrazložitve.

[41]Prim. prav tam, 19. točka obrazložitve.

[42]Sedmi odstavek 221.j člena v zvezi s pododdelkom 4.2.2 ZFPPIPP.

[43]Prim. 12. točko obrazložitve te odločbe.

[44]Prim. peti odstavek 221.l člena ZFPPIPP.

[45]Tako 59. člen ZFPPIPP.

[46]Rok začne teči z dnem objave oklica o začetku postopka prisilne poravnave (173. člen ZFPPIPP).

[47]Prim. 2. točko prvega odstavka 209. člena ZFPPIPP.

[48]Prim. drugi in šesti odstavek 221.k člena v zvezi s četrtim do šestim odstavkom 182. člena ZFPPIPP.

[49]Prim. 12. točko obrazložitve te odločbe.

[50]Prim. deseti odstavek 221.j člena v zvezi s 1. točko 172. člena ZFPPIPP.

[51]Prim. 13. do 16. točko obrazložitve te odločbe.

[52]Prim. deseti odstavek 221.j člena ZFPPIPP.

[53]Prim. 12. točko obrazložitve te odločbe.

[54]Prim. 12. točko obrazložitve te odločbe in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-286/12, U-I-266/12 z dne 4. 6. 2014 (Uradni list RS, št. 12/13, in 45/14), 12. točka obrazložitve.

[55]Prim. 12. točko obrazložitve te odločbe.

[56]Prim. drugi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15 in 11/18 – ZIZ).

[57]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-321/96 z dne 15. 1. 1997 (OdlUS VI, 80) in odločbi Ustavnega sodišča št. Up-3/00 z dne 2. 3. 2000 (OdlUS IX, 132) ter št. Up-1352/11 z dne 9. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/13).

[58]Tako deseti odstavek 221.j člena v zvezi s 1. točko 172. člena ZFPPIPP.

3. 6. 2020

Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Dunje Jadek Pensa k 2. točki izreka odločbe št. U-I-222/18 z dne 14. 5. 2020

I.Vsebinska presoja je bila opravljena, ne da bi bilo odgovorjeno na vprašanje, ali je odločitev Ustavnega sodišča o domnevni protiustavnosti izpodbijane ureditve odločilna (nujna) za ustavnoskladno odločanje sodišča v konkretnem sodnem postopku.[1][2] Spregledano je bilo ustaljeno stališče: "Upoštevaje ustavni položaj rednih sodišč, kot izhaja iz 125. člena Ustave, ima […] Ustavno sodišče po 156. členu Ustave subsidiarno vlogo."[3] Subsidiarno zato, ker so po Ustavi sodišča tista, ki odločajo o pravicah in dolžnostih posameznikov v konkretnih sporih (23. člen Ustave), pri tem so vezana na Ustavo in zakon (125. člen Ustave), ter zato tudi, da zakone razlagajo ustavnoskladno; šele če jim zakon tako razlago preprečuje, lahko sprožijo ustavni spor zaradi zagotovitve ustavnoskladne odločitve v konkretnem primeru (156. člen Ustave). Kljub temu večina ni odgovorila na jasno in nedvoumno stališče Višjega sodišča v Ljubljani, da po zakonu (zatrjevanemu) dolžniku v predhodnem postopku upniške prisilne poravnave ni mogoče (v celoti) odreči pravice do izjave, še zlasti če se sklicuje in uveljavlja zlorabo pravic s strani predlagateljev tega postopka. V razlogih nisem našla argumentov, ki bi ovrgli to stališče Višjega sodišča v Ljubljani. Ker se prav tako Okrožno sodišče v Celju v zahtevi do tega stališča ni argumentirano opredelilo in tudi sicer ni utemeljilo potrebe po intervenciji Ustavnega sodišča v konkretnem sporu zaradi zagotovitve ustavnoskladne odločitve, sem menila, da bi moralo Ustavno sodišče zahtevo zavreči v celoti.

Ustavno sodišče pogosto ponavlja, da je po 156. členu Ustave "upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku".[4] Prav zato pa "mora sodišče v zahtevi za presojo ustavnosti utemeljiti, da mora v konkretni zadevi, v kateri sodi, uporabiti (domnevno protiustavno) zakonsko ureditev na način, ki mu preprečuje ustavnoskladno odločitev".[5] To pomeni, da mora sodišče, ki je po Ustavi predlagatelj konkretne presoje predpisov, v zahtevi utemeljiti predpostavko zveznosti in s tem pravovarstveno potrebo za intervencijo Ustavnega sodišča v konkretnem sodnem postopku, Ustavno sodišče pa mora zahtevo s tega vidika preizkusiti. Za večino kljub temu navedeno stališče Višjega sodišča v Ljubljani ni bilo pomembno. Naj spomnim, da Ustavno sodišče že dolgo sicer poudarja: "Vezanost sodnika na Ustavo najprej zahteva, da sodnik pri sprejemanju konkretnih odločitev zakone razlaga tako, da je njihova uporaba v okoliščinah konkretnega primera skladna z Ustavo. Pri iskanju ustavnoskladne razlage upoštevnih zakonskih določb se lahko sodišče opre na vse splošno sprejete metode pravne razlage. Med več mogočimi razlagami pa mora nato pri odločanju uporabiti tisto, ki je skladna z Ustavo. Šele če sodišče z metodami pravne razlage ne more razlagati zakona na ustavnoskladen način, mora, če meni, da je v neskladju z Ustavo, na podlagi 156. člena Ustave začeti postopek za oceno ustavnosti takega zakona";[6] pa tudi, da je ključnega pomena, da sodišče samo sprejema, da pravni red (ne le izpodbijana določba) omogoča ustavnoskladno razlago zakonskega prava.[7]

Tako razloženi pomen vezanosti sodnika na Ustavo je odsev ustavno začrtane vloge sodne veje oblasti – neodvisnih in nepristranskih sodnikov kot kontrolorjev, odločilnih soustvarjalcev in garantov z Ustavo skladnega pravnega reda.[8] Prav zato pa Ustavno sodišče ponavlja tudi, da mora sodišče v zahtevi pojasniti, zakaj v konkretnem primeru ne more razložiti izpodbijanih določb ustavnoskladno, kot opozarja Višje sodišče.[9] Žal mi je, da nisem dovolj prepričljivo opozarjala na pomen teh zahtev Ustavnega sodišča, naslovljenih na sodišča v postopku konkretne presoje predpisov, ki so, če niso izpolnjene, nosilni razlog za odločitev o zavrženju zahteve sodišča zaradi pomanjkanja predpostavke zveznosti.

Višje sodišče v Ljubljani je v izhodiščnem sodnem primeru[10] sprejelo stališče, ki se glasi: "Dolžnik je stranka predhodnega postopka (55. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo 10/15 – popr. in 27/16 – v nadaljevanju ZFPPIPP)) in mu zato pravice do izjave ni mogoče odreči, še zlasti, če se v njej sklicuje in uveljavlja zlorabo pravice s strani predlagateljev tega postopka, kot je bilo to v obravnavanem primeru." Predlagatelj je v zvezi s povzetim stališčem Višjega sodišča v zahtevi zapisal: "Glede na to, da 221.j člen ZFPPIPP tega ne določa in izrecno izključuje pravico sodelovanja dolžnika v predhodnem postopku upniške prisilne poravnave, bi ob uporabi tega člena odločitev sodišča zaradi kršitev ustavnovarovanih pravic dolžnika ne bila skladna z Ustavo RS".

Če jemljemo resno zakonodajno vejo oblasti, zakon in hierarhično strukturo sodne veje oblasti v državi, bi predlagatelj v izhodiščnem sodnem sporu moral obravnavati sporna vprašanja, na katera je opozorilo Višje sodišče v Ljubljani; ali pa prepričljivo obrazložiti, zakaj mu zakon to preprečuje.[11] Le strinjam se sicer lahko s predlagateljem, da bi bilo treba skrajno resno obravnavati izrecno izključevanje vsakršne obrambe dolžnika v predhodnem postopku upniške prisilne poravnave, npr. celo obrambo zlorabe pravice. A tako razumljenega položaja zatrjevanega dolžnika v izpodbijani določbi predlagatelj ni podprl z razlagalnimi argumenti, uveljavljenimi v pravni znanosti. V zahtevi jih nisem našla. Edina avtoriteta, na katero se predlagatelj sklicuje, je on sam.

III.Večina je spodnjo premiso razlagala drugače kot predlagatelj in drugače kot Višje sodišče v Ljubljani. Pri tem je kratko malo štela za dokazano to, kar bi šele morala dokazati; in sicer, da je po edini možni razlagi zakona v celoti in vselej onemogočeno učinkovito dolžnikovo sodelovanje v predhodnem postopku upniške prisilne poravnave glede vprašanj njegove insolventnosti in obstoja terjatev predlagateljev. Žal večina te svoje razlage, kot razumem, ni umestila v kontekst pravnega reda kot celote, pa tudi ni je oprla na razlagalne argumente, uveljavljene v pravni znanosti. Če bi večina vsaj kanček podvomila, bi pojasnila, zakaj niso upoštevna še nekatere druge določbe ZFPPIPP in ZPP. V nadaljevanju te določbe zgolj sumarno predstavljam.

Večina bi morala tako najprej obrazložiti, v čem pa je smisel dolžnosti sodišča, da v predhodnem postopku upniške prisilne poravnave predlog vroči dolžniku (prvi odstavek 123. člena ZFPPIPP), če mora sicer vselej in v celoti ignorirati dolžnikovo obrambo (celo ugovor zlorabe pravice); in pojasniti, zakaj ni upoštevna zapoved o smiselni in subsidiarni uporabi določb ZPP (glej prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). Zakaj je to pomembno? Ker temeljna določba ZPP vsebuje pravilo, ki zapoveduje kontradiktornost postopka (prvi odstavek 5. člena ZPP);[12] [13] to pravilo velja, razen če zakon določa izjemo (glej drugi odstavek 5. člena ZPP).[14] [15] Iz tega lahko izpeljem, da je po volji zakonodajalca treba vselej iz besedila upoštevne ureditve najprej izluščiti na zakonski ravni urejeno izjemo od pravila o kontradiktornosti postopka; in se šele nato spraševati o dopustnosti izjeme od pravila kontradiktornosti – kadar izjema pomeni poseg v pravico iz 22. člena Ustave.[16] Naj poudarim, da nikakor ne gre za nepomembno pravilo. Zakonodajalec z njim na zakonski ravni ureja (pra)pravico, ki je conditio sine qua non poštenosti sodnega postopka – pravico do izjave v postopku pred sodiščem.

Doslej sem razumela, da v zakonu vsebovana zapoved smiselne uporabe zakona pomeni, (1) da se za neki položaj, ki ni izrecno urejen, po volji zakonodajalca uporabi(-jo) pravilo(-a), ki ureja(-jo) drug(-e) položaj(-e), če sta si primerjana položaja v bistvenem podobna, in (2) a contrario, če si položaja nista v bistvenem podobna, pravnega pravila, ki ureja določen položaj, ni mogoče uporabiti za drug (neurejen) položaj, saj takšna uporaba pravila ne bi bila smiselna.[17] To pomeni, da se mora sodnik z razlagalnimi argumenti opredeliti do zapovedi smiselne uporabe pravil, ki jih zakonodajalec ureja "na drugem mestu". Ali naj razumem, da večina, ki se o zapovedi smiselne uporabe ZPP ne opredeli, pravzaprav s tem odreka zakonodajalcu to pomembno pravnotehnično sredstvo, ki ga pravodajalec zavestno uporablja in z njegovo pomočjo po poti sklepanja od podobnega na podobno (argumentum a simili ad simile) ureja družbena razmerja, ki jih že vnaprej predvideva in označuje kot pravno upoštevna.[18]

Dodajam: (1) da mora sodišče v skladu s tretjim odstavkom 49. člena ZFPPIPP v predhodnem postopku odločiti o pogojih za začetek postopka insolventnosti; (2) da je eden izmed teh pogojev aktivna legitimacija predlagatelja; (3) da se statusa legitimiranega predlagatelja po logiki stvari same ne pridobi z golim dejstvom vložitve predloga; (4) da mora upnik – predlagatelj – vsaj z verjetnostjo vselej izkazati, da je upnik zatrjevanega dolžnika (le brati je treba skupaj 3. točko 55. člena s 1. točko tega člena in tretjo alinejo 2. točke 58. člena ZFPPIPP in uporabiti argumente logične razlage).

Zaradi jasnosti pojasnjujem še naslednje. Mnenje pooblaščenega revizorja o obstoju terjatev predlagateljev temelji na podatkih, ki so mu jih posredovali predlagatelji sami. Če niso pošteni, mu niso razkrili vseh upoštevnih dejstev iz razmerja med njimi in zatrjevanim dolžnikom. Na to okoliščino lahko opozori le zatrjevani dolžnik, ko se seznani s predlogom, ki mu ga je sodišče vročilo. A po razlagi zakonskega prava, ki jo je sprejela večina, mu je ta obramba v tu obravnavanem položaju vselej in v celoti z izpodbijano ureditvijo onemogočena.

Težko sprejemam, da mi vezanost na zakon kot sodnici v takem položaju zapoveduje, da moram ignorirati opisano argumentirano obrambo dolžnika, s katero sem seveda seznanjena; in to celo njegov očitek zlorabe pravic predlagateljev. Ne prepriča me, da ne smem z razlagalnimi argumenti utemeljiti upoštevnosti pravila o kontradiktornosti postopka glede tistih vsebin dolžnikove obrambe, o katerih izpodbijana ureditev nima izrecnih in drugačnih določb; in da moram namesto tega sprožiti ustavni spor, da bi dolžniku zagotovila pravico do obrambe in možnost presoje o zlorabi pravic predlagateljev. Dodajam: iz razlogov ne razberem, da bi večina iz besedila zakona izluščila vsebino, ki bi na zakonski ravni v celoti in vselej onemogočala sodelovanje dolžnika v predhodnem postopku upniške prisilne poravnave.

IV.Večina se glede učinkov postopka sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-286/12, U-I-266/12 z dne 4. 6. 2014 (Uradni list RS, št. št. 45/14). Vendar v tej odločbi je obravnavani položaj dolžnika v bistvenem različen od tu obravnavanega. Položaj zatrjevanega dolžnika v citirani odločbi je bil namreč urejen v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 40/04 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – ZIZ/04); torej ob jasnih in nedvoumnih zapovedih zakonodajalca, ki so enake tudi v sedaj veljavnem Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15 in 11/18 – v nadaljevanju ZIZ): (1) da se sklep o dovolitvi izvršbe na podlagi verodostojne listine (tudi menice) izda v ex parte postopku, (2) le na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik, ter (3) da sodišče po izrecni določbi ne preverja resničnosti teh podatkov (glej drugi odstavek 44. člena in drugi odstavek 45. člena ZIZ). Določb takega tipa za predhodni postopek upniške prisilne poravnave ne najdem.

Soočam se s tremi različnimi razlagami izpodbijane določbe. Prvič. Predlagatelj trdi, da izpodbijana ureditev izrecno izključuje sodelovanje zatrjevanega dolžnika v predhodnem postopku prisilne poravnave; torej je po mnenju predlagatelja zakonodajalec uredil izjemo od načelne zapovedi pravice do izjave. Drugič. Večina ni izluščila, kje je v izpodbijani ureditvi izrecno in v celoti izključena možnost sodelovanja zatrjevanega dolžnika; kljub temu za večino ne zadostuje, da je zakonodajalec "na drugem mestu" zapisal, da ima stranka pravico do odgovora na predloge nasprotne stranke vselej, če zakon ne uredi izjeme od tega pravila. Tretjič. Višje sodišče v Ljubljani zavzame stališče, da zatrjevanemu dolžniku kot stranki postopka ni mogoče odreči pravice do izjave; to sodišče upošteva zapoved zakonodajalca o pravici do izjave, ki velja na podlagi temeljne določbe ZPP tudi v postopkih po ZFPPIPP, ker v besedilu izpodbijane ureditve ni našlo izjeme od tega pravila. Naj spomnim, večina se ni opredelila do tega povsem jasnega stališča Višjega sodišča v Ljubljani. Pa bi se, menim, morala. Ustavno sodišče kot garant pravnega reda si mora prizadevati, da utemelji pravilnost svoje razlage spodnje premise in to z najbolj prepričljivim argumentom.[19] Izklesati mora red iz nereda in protislovij, ki jih prinašajo različne razlage predpisa s strani različnih sodišč, da tako preseže spor in hkrati prispeva k predvidljivosti odločanja v nadaljnjih podobnih primerih.

V.Menim, da smo sodniki po Ustavi zavezani, da pri izgrajevanju koherentnega in z Ustavo skladnega pravnega reda zakonsko pravo razlagamo, upoštevaje vse v pravni znanosti uveljavljene razlagalne argumente, med več možnimi razlagami pa moramo izbrati tisto, ki je z Ustavo skladna; da moramo zakonsko pravo vselej razlagati z gledišča pravnega reda kot celote; da smo kot razlagalna oblast vezani na corpus iuris;[20] da pri tem nikakor ne smemo spregledati, da zakonodajalec z argumentum a simili ad simile "na drugem mestu" ureja morda na prvi pogled neurejena družbena razmerja. Sporočilo večine, ki ne posveti nobene pozornosti stališču Višjega sodišča v Ljubljani, zaobide pomen in vlogo neodvisnih in nepristranskih sodnikov kot garantov in odločilnih soustvarjalcev pravnega reda.[21] Menim, da tudi ni združljivo z zahtevo po zagotavljanju pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj se sodni postopki z vložitvijo zahteve vselej prekinejo do zaključka ustavnega spora. To se ne zdi potrebno, če razlagalni argumenti omogočajo ustavnoskladno razlago zakona.

Absurdno je, da predlagatelj, namesto da bi se nemudoma soočil z ugovorom zlorabe pravic in o njem odločil, sproži ustavni spor, ker meni, da mu ukvarjanje z zlorabo preprečuje besedilo določenega člena zakona. Kot da se od zakonodajalca pričakuje, da bo v vsakem členu zakona, zapisal sodniku navodilo, kako postopati, če ena izmed strank zlorablja pravice. In kot da je za razlago prava pomembno izključno in samo besedilo določenega člena v nekem zakonu. Naj ponovim: vezanost sodnikov na Ustavo in zakon (prvi stavek 125. člena Ustave) pomeni, da smo sodniki vezani na pravni red kot celoto, na corpus iuris; nikakor pa nismo vezani na togo in iz konteksta pravnega reda iztrgano in izpraznjeno besedno razlago besedila določenih členov v zakonu.

Poudarjam s tem v zvezi: v Republiki Sloveniji velja splošna prepoved zlorabe pravic. Ta izhaja iz ustavnih načel, ki Republiko Slovenijo opredeljujejo kot pravno državo (2. člen Ustave; sklep Ustavnega sodišča št. U-I-85/16, Up-398/16 z dne 14. 7. 2016 (Uradni list RS, št. 52/16, in OdlUS XXI, 26). V obrazložitvi tega sklepa je poudarjeno: "Zloraba pravice ne more uživati pravnega varstva". Pri tem nikakor ne gre za neko podrobnost v procesu odločanja v sodnem postopku, ki ne bi terjala posebne pozornosti. Dolžnost preprečevati zlorabo pravic v sodnih postopkih sodnike, menim, zavezuje, da se brez odlašanja soočijo z dejstvi, ki naj bi po trditvah stranke očitek zlorabe pravic nasprotne stranke utemeljevala, da jih, če so sporna, raziščejo. Izvrševanja te dolžnosti sodnikom izpodbijana določba nikakor ne preprečuje; čeravno drži, da nanjo posebej v izpodbijanem 221.j členu ZFPPIPP ni opozorjeno.

VI.Ustavno sodišče v odločbah poudarja pomen dolžnosti preprečevati zlorabe pravic in sodiščem nalaga, da na zlorabo pravice pazijo po uradni dolžnosti.[22] Kljub temu večina v tem ustavnem sporu očitkom zatrjevanega dolžnika o zlorabi pravic zatrjevanega upnika v konkretnem sodnem sporu ni posvetila nobene pozornosti. Non sequitur. Enako kot predlagatelj je torej večina pravzaprav zaobšla očitek zlorabe pravic v konkretnem sodnem postopku.

Ob študiju zadeve se tako nisem mogla znebiti ocene, da zahteva temelji na očitno napačnih premisah o razlagi zakonskega prava. Poleg tega ne odgovarja argumentirano na navedeno stališče Višjega sodišča v Ljubljani, po katerem zatrjevanemu dolžniku v tu obravnavanem položaju ni mogoče odreči pravice do izjave. Menim, da v zahtevi zato ni bila utemeljena potreba po intervenciji Ustavnega sodišča zaradi ustavnoskladne odločitve v izhodiščnem sodnem sporu. Zahtevo bi bilo treba zavreči.

VII.Pojasnilo večine v 8. opombi odločbe, da predlagatelj opozarja na ustavno upoštevne pomanjkljivosti ureditve, ki niso povezane s pomenom in obsegom varstva v okviru instituta zlorabe pravic, za presojo o pravovarstveni potrebi za intervencijo Ustavnega sodišča ni pomembno. Drži sicer, da predlagatelj v zahtevi ne motri izpodbijane ureditve zgolj skozi prizmo morebitne zlorabe zatrjevanega upnika. Vendar to večine ne razbremenjuje, da zahtevo preizkusi z vidika pravovarstvene potrebe za intervencijo Ustavnega sodišča v konkretnem sodnem sporu zaradi zagotovitve ustavnoskladne odločitve. Ustavno sodišče je na primer v sklepu št. U-I-92/15 z dne 14. 9. 2017,[23] s katerim je zavrglo zahtevo sodišča, pojasnilo: "Dilema o (proti)ustavnosti izpodbijane zakonske določbe v zahtevi za oceno ustavnosti ne sme ostati na abstraktni ravni, pač pa mora sodišče izkazati, da se je natančno tisti ustavnopravni pomislek, ki ga je navedlo v zahtevi, "kristaliziral" (izostril, izkazal za pravno odločilnega) v konkretnih okoliščinah zadeve, v kateri je sodišče zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti prekinilo postopek.

Večina ni pojasnila, zakaj ni, kot običajno, preizkusila potrebe po intervenciji Ustavnega sodišča zaradi zagotovitve z Ustavo skladne odločitve sodišča v izhodiščnem sodnem sporu. Namesto moči argumenta je prevladal argument moči.

Večkrat sem v svojih ločenih mnenjih že zapisala, da stališča o razlagi Ustave, ki so bila odločilna za odločitev, zavezujejo tudi Ustavno sodišče, dokler to odstopa od teh stališč prepričljivo ne obrazloži.[24] Zaupanja v Ustavno sodišče ni mogoče izgrajevati, če se ta zahteva v postopkih pred Ustavnim sodiščem ne spoštuje. Zdi se mi popolnoma nesprejemljivo na eni strani naslavljati zahtevo po spoštovanju nosilnih stališč o razlagi Ustave iz odločitev Ustavnega sodišča in hkrati ne-spoštovati teh stališč v odprtih postopkih pred Ustavnim sodiščem.

Z gledišča jamstva poštenosti postopka pred Ustavnim sodiščem bi morala sprememba stališča po mojem prepričanju veljati za vse bodoče primerljive primere. Ustavno sodišče je k temu zavezano kot garant pravnega reda in vladavine prava. Zavezano je k nenehnemu prizadevanju za njuno izgrajevanje v smeri ideala.[25] Tega prizadevanja, menim, ne bi smelo spodjedati z razlago Ustave, ki se spreminja od primera do primera.

Če morda večina v opombi št. 8 tacite sporoča, da bo Ustavno sodišče odslej obravnavalo vse zahteve sodišč, če le bodo v zahtevi načenjala ustavnopravno upoštevne pomanjkljivosti zakonskega prava, se s tako razlago 156. člena Ustave ne morem strinjati.[26] Razlogov za to je več. Na tem mestu pojasnjujem le, da bi se sodišča ob taki razlagi prelevila iz predlagatelja konkretne presoje predpisov v predlagatelja abstraktne ustavnosodne presoje. Sodni postopki bi se na ta način brez razloga za ustavnoskladno odločitev v konkretnem sodnem sporu podaljševali, saj se ti za čas odločanja Ustavnega sodišča vselej prekinejo. Pred očmi imam tudi, da bo vsebinska presoja pred že tako preobremenjenim Ustavnim sodiščem neizogibno povzročila zastoj v sodnem postopku, ki ne bo kratek. Tudi v danem primeru ta zastoj ni bil kratek.

dr. Dunja Jadek Pensa

[1]Gre za pogosto ponovljeno zahtevo (glej na primer sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-186/15 z dne 7. 4. 2016 in št. U-I-187/15 z dne 14. 7. 2016), pomembno za presojo predpostavke zveznosti v postopku konkretne presoje predpisov. Nanjo se odločba sklicuje v 8. točki obrazložitve.

[2]Razlogi o presoji te predpostavke v večinski odločbi se ne nanašajo na del zahteve, ki je sprožil vsebinsko presojo.

[3]Iz obrazložitve pogosto citiranega sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 69/11).

[4]Prav tam.

[5]Prav tam.

[6]Prav tam.

[7]Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-52/15 z dne 28. 9. 2016 opozorilo, da je ključnega pomena, da sodišče samo sprejema, da pravni red (ne le izpodbijana določba) omogoča ustavnoskladno razlago zakonskega prava. Prav tako stališče je danem primeru sprejelo Višje sodišče v Ljubljani.

[8]Več o tej vlogi neodvisnih in nepristranskih sodnikov glej v F. Kirchhof, Der Richter als Kontrolleur, Akteur und Garant der Rechtsordnung, NjW, št. 10 (2020), str. 1492 in nasl.

[9]Glej na primer sklep Ustavnega sodišča št. U-I-38/17 z dne 1. 2. 2018.

[10]Gre za sklep, izdan v sodnem postopku, iz katerega izvira ta ustavni spor, št. Cst 374/2017 z dne 5. 7. 2017. V tem sklepu se je Višje sodišče sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča, konkretno na sklep št. III Ips 112/2016 z dne 19. 5. 2017.

[11]Po prvem odstavku 362. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP) mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Ta določba zavezuje nižje sodišče v postopkih, ki se vodijo po ZFPPIPP, ker 121. člen ZFPPIPP napotuje na smiselno uporabo določb ZPP.

[12]Prvi odstavek 5. člena ZPP se glasi: "Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke."

[13]Več o tem glej npr. A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list: GV Založba, Ljubljana 2005, str. 53. in nasl.

[14]Drugi odstavek 5. člena ZPP se glasi: "Samo tedaj, če ta zakon tako določa, sme sodišče odločiti o zahtevku, o katerem nasprotni stranki ni bila dana možnost, da se izjavi."

[15]A. Galič, nav. delo, str. 61.

[16]Več o tem glej npr. prav tam, str. 53. in nasl.

[17]Iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-949/12 z dne 10. 10. 2013 (Uradni list RS, št. 91/13, in OdlUS XX, 17).

[18]M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana 1991, str. 149; in M. Pavčnik, Teorija prava, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 400.

[19]O pomenu najbolj prepričljivega argumenta glej v H. J. Powell, Constitutional Conscience, The Moral Dimension of Judicial Decision, University of Chicago Press, Chicago 2008, str. 69.

[20]O pomenu vezanosti sodišč na corpus iuris glej npr. v M. Bender, Die Befugnis des Bundesverfassunsgerichts zur Prüfung gerichtlicher Entscheindugen, C. F. Müller Juristischer Verlag, Heidelberg 1989, str. 282 in nasl.

[21]Prim. F. Kirchhof, nav. delo.

[22]Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-306/17 z dne 5. 12. 2019 zavzelo stališče, da mora sodišče po uradni dolžnosti, vsekakor pa na ugovor dolžnika, […] preizkusiti vprašanje, ali upoštevaje vse okoliščine primera ugoditev predlogu ne bi pomenila nudenja sodnega varstva upnikovi zlorabi pravice. Na dolžnost opredelitve do argumenta zlorabe pravice je Ustavno sodišče opozorilo na primer tudi v odločbi št. Up-933/14 z dne 7. 10. 2015.

[23]Glej še v tem sklepu citirane druge sklepe Ustavnega sodišča.

[24]Več o mojem pogledu na pomen spoštovanja nosilnih stališč Ustavnega sodišča o razlagi Ustave glej v mojem odklonilnem ločenem mnenju k odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-269/12 z dne 4. 12. 2014 (Uradni list RS, št. 2/15, in OdlUS XX, 29).

[25]O pomenu vloge neodvisnih in nepristranskih sodnikov za udejanjanje vladavine prava prim. npr. A. Lester, Five Ideas to Fight for, Oneworld Publications, London 2016, str. 195 in nasl.

[26]S tem ne izključujem, da bi posebej izražena potreba po predčasni intervenciji Ustavnega sodišča zaradi posebnega pomena njegove odločitve za splošno dobro lahko utemeljila izjemo in dopustila dostop sodišča do Ustavnega sodišča, četudi v postopku pred sodiščem še niso bile izčrpane vse možnosti za ustavnoskladno odločitev. Prim. s tem v zvezi sklep Drugega senata nemškega Zveznega ustavnega sodišča št. 2 BvL 8/77 z dne 31. 1. 1978. Dani primer ni tak.

8. 6. 2020

Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Rajka Kneza k odločbi št. U-I-222/18 z dne 14. 5. 2020

1.Odločitve nisem podprl; pa ne zato, ker se ne bi strinjal, da stranke (naj si bodo upniki ali stečajni dolžniki) ne bi imele pravice do pravnega sredstva. Nisem je podprl zato, ker menim, da bi sodišča tovrstne situacije, kadar menijo, da gre za zlorabo pravice, morala reševati sama, brez vpletanja Ustavnega sodišča. Da bi sodišče to lahko storilo, ni treba, poudarjam, spreminjati zakonodaje.

2.Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju omogoča smiselno uporabo določb Zakona o pravdnem postopku tudi v delu, ki se nanaša na prisilno poravnavo. Eno temeljih izhodišč ZPP je, da ima načelo dispozitivnosti meje in da se zlorabam pravic ne nudi varstva. Eno osrednjih načel ZPP, tj. načelo kontradiktornosti, ki je hkrati ustavno procesno jamstvo, pa daje stranki pravico, da je slišana. To mora veljati za vsako fazo sodnega postopka, ne glede na to, ali je zoper sodno odločitev omogočeno pravno sredstvo ali ne. K temu se vrnem kasneje. Začeti moram pri povezanem vprašanju, ki se v postopku pred Ustavnim sodiščem pojavi prej; tj. pri vprašanju, ali je zahteva sodišča izpolnila pogoj t. i. zveznosti ali relevance, kot to zahteva 156. člen Ustave; namreč da mora sodišče odločitev v konkretnem sporu opreti na prav določeni zakon ali njegovo posamezno določbo. Skladno s to določbo Ustave morajo sodišča prekiniti postopek in na Ustavno sodišče nasloviti zahtevo za oceno ustavnosti, kadar menijo, da je zakon, na podlagi katerega morajo sprejeti odločitev, protiustaven. Izpolnitev tega pogoja pomeni, da morajo sodišča preučiti ne le, ali lahko s kakšno od ustaljenih metod razlage dosežejo takšno razlago zakonodaje, ki bo omogočila odločitev, skladno z Ustavo, ampak tudi, da oceno ustavnosti te zakonodaje brezizhodno potrebujejo od Ustavnega sodišča, ker jih lahko le Ustavno sodišče odveže vezanosti na zakon, če ga ne morajo razlagati ustavnoskladno (125. člen Ustave). Ker gre za procesno predpostavko, mora biti odgovor na vprašanje, ali sodišče nujno potrebuje odločitev Ustavnega sodišča, pritrdilen, da bi se Ustavno sodišče smelo spustiti v vsebinsko presojo zatrjevanih protiustavnosti zakona. Menim, da se v tem primeru ne bi smelo, odgovor pa je povezan prav z načeloma kontradiktornosti in dispozitivnosti.

3.V konkretnem primeru je Okrožno sodišče sprejelo odločitev (sklep) o zahtevi za oceno ustavnosti po tem, ko je Višje sodišče ugodilo pritožbi pritožnikov (stečajnih upnikov) zoper sklep o zavrnitvi upniške prisilne poravnave in Okrožno sodišče napotilo k ponovitvi postopka. Po stališču Višjega sodišča bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati tudi izjave upnikov (torej vzpostaviti kontradiktornost in odločiti o tem, ali je v konkretnem postopku posredi zloraba ali ne).

4.Višje sodišče v sklepu, s katerim je ugodilo pritožbi upnikov zoper sklep o zavrnitvi upniške prisilne poravnave, res omeni, da je glede pravice do pravnega sredstva vprašljiva ustavnost zakona, vendar pojasni tudi, da v konkretnem primeru to ni upoštevno vprašanje ("[…] Vendar to vprašanje v konkretnem primeru ne terja odgovora."). Opozori, da je dolžnik v postopku na prvi stopnji sodeloval z vlogami, vložil je odgovor na pritožbo in da je treba odgovoriti na vprašanje, ali je te vloge treba prezreti in jih šteti na neobstoječe. Višje sodišče meni, da je odgovor na to vprašanje nikalen in da mu pravice do izjave, če trdi, da gre za zlorabo, ni mogoče odreči. Z drugimi besedami, dolžnika je treba slišati. Odločitev in obrazložitev Višjega sodišča razumem tako, da naj prvostopenjsko sodišče sooči trditve strank in ugotovi, ali gre za zlorabo. Ta stališča podpira tudi napotek iz zadnje točke tega sklepa.

5.Okrožno sodišče v novem postopku ni sledilo tem napotkom, temveč se je odločilo za vložitev zahteve za oceno ustavnosti 221.j člena ZFPPIPP na Ustavno sodišče. Seveda dopuščam možnost, da bi Okrožno sodišče potem, ko instanca njegovo odločitev razveljavi, tudi v novem postopku lahko naletelo na protiustavnost zakona glede kakšnega drugega vprašanja; vendar pa to ni konkretni primer. Višje sodišče je pravilno ugotovilo, da v tem primeru ne gre za vprašanje protiustavnosti zakona. Za uveljavitev pravice dolžnika biti slišan ni potrebna poprejšnja ustavnosodna presoja, da bi se dosegla odločitev, skladna z Ustavo. Sledenje obrazložitvi Višjega sodišča, ki me prepriča, pa pomeni tudi, da prvostopenjsko sodišče ni izkazalo pogoja zveznosti oz. relevance, kajti s sledenjem navodilom Višjega sodišča bi spor lahko rešilo samo. Okrožno sodišče tudi ni odgovorilo na stališče Višjega sodišča. V tej točki se razhajam z mnenjem oziroma razumevanjem večine, ki meni, da je Okrožno sodišče v takšnih okoliščinah primera ravnalo pravilno, ko je zahtevalo ustavnosodno presojo. Menim namreč, da Višje sodišče ni izkazalo, da je v konkretnem primeru potrebna presoja Ustavnega sodišča (če bi menilo, da je potrebna, bi namreč lahko postopek po 156. členu Ustave sprožilo tudi samo). Menilo je, da je treba vzpostaviti kontradiktornost z upniki in stečajnim dolžnikom ter odločiti o vprašanju zlorabe.

6.Z ločenim mnenjem pojasnjujem razloge, ki so me vodili pri odločanju o vprašanju, ali bi v konkretnem primeru moralo presoditi prvostopenjsko sodišče samo ali pa je za ustavnosodno presojo izpolnjena procesna predpostavka iz 156. člena Ustave. Kot sem nakazal že v uvodu, bi sodišča morala sama reševati vsako vprašanje zlorabe pravic, kot to izhaja iz 3. člena in predvsem iz 5. člena ZPP (omejitve načela dispozitivnosti in načelo kontradiktornosti). Če ju upoštevamo pri razlagi zakona, ki ga mora uporabiti sodišče, potem je naloga sodišč, da med postopkom soočijo stranke z vprašanjem zlorabe in nanj odgovorijo. Menim, da to ni povezano zgolj s tem, ali obstaja pravno sredstvo zoper sprejeto sodno odločitev. To vprašanje se lahko pojavi v vsaki fazi postopka in ga ne gre ločevati ali omejevati na različna pravna sredstva, devolutivna, nedevolutivna, suspenzivna, nesuspenzivna itd. Menim, da je tako na predmetno zadevo gledalo tudi Višje sodišče, ki je napotilo k izvedbi kontradiktornosti in odločitvi glede zlorabe. To pomeni tudi, da morajo sodišča na zatrjevane ali prepoznane zlorabe reagirati takoj in ne čakati na ukvarjanje z njimi v pravnih sredstvih. Tudi zato so sodnim postopkom prilagojeni instrukcijski roki, nujno pa to pokaže tudi na določeno fleksibilnost in razumevanje vloge sodišča kot dominus litis postopka; torej, da kot "gospodar" postopka samostojno odloči v takojšnji reakciji, če oceni, da je ta potrebna. Na zlorabo pravic je treba vedno paziti po uradni dolžnosti.

7.Iz navedenih razlogov menim, da v tem primeru Okrožno sodišče ni potrebovalo ocene ustavnosti zakona, da bo doseglo ustavnost svoje odločitve. Vsaka pravica, večja ali manjša, procesna ali materialna, se lahko zlorabi, in na sodiščih je, ko imajo primer pred seboj, da na takšne sume odreagirajo. Okrožno sodišče bi, če bi takoj, ko je prejelo sklep Višjega sodišča, odločilo o zlorabi, ravnalo sistemsko pravilno in bi, nezanemarljivo, hkrati podalo signal javnosti, da imajo sodišča pri izgrajevanju sodne prakse v okviru procesnega vodstva upravičenje in dolžnost odreči sodno varstvo strankam, ki zlorabljajo svoje pravice.

dr. Rajko Knez

[1]Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15, 10/15 – popr. in 27/16 – v nadaljevanju ZFPPIPP).

[2]Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP).

[3]Člen 121 ZFPPIPP.

[4]Člen 3 ZPP.

[5]Člen 5 ZPP.

[6]Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 374/2017 z dne 5. 7. 2017.

[7]Višje sodišče navede tudi sodno prakso, ki se je izoblikovala, ko gre za vprašanje zlorab. Glej točke 7 in 8 sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 374/2017.

[8]Glej točko 9 sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 374/2017: "[…] v ponovljenem postopku pa bo sodišče prve stopnje moralo tudi predlagateljem dati možnost, da se izjavijo in opredelijo do navedb in dokazov dolžnika o zlorabi […]".

[9]Višje sodišče je presojalo tudi sklep Okrožnega sodišča, s katerim je to prekinilo postopek in zahtevalo oceno ustavnosti. Torej, z vprašanjem, ali je Okrožno sodišče sledilo prejšnjemu stališču Višjega sodišča v tej zadevi (sklep, s katerim je bilo ugodeno pritožbi stečajnih upnikov zoper sklep o zavrnitvi upniške prisilne poravnave in je bilo Okrožno sodišče napoteno k ponovitvi postopka, to je prav sklep z dne 5. 7. 2017), je bilo Višje sodišče implicitno soočeno. Menim, da je v točki 7 tega sklepa (št. Cst 110/2018 z dne 7. 3. 2018) odgovorilo, da bo o ustavnosti 221.j člena ZFPPIPP odločalo Ustavno sodišče, "[…] <em>če bo zahtevo sprejelo v obravnavo. Ko gre za presojo ustavnosti, sodišče druge stopnje tudi ne more vsiljevati svojih materialnopravnih stališč sodišču prave stopnje, saj bi s tem nedopustno poseglo v avtoriteto in samostojnost prvostopnega sodišča</em>".

[10]Ker bi bilo v tem primeru Višje sodišče tisto, ki pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Zato bi moralo postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če bi menilo, da protiustaven zakon preprečuje ustavnoskladno odločitev v zadevi. Člen 156 Ustave namreč določa obveznost sodišča, ne glede na to, na kateri stopnji sojenja se vprašanje ustavnosti pojavi.

[11]Prim. tudi sklep Ustavnega sodišča št. U-I-85/16, Up-398/16 z dne 14. 7. 2016 in pritrdilno ločeno mnenje sodnika Zobca k temu sklepu. V navedeni zadevi je šlo za vprašanje zlorabe pravic pri izvrševanju pristojnosti zakonodajnega organa, ne v sodni veji oblasti. Različnost položajev je očitna, vendar je premisa enaka – kdo in kdaj je pristojen za odločanje o zlorabi pravice tudi takrat, ko ne gre za uporabo pravnega sredstva. Zloraba nikoli ni dovoljena in odločevalci morajo vedno imeti možnost, da na sum zlorabe odreagirajo, ne da ga prenašajo na druge (instance), in še pod pogojem, da bo sproženo pravno sredstvo, ki bi se sklicevalo na zlorabo.

[12]Glej opombo 9 zgoraj.

[13]In spor tudi hitreje rešila.