Jedro

Porazdelitev odgovornosti pri trku motorista, ki ni pravilno prehiteval, v traktor, ki ni pravilno zavijal levo.

Pri vsakem prehitevanju ali vožnji mimo je potrebna velika previdnost, še toliko bolj, če se manever izvaja v urbanem naselju, v križišču, kjer je možno zavijanje v levo in desno in kjer je v bližini tudi prehod za pešce.

Glede na razpravno načelo v pravdnem postopku, so v pravdah, ki se nanašajo na isti historični dogodek, možne različne oziroma vsaj ne povsem skladne odločitve. Dejstveno podlago namreč determinirajo pravdne stranke s svojimi navedbami in dokazi. Rezultat teh pa je lahko različen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 104983/2010 z dne 29. 7. 2010 v 1. točki izreka za znesek 5.242,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2009 dalje do plačila (točka I. izreka), v preostalem delu pa navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (točka II. izreka izpodbijane sodbe) ter toženi stranki naložilo v plačilo 1.059,64 EUR pravdnih stroškov tožeče (točka III. izreka).

2. Obe pravdni stranki v pritožbah uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi tudi za zavrnjeni del, podrejeno pa, da razveljavi sodbo prvostopenjskega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje. Tožena stranka pa predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, ali pa da razveljavi prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Tožeča stranka meni, da je sodišče previsoko ocenilo soprisprevek motorista O.. Ni dovolj upoštevalo, da je toženec svoje vozilo pred zavijanjem v levo premaknil v desno, čeprav za to ni imel nobenega razloga. Ker tudi ni pravočasno nakazal smeri svoje nameravane vožnje v levo, je nedvomno zavedel motorista in tako bistveno prispeval k njegovi odločitvi, da prehiti traktor. Zato ni nobenega razloga za zaključek, da je motorist k nesreči prispeval v večji meri kot voznik traktorja. Sklicuje se na mnenje izvedenca C., ki je del spisa II P 694/2004 Okrožnega sodišča v Mariboru. Izvedenec Š. je ocenil, da sta h kritični situaciji prispevala oba udeleženca. Ker je toženec levi smerni kazalec vklopil šele, ko je že izvajal manever zavijanja, je z vidika motorista O. situacija taka, kot da smernega kazalca sploh ne bi uporabil. Glede na ugotovljeno hitrost motorista pred trkom tudi ni mogoče zaključiti, da bi pripeljal tako hitro, da ga toženec ne bi mogel pravočasno opaziti. Toženec ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja ustrezne kategorije, nepravilno zavijanje v križišču pa je nedvomno takšna kršitev cestnoprometnih predpisov, ki je neposredno povezana s pomanjkanjem veščin in znanj pri upravljanju z določeno vrsto vozila, zato je napačen zaključek sodišča, da ni podana vzročna zveza. Obrazložitev, da se je motorist za prehitevanje oziroma vožnjo mimo odločil brez da bi se prepričal, da bo traktorist pred njim zares zavil desno, čeprav je imel za to dovolj časa in možnosti, je napačna in tudi v nasprotju z ugotovitvijo, da traktorist svoje namere, da bo zavil v levo ni pravočasno in nedvoumno nakazal in da je toženčevo ravnanje vplivalo na ravnanje motorista. O temelju zahtevka je že odločilo sodišče v Mariboru in ga porazdelilo v razmerju 60 % traktorist, 40 % motorist. Odškodnina je bila izplačana na podlagi te pravnomočne sodbe, ki je predstavljala izvršilni naslov. Sodišče je dvakrat presojalo isti historični dogodek in iste okoliščine, prišlo pa do različnih zaključkov, kar je popolnoma nerazumljivo.

4. Toženec sodišču očita, da je že na podlagi svojih ugotovitev njemu povsem nesorazmerno naprtilo 40 % odgovornost. Poleg tega pa nekaj trditev sodišča ne drži. Izvirni greh in pretežni del vzrokov ter okoliščin, ki so pripeljale do prometne nesreče, je naprtilo motoristu, deleža soodgovornosti pa pripisalo obema udeležencema praktično v enaki meri. Razen tega sodišče ne pove, na kakšni podlagi, kako in zakaj je prav 40 % tisti primerni delež, ki bremeni toženca. Sodba se ne da preizkusiti. Obstaja tudi nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe in izvedenimi dokazi. Izvedenec Š. je v mnenju povzel izjavo toženca, da je zavil nekoliko v desno (približno 0,5 metra), takšen odmik pa ne dopušča zaključka, da je bilo „vijuganje“ in „manevriranje“ pri takšnem odmiku sploh možno. Izvedenec v mnenju ni trdil, da je traktorist vijugal. Vizualni stik med voznikom spredaj vozečega vozila in motoristom za njim je že dolgo uveljavljano ter prakticirano načelo, ki je preprečilo že marsikatero nezgodo. Neutemeljen je očitek o izostanku pravočasnega razvrščanja pred vožnjo v križišče. Razlogovanje sodišča v tem delu je kontradiktorno, dejansko stanje pa zmotno predstavljeno. Poleg tega tožeča stranka te kršitve tekom postopka ni zatrjevala. Nesprejemljivi so očitki, da se ni zadostno prepričal pred zavijanjem v levo. Sodišče ne pove nič o ne/ustreznosti in/ali tipu oziroma kvaliteti nesporno nameščenega ogledala in ne/kvaliteti njegove retrovizije, nič o razlogih za predpostavko, da v ogledalo ni dobro pogledal, nič o tem, zakaj hitrost motorista 50 km/uro ni tolikšna, da bi bilo približevanje s takšno hitrostjo možno oceniti kot hitro. V zvezi z odločitvijo o višini poudarja, da je ves čas trdil, da ni moč ugotoviti, koliko je tožeča stranka dejansko izplačala oškodovanemu motoristu. Ni razloga, da tožeča stranka kljub njegovim pozivom v spis ni predložila dokaza o izplačilu (podpisan blagajniški prejemek, bančni izpisek, potrdilo o nakazilu ipd.). Sklicuje se na sodbo VSK Cpg 7/2008. Sodišče je s tem, ko se ni prepričalo o dejanski višini in datumih opravljenih izplačil oškodovancu, obravnavalo nesklepčno tožbo in tekom postopka nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter kršilo določbe postopka. Ne more sprejeti načina izračuna dosojenega zneska. Sodišče je v zvezi s podlago, iz katere je izhajalo pri izračunu zneska, odločilo izven meja tožbenega zahtevka, saj izračun pokaže, da je matematično izhajalo iz zneska 13.106,47 EUR. V tem znesku so nedvomno zajete tudi zakonske zamudne obresti, ki jih je bila oškodovancu dolžna plačati zavarovalnica. Moralo bi pri izračunu izhajati iz zneska 3.909,88 EUR, kar pomeni, da bi bila tožeča stranka ob njegovi 40 % soodgovornosti upravičena do regresa 2.606,59 EUR. Identičen princip bi moral veljati tudi za oškodovancu izplačane zakonske zamudne obresti.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč. Ker toženec ni imel sklenjenega zavarovanja za v nesreči udeležen traktor, je dolžan po določilu 41. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (ZOZP) povrniti odškodnino, ki jo je tožeča stranka izplačala oškodovancu, skupaj z obrestmi in stroški (regres). V primeru, ko tudi oškodovanec prispeva k nastanku škode, ima skladno s prvim odstavkom 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Ker je šlo za nesrečo dveh premikajočih se vozil, je potrebno pri ugotavljanju soodgovornosti udeležencev uporabiti določila 154. člena OZ, ki v primeru obojestranske krivde določa, da odgovarjata imetnika motornega vozila za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Ugotovilo je, da se je nesreča zgodila v križišču v naselju, ko je motorist O. skušal prehiteti traktor, katerega je počasi – 20 km/h - vozil toženec, ki je najprej zavil nekoliko desno, nato pa prižgal levi smeri kazalec in zavil levo ter s tem zaprl pot motoristu. Motoristu je prisodilo 60 % odgovornost za nesrečo, ker se je odločil za prehitevanje oziroma vožnjo mimo v križišču, kjer je prehitevanje prepovedano, zahtevam za dovoljeno vožnjo mimo drugega vozila pa ni zadostil, ker se ni prepričal, da bo traktorist pred njim zares zavil v desno. Tožencu pa je prisodilo 40 % odgovornost, ker svoje namere zaviti v levo ni pravočasno in nedvoumno nakazal in ker se ni prepričal, da lahko varno zavije levo. Odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo z jasnimi, popolnimi in konsistentnimi razlogi, zato mu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. V odgovor pritožbenim navedbam pa še pojasnjuje: O pritožbi tožeče stranke:

7. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je glede na okoliščine konkretnega primera odgovornost motorista večja od odgovornosti toženca. Pri vsakem prehitevanju ali vožnji mimo je potrebna velika previdnost, še toliko bolj, če se manever izvaja v urbanem naselju, v križišču, kjer je možno zavijanje v levo in desno in kjer je v bližini tudi prehod za pešce. Na tistem, ki prehiteva je odgovornost za varno prehitevanje, zato se zanj ne sme odločiti predno ni 100 % prepričan, da lahko to varno stori. Motorist O. tega ni storil. Toženec je vozil počasi in ne naravnost, kar nakazuje, da bo izvedel nek manever, zato se od primerno skrbnega motorista pričakuje, da s prehitevanjem ne bo pričel dokler ni jasno, kaj namerava storiti traktorist. Po neizpodbijani ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, ki temelji na izvedenskem mnenju, je prehiteval neposredno ob levem boku traktorja. Tako ravnanje predstavlja hudo kršitev pravil varnega in pravilnega prehitevanja oziroma vožnje mimo. Toženec je sicer s tem, ko je pred zavijanjem v levo zavil nekoliko desno, po ugotovitvi prvega sodišča vplival na razmišljanje motorista, da je lahko pričakoval, da bo zavil desno. Tudi po mnenju višjega sodišča pa vpliv takega ravnanja traktorista ne povečuje njegove odgovornosti toliko, kot meni tožeča stranka, saj je bilo tako pričakovanje motorista lahko utemeljeno le zelo kratek čas. Če bi upošteval pravila varnega prehitevanja oziroma vožnje mimo v križišču, ne bi tako hipno reagiral in takoj pričel z manevrom prehitevanja oziroma vožnje mimo traktorista.

8. Pritožbeno sklicevanje na mnenje izvedenca, postavljenega v postopku pred sodiščem v Mariboru, ne more biti uspešno, saj dokaz z vpogledom v to mnenje v tem postopku ni bil izveden. Dokazni predlog naj se vpogleda v drug pravdni spis, ne pomeni, da se preberejo vse listine v vpogledanem spisu, zato sodišče prve stopnje pravilno kot dokazno gradivo v tem postopku izvedenskega mnenja I. C. ni obravnavalo. Sledilo pa je izvedenskemu mnenju v tej pravdi postavljenega izvedenca S. Š., ki je v pisnem izvedenskem mnenju zapisal, da je kritično situacijo povzročil motorist, ker se pred začetkom prehitevanja ni prepričal o nameri voznika traktorja, med prehitevanjem pa ni z zadostno pozornostjo spremljal smeri vožnje traktorja, prehitevati je začel v območju križišča, na koncu katerega je prehod za pešce, katerega takrat, ko je peljal ob levi bočni strani traktorja, niti ni imel možnosti videti v celoti. Ko je bil zaslišan, pa je to mnenje dopolnil s tem, da če se ugotovi, da je traktorist z manevriranjem po vozišču zbegal motorista, sta h kritični situaciji prispevala oba udeleženca. Ker ob zadostni skrbnosti motorist ne bi smel v okoliščinah konkretnega primera takoj odreagirati na (majhen) premik toženčevega vozila v desno, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvega sodišča, da je odgovornost motorista O. večja. Če bi motorist s prehitevanjem nekoliko počakal, bi videl sicer prepozno vklopljen smerni kazalec traktorja za zavijanje levo, zato pritožbena trditev, da je bila situacija za motorista takšna, kot da traktorist smernega kazalca ne bi uporabil, ne vzdrži. 9. Res pa je, da bi moral tudi traktorist opaziti motorista, če bi manever zavijanja v levo opravil pravilno (če bi se ustrezno prepričal, da lahko to varno stori). Ravno zato, ker tega ni storil, tudi on nosi del odgovornosti. Tudi iz sodne prakse izhaja, da je večji delež odgovornosti voznika vozila, ki prehiteva, kot vozila, ki nepravilno zavija (prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 1043/2008, II Ips 942/1993). Dejstvo nepravilnega zavijanja toženca je torej upoštevano pri odločitvi, samo dejstvo, da ni imel vozniškega dovoljenja ustrezne kategorije, pa ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Izvedenec je ugotovil, da smer in dinamika vožnje toženca nista odstopali od smeri in dinamike vožnje voznika, ki ima ustrezno kategorijo vozniškega izpita. Ko je bil zaslišan, je izvedenec pojasnil, da traktoristi ne vozijo tako naravnost kot vozniki osebnega avtomobila, ker traktorji in priklopniki med vožnjo nekoliko oscilirajo. Tako premika v desno pred zavijanjem v levo ne gre pripisati pomanjkanju veščin in znanj, ki se pridobijo pri opravljanju vozniškega izpita za to kategorijo vozil. 10. Učinki pravnomočnosti določene sodbe se raztezajo le na stranke postopka, v katerem je bila sodba izdana. Toženca, ki v postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr.št. II P 694/2004, ni sodeloval, zato navedena sodba, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1590/2008, ne zavezuje. Pravilo o učinku pravnomočnosti sodnih odločb med strankami je neposreden izraz pravice do izjavljanja oziroma pravice do kontradiktornega postopka. Osebe, ki v določenem sodnem postopku ni sodelovala, rezultati tega postopka ne zavezujejo. Zato je možno, da se isti historični dogodek obravnava v več sodnih postopkih oziroma pravdah. Glede na razpravno načelo v pravdnem postopku (7. in 212. člena ZPP), so v pravdah, ki se nanašajo na isti historični dogodek, možne različne oziroma vsaj ne povsem skladne odločitve. Dejstveno podlago namreč determinirajo pravdne stranke s svojimi navedbami in dokazi. Rezultat teh pa je lahko različen. Pričakovanja tožeče stranke, da je bilo s pravnomočno sodbo v drugem postopku, katerega predmet je sicer bil isti historični dogodek, dokončno odločeno o odgovornosti toženca za ta dogodek, čeprav ni bil stranka postopka, torej niso utemeljena.

O pritožbi tožene stranke:

11. Povzetki izpodbijane sodbe, na katerih toženec gradi svojo pritožbo, so selektivni: poudarja ugotovitve sodišča, ki gredo njemu v prid, zanemarja pa tiste, ki so v prid motoristu O.. Razen tega sodišče ni odgovornosti med udeležencema nesreče porazdelilo praktično v enaki meri, kot navaja pritožba, temveč v razmerju 40% : 60% v korist toženca. Zakaj je odgovornost porazdelilo v navedenem razmerju, je precizno utemeljilo. Naredilo je 8. členu ZPP skladno, to je celostno dokazno oceno, na podlagi katere je pravilno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva ter sprejelo materialnopravno pravilne zaključke. Tožencu je 40 % soodgovornosti pripisalo, ker je na podlagi izvedenih dokazov, predvsem izvedenskega mnenja S. Š. ugotovilo, da svoje namere, da bo v križišču zavil levo, ni nakazal pravočasno in nedvoumno, in se pred zavijanjem ni v zadostni meri prepričal, da lahko to varno stori. Toženčevo protipravno ravnanje torej predstavlja njegovo nepravilno zavijanje v levo, kar mu je tožeča stranka v tem postopku očitala, zato so neutemeljene trditve pritožbe o prekoračitvi trditvene podlage. Navedba predpisov in ugotovitev, katera pravila je toženec z nepravilnim zavijanjem v levo kršil, je stvar pravilne uporabe materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati. Ni dolžnost stranke, da dejstva zakonsko opredeli, pač pa da jih navede in da svoje navedbe dokaže. Tej dolžnosti je tožeča stranka zadostila, ko je opredelila, kako je prišlo do prometne nesreče in da je toženec k njej prispeval z nepravilnim zavijanjem v levo. Da je bilo njegovo zavijanje v levo nepravilno, je dokazala z izvedenimi dokazi. Izvedenec, ki je strokovnjak, je natančno pojasnil vzroke za nastanek prometne nesreče. 12. Vijuganja in manevriranja po cestišču izpodbijana sodba tožencu ne očita. Njeni zaključki so skladni mnenju izvedenca, ki je pri analizi vožnje toženca tudi uporabljal navedena izraza. Zaključilo pa je, da je toženec pred zavijanjem v levo „zavil nekoliko v desno“, in sicer v širini od 0,5 do 1 meter, pri čemer je sledilo oceni samega toženca (gl. obrazložitev izpodbijane sodbe, točka 15). Ni mu očitalo, da bi vijugal po cesti, pač pa da je bil njegov manever zavijanja v desno nepotreben (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe). Za odločitev je relevanten sam zavoj v desno pred zavijanjem v levo, ne pa njegova natančna dolžina, torej ali je zavil največ 0,7 metra, kot trdi pritožba, ali pa od 0,5 do 1 metra.

13. Vzpostavitev vizualnega stika pred prehitevanjem ni nikjer predpisana. Tudi izvedenec ni potrdil toženčevih trditev o običajnosti vzpostavitve takega stika (gl. 6. stran zapisnika o naroku za glavno obravnavo 22. 11. 2012). Da traktor ni imel nameščenih zunanjih (bočnih) stranskih ogledal, sodišče sicer omenja, vendar tožencu v zvezi s tem ne naprti dodatne odgovornosti. Tudi po mnenju višjega sodišča pa pravilno ugotovi, da se pred zavijanjem ni ustrezno prepričal, da lahko to varno stori. Zaključki temeljijo na izvedenih dokazih, oporo imajo predvsem v izvedenskem mnenju. Izvedenec pa je vsekakor usposobljen podajati zaključke o dejstvih, tako da so očitki sodišču o subjektivni in laični oceni neutemeljeni. Tožena stranka pripomb na prejeto izvedensko mnenje ni podala, zato ni bilo potrebe, da bi sodišče izvedenca dodatno spraševalo v zvezi s tem. Pritožba z navedbami kakšne posledice nastanejo pri določenih hitrostih, dejansko izpodbija pravilnost izvedenskega mnenja, za kar je tožena stranka že prekludirana.

14. Po višini je vtoževana terjatev izkazana, in sicer izhaja iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru II P 694/2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1590/2008, izpisa kontne kartice, iz katere je razvidno, koliko in kdaj je tožeča stranka na podlagi sodbe izplačala odškodnine oškodovancu, kdaj in koliko zamudnih obresti ter kdaj in koliko stroškov, ki so nastali v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Da je odškodnino dobil izplačano, pa je potrdil tudi oškodovanec, ko je bil zaslišan v tem postopku. Tako ni prav nobenega dvoma, da je tožeča stranka izplačala svojo obveznost do oškodovanca in dodatno dokazovanje ni potrebno. Sodba, na katero se sklicuje pritožba (VSK Cpg 7/2008), obravnava povsem drugo situacijo, kot je v tej zadevi (tožnik je predložil le listino brez dokazne vrednosti, ker jo je podpisal sam tako na strani upnika kot dolžnika, drugih dokazov pa ni predložil). Tožba je bila tudi glede višine sklepčna, saj iz dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, po materialnem pravu izhaja dolžnost plačila oškodovancu izplačane odškodnine s strani toženca, ker je vozil nezavarovano vozilo in soprispeval k nastanku prometne nesreče in s tem škode.

15. Tudi izven meja tožbenega zahtevka sodišče ni odločilo. Pri preračunavanju višine je pravilno izhajalo, da je tožeča stranka oškodovancu vtoževani znesek izplačala ob upoštevanju 40 % soodgovornosti oškodovanca. Ker pa je v tem postopku presodilo, da je odgovornost oškodovanca višja, je temu ustrezno zmanjšalo vtoževani znesek 7.864,06 EUR na znesek 5.242,70 EUR. Izračun, to je sklepni račun, je v točki 23, v njeni tretji vrstici v oklepaju. Sodišče je izhajalo iz zneska, ki ga je tožeča stranka plačala oškodovancu glede na v mariborskem postopku dosojeno 40 % soodgovornost oškodovanca. Dosojenemu znesku odškodnine 3.909,88 EUR je pravilno prištelo še plačane obresti in stroške (41. člen ZOZP).

16. V pritožbah uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, pa tudi uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (2. odstavek 350. člena ZPP) ne, saj je odločitev materialnopravno pravilna, ne sodba ne postopek pa nista obremenjena s procesnimi kršitvami. Višje sodišče je zato pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker s pritožbama nista uspeli, nosita skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP pravdni stranki vsaka svoje pritožbene stroške.