Jedro

Pri oceni podobnosti konkurenčnih znakov je treba izhajati iz tega, kako povprečen potrošnik dojema oziroma bi dojemal znak kot celoto različnost znakov. Zato ne pomeni, da se morata znaka razlikovati prav v vsakem posameznem elementu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila ugovor tožeče stranke z dne 21. 12. 2004 zoper registracijo mednarodne znamke št. .... V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je Mednarodni urad Svetovne organizacije za intelektualno lastnino na podlagi Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamk dne 22. 6. 2004 registriral znamko št. ...., katere imetnik je A.A.A., z zahtevanim varstvom v Republiki Sloveniji, in ki je registrirana za blago po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk, razvrščeno v razrede 08, 16 in 22. Tožeča stranka je v zahtevanem roku vložila ugovor, v katerem je navedla, da je imetnica znamke št. ..., registrirane v Republiki Sloveniji, ker pa meni, da so si znamke podobne, je predlagala zavrnitev registracije iz razlogov po točki b) in c) prvega odstavka 44. člena zakona. Prijavitelj znamke je v odgovoru na ugovor med drugim navedel, da si znamki nista podobni in podal podrobno primerjalno analizo in predlagal registracijo znamke. Tožena stranka je preverila utemeljenost navedb v ugovoru in ugotovila, da imetnik znamke št. ... želi v RS registrirati znamko ''Work plus'' v barvni sliki za blago iz razredov 08, 16, 22 NK, vložnik ugovora pa ugovarja s svojo prej registrirano znamko št. ... ''Plus'', registrirano v barvni sliki za blago iz razredov 1, 2, 3, 4, 5, 6, 8, 9, 10, 11, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 3,5, 36, 37, 38, 39, 41, 42 NK. Tožena stranka je navedla, da morata biti glede na točko b) izpolnjena oba pogoja: enakost ali podobnost znamk in enakost ali podobnost blaga ali storitev. Za vizualno primerjavo znamk je tožena stranka opisala ugovarjano znamko in znamko vložnika ugovora in ugotovila, da sta obe znamki registrirani v podobnih barvah v modri, oranžni, črni in beli barvi, kar pomeni, da je podobnost barv znamk podana, vendar pa si znamki kot celoti nista barvno podobni. Modra in oranžna barva pri znamki vložnika ugovora predstavljata spodnji in zgornji, posebno oblikovan horizontalni del pravokotnika, medtem ko pri ugovarjani znamki modra barva predstavlja obrobo celotnega pravokotnika, oranžno barvo pa vsebuje besedilo ''plus''. To besedilo je pri znamki vložnika ugovora črne barve in leži na beli podlagi, pri ugovarjani znaki pa je črne barve besedilo ''Work'', ki leži na beli podlagi, kar pomeni, da je obema znamkama skupna le kombinacija črne in bele barve, preostala postavitev barv pa se pri znamkah razlikuje. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da obe znamki vsebujeta sliki pravokotnikov, ki pa se vizualno razlikujeta, saj je ugovarjana znamka sestavljena iz enega oziroma glede na desne potrojene robove iz treh pravokotnikov z zaobljenimi stranicami, ki ležijo en na drugem, znamka vložnika ugovora pa ima osnovno obliko pravokotnika, ki je posebno oblikovan, sestavljen iz dveh horizontalnih polovic (spodnja in zgornja), ki sta posebno oblikovani in se v sredini ne stikata. Nadalje je navedla, da je ugovarjana znamka sestavljena iz večje besede ''Work'' ter manjše besede ''plus'', pri čemer je najbolj izrazit besedni del ''Work'', ki je vizualno tudi najprej opazna, beseda ''plus'' pa je od nje veliko manjša in leži v desnem zgornjem kotu, kar glede na samo lego besed pomeni, da bo povprečni potrošnik najprej opazil besedo ''Work'', besedo ''plus'' pa le kot njen dodatek. Obe znamki sicer vsebujeta besedo ''plus'' (znamka vložnika ugovora je sestavljena iz besede ''Plus''), vendar sta glede na preostale elemente tako različni, da ju bo lahko povprečni potrošnik vizualno razlikoval. Glede fonetičnega vidika obeh znak je tožena stranka navedla, da sta obe znamki fonetično enaki glede na besedo ''plus'', vendar glede na to, da ugovarjana znamka vsebuje še besedo ''vork'', delujeta fonetično različno, beseda ''vork'' je na prvem mestu in je fonetično zelo slišna in prepoznavna, njej sledi beseda ''plus'', ki pa ima zaradi prve besede manjšo fonetično moč. Glede pomenskega vidika je tožena stranka še navedla, da besedilo ugovarjane znamke ''Work plus'' nima direktnega pomena sama po sebi (beseda ''work'' pomeni delo, ukvarjanje, ustvarjanje, itd., beseda ''plus'' pa ima pomen znaka za prištevanje), le navaja lahko na to, da so proizvodi hitreje delujoči, vsebujejo določene dodatke, delovanje je boljše, znamka vložnika ugovora pa vsebuje le besedo ''plus'', ki je že obrazložena, zaradi česar je tožena stranka ugotovila, da si znamki nista pomensko podobni. Na podlagi vsega navedenega je tožena stranka ugotovila, da ugovarjana znamka v celoti gledano ni podobna znamki vložnika ugovora, saj si znamki glede na izstopajoče elemente nista podobni glede na barve, pravokotnike ter glede na besedo ''Work'', kar bo lahko razlikoval tudi povprečni potrošnik. Tožena stranka je tako ugotovila, da pogoj enakosti ali podobnosti znamk ni izpolnjen, zaradi česar se tudi ni spuščala v podrobno analizo blaga znamk glede na točko b). Ker pa, kot že navedeno, enakost ali podobnost znamk ni izkazana, je tožena stranka tudi ugotovila, da ne more zavrniti registracije ugovarjane znamke glede na točko c) 1. odstavka 44. člena zakona. Toženka je zato ugovor na podlagi določbe 3. odstavka 102. člena zakona zavrnila.

Tožeča stranka je vložila tožbo iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnih določb in pravnih standardov ter kršitve določb postopka. V tožbi je navedla, da je tožena stranka zmotno ugotovila, da zadevna znamka ni zamenljivo podobna mednarodni znamki ''PLUS'' v sliki, pri čemer bi morala analiza podobnosti upoštevati tudi verjetnost zmede v javnosti in povezovanja zadevne znamke z znamko tožeče stranke ter izkoriščanje ali oškodovanje razlikovalnega značaja in ugleda tožene stranke. Stališče tožene stranke je temeljilo na napačni uporabi kriterijev podobnosti, saj beseda ''Work'' ni dominanten del znamke, temveč znamka vsebuje jasno postavljeno in izrazito vidno besedo ''Plus'' v znaku. Če bi tožena stranka upoštevala podobnost velikega števila elementov (grafičnih in besednih) v obeh znakih, bi morala priti do ugotovitve, da obstaja velika verjetnost povezovanja ali zmede pri potrošnikih, česar pa ni presojala. Ob tem pa tožena stranka ni upoštevala enakosti blaga, ker če bi jo, bi ugotovila, da se bodo izdelki pod predhodno znamko in zadevno znamko prodajali v istih prodajalnah in istih policah, s tem pa je verjetnost povezovanja ali zamenjave bistveno povečana. Tožeča stranka je tudi navedla, da je tožena stranka očitno zmotno presodila vizualno podobnost znamk, saj sta obe znamki uokvirjeni v pravokotniku, del zapisa ugovarjane znamke je zapisan s črnimi črkami na beli podlagi, enako kot beseda ''Plus'' v znamki tožeče stranke, v obeh znamkah je okvir sestavljen iz oranžne in modre barve, sredina pravokotnika je v obeh primerih črnobela, pravokotnik pa je v obeh primerih oranžno-moder, četudi je oranžna barva v ugovarjani znamki beseda ''plus'', kar pa ne spremeni dejstva, da gre za enako barvno kombinacijo in razporeditev ter posledično tudi enak vizualni vtis. Tožena stranka tudi ni upoštevala, da obe znamki vsebujeta pravokotnik, ki sta sicer rahlo različna, vendar gre za enak in osnovni geometrijski lik, kar zelo močno vpliva na vizualno percepcijo potrošnikov. Tožeča stranka se tudi ne strinja s trditvijo, da naj bi bila beseda ''Work'' v ugovarjani znamki dominanten element, saj je znamka grafično upodobljena z večimi vidnimi elementi, med katerimi je tudi beseda ''plus'', ki zelo izstopa zaradi vizualnega vtisa oranžne barve na modri podlagi. Glede na navedeno je vizualna podobnost nedvomno podana, ob upoštevanju, da gre za enake izdelke, je po mnenju tožeče stranke nemogoče trditi, da ne obstaja verjetnost povezovanja ali zamenjave znamk. Glede fonetične podobnosti obeh znamk je tožeča strank navedla, da je tožena stranka popolnoma spregledala dejstvo, da je celotna znamka tožeče stranke vsebovana v znaku ugovarjane znamke, pri čemer je treba poudariti, da je zadnji del znamke izrazito slišen in ima zelo močan vpliv na potrošnike zaradi poznanosti besede PLUS, ki za razliko od besede ''Work'' ni tuja beseda, ampak je tudi slovenska beseda. Tudi oba dela ugovarjane znamke sta enako dolga, zato ni razloga za trditev, da bi beseda ''Work'' bila bolj slišna od besede ''Plus'', poleg tega pa je treba poudariti, da je beseda ''Work'' opisna glede na blago, ki ga ugovarjana znamka pokriva, zato bodo potrošniki, ki v veliki večini poznajo to osnovno angleško besedo, prvi del znamke v veliki meri preslišali, oziroma bodo dali poudarek besedi ''Plus'', glede na to, da pa velik del prodaje med prodajalci in kupci poteka ustno ter glede na to, da gre za iste izdelke, je verjetnost zmede pri naročanju ali prodaji zelo velika. Tožena stranka tudi ni upoštevala opisnosti besede ''Work'', zato je njena analiza podobnosti nepopolna in nepravilna, pri čemer beseda ''Plus'' v obeh znamkah pomeni enako, torej PLUS v smislu ''dodatno, pozitivno, dobra stran, presežek,...''. Tožena stranka pa je to besedo pomensko različno razlagala, kar pomeni, da je njena pomenska analiza nepravilna. Če bi ugotovila, da obe znamki vsebujeta isto besedo in se te ugotovitve tudi držala, bi ugotovila vsaj pomensko podobnost, če že ne enakosti, zaradi vsebovanja celotne znamke tožeče stranke v znaku ugovarjane znamke. Ker pa je podana podobnost med konfliktnima znamkama, je potrebno presojati tudi, ali bi uporaba ugovarjane znamke brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled znamke tožeče stranke. Glede na to, da je tožeča stranka nosilka ene od najbolj poznanih znamk, ki jo uporablja za označevanje izdelkov in storitev, povezanih z eno izmed najbolj razširjenih trgovskih verig v Evropi, da ima že 3000 trgovin in je na evropskih trgih, ki so dostopni slovenskim potrošnikom, že od leta 1972, kar velja tudi za njeno znamko, je jasno, da ima znamka tožeče stranke močan razlikovalni značaj, uporaba ugovarjane znamke pa bi brez dvoma oškodovala močan razlikovalni značaj znamke tožeče stranke, prav tako pa bi takšna znamka izkoristila razlikovalni značaj stare in uveljavljene znamke za preboj na trgu, saj bo nakazovala povezanost med blagom pod ugovarjano znamko in tožečo stranko, to pa bo hkrati škodilo interesom tožeče stranke. Za zavrnitev priznanja ugovarjane znamke tako obstajajo tudi razlogi v točki c) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Tožeča stranka je zato predlagala, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zavrne priznanje mednarodne znamke št... ''WORK PLUS'' v sliki na območju Republike Slovenije v celoti oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo povzela potek dosedanjega postopka in dodatno še navedla, da je obrazložila, zakaj se ni ukvarjala z vprašanjem istovetnosti blaga ali storitev, saj če ni izpolnjen pogoj podobnosti znakov, dejstvo, da so blago ali storitve istovetne ali podobne, ne bi spremenilo odločitve tožene stranke, kar je odločilo tudi sodišče v zadevi, opr. št. U 1668/2001. Nadalje je tožena stranka poudarila, da čeprav znamke vsebujejo enake ali podobne barve ter so te barve tudi podobno razporejene, to še ne pomeni, da so si znamke kot celota barvno podobne, saj je pomembna barvna postavitev. Nadalje je tudi navedla, da je treba na znamke vedno gledati kot celote, tako kot so prijavljene in registrirane, sama beseda ''Work'' pa ima zelo veliko različnih pomenov, za katere pa bi težko rekli, da so opisovalni za ročno orodje, lepila, vrvice, čopiče, itd (razredi 8, 16, 22 NK), pri tem pa je še pomembno, da znamka vsebuje besedno zvezo ''Work plus'', ki pa ni opisovalna za blago iz razredov 8, 16, 22 NK. Tožena stranka je tudi besedo ''plus'' pri obeh znamkah razlagala pomensko enako, pri čemer pa je še poudarila, da če znamki vsebujeta v osnovi pomensko enake besede, to še ne pomeni, da sta si znamki pomensko podobni, pri tem pa je treba gledati celotno besedilo znamk. Tožena stranka je še navedla, da vztraja tudi pri fonetični razliki med obema znamkama in dodala, da načeloma velja, da so povprečni potrošniki bolj pozorni na tuje besede, kot pa na besede v slovenskem jeziku. Poudarila je tudi, da ni nikjer navedla, da je dominantni del izpodbijane znamke beseda ''Work''. Glede navedb, da ni upoštevala verjetnosti zmede v javnosti ali povezovanja znamk pa je še poudarila, da gre pri verjetnosti povezovanja s prejšnjo znamko za novejši koncept v pravu znamk, ki izhaja iz sodne prakse držav Beneluxa in je na podlagi direktive EU (prva direktiva sveta, št. 89/104 EEC z dne 21. 12. 1988 o približevanju prava znamk držav članic) vključen v večino zakonodaj s področja znamk EU. Bistvo koncepta je v obsegu verjetnosti zmote ali zamenljivosti - zmede, ki vključuje tudi verjetnost povezovanja med dvema znamkama. Verjetnost zmede, ki vključuje verjetnost povezovanja, se ne da dokazovati oziroma posebej analizirati, predpostavlja se na osnovi ugotovljene (ne)podobnosti znakov in hkratne (ne)podobnosti blaga in storitev. Verjetnost zmede, ki vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko, v točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 torej ni tisti tretji pogoj, ki mora biti izpolnjen ob pogoju istovetnosti ali podobnosti znakov in istovetnosti ali podobnosti blaga in/ali storitev. Posledica ugotovljene (ne)enakosti ali (ne)podobnosti znamk ter blaga in/ali storitev je torej le, da obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko, ali pa te verjetnosti ni. Tožena stranka pa je ugotovila, da znamki nista enaki oziroma si nista podobni. Tožena stranka je zato predlagala, da sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

Podjetje A.A.A. je kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo navedla, da v celoti nasprotuje tožbenim navedbam tožeče stranke in da je bila analiza tožene stranke v zvezi s podobnostjo znamk pravilna. Znamki že vizualno dajeta zaradi povsem različnega dominantnega distinktivnega dela (v izpodbijani znamki WORK PLUS je to WORK, v znamki PLUS pa zgolj ta beseda) in kombinacije barv povsem drugačen vizualni učinek. Beseda PLUS je superlativ, je opisnega značaja, ne glede na vrsto blaga in storitev, saj izključno navaja na kakovost blaga ali storitev in zato ne more igrati distinktivne funkcije. Poleg tega je zelo pomemben vizualni dejavnik v videzu znamk prisotnost oziroma kombinacija barv, ki pa je pri obeh znamkah povsem različna. Različna sta tudi okvirja obeh znamk, med njima pa tudi ni fonetične podobnosti, še večja pa je razlika med znamkama po pomenu ali konceptu, saj besedna zveza WORK PLUS daje povsem drugačno sporočilo ali asociacijo kot le ena sama beseda PLUS. Navedla je še, da če znamki ni mogoče oceniti kot zamenljivo podobni, tudi ni verjetnosti, da bi med potrošniki prišlo do zmotnega povezovanja in zmede. Tožeča stranka pa v svojem ugovoru tudi ni pojasnila ne dokazala, zakaj naj bi prišlo do zmede na trgu in še manj, da bi predložila ustrezne dokaze za svoje sedanje trditve o tem, kakšne so tržne razmere, ki bi lahko pogojevale zmedo na trgu med tema dvema znamkama. Glede na navedeno je stranka z interesom predlagala sodišču zavrnitev tožbe in potrditev izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka je v pripravljalnem spisu z dne 25. 5. 2006 prerekala navedbe stranke z interesom v zvezi z nedistinktivnostjo besede PLUS, saj sta pri toženi stranki registrirani dve znamki, ki v znaku vsebujeta samo besedo PLUS, brez grafičnega elementa, to sta znamka št. ... in št. ..., kar velja tudi za mednarodno znamko št. .... Če so te znamke registrirane v besedi, je očitno, da ima beseda distinktiven značaj, je razlikovalna in lahko samostojno funkcionira kot znamka, kar je z njihovo registracijo potrdila tudi tožena stranka. Po drugi strani pa beseda WORK nima distinktivnega značaja, saj je dejansko opisna za blago, ki ga pokriva, t.j. ročne priprave in ročna orodja, lepila za pisarniški material ali za gospodinjstvo, itd.. Poudariti je tudi treba, da pomen besede ''work'' pozna velika večina potrošnikov, saj gre za eno osnovnih angleških besed. Zaradi opisnosti te besede so znamke s to besedo pogosto zavrnjene zaradi opisnosti za izdelke ali storitve, kar potrjuje tudi seznam 32 znamk ''WORK'', ki jih je nemški Urad za patente in znamke zavrnil zaradi opisnosti, v Sloveniji pa ni registrirana niti ena znamka, ki bi v znaku vsebovala samo besedo WORK, saj je zaradi opisnosti ni mogoče registrirati. Znamka, ki vsebuje besedo WORK, mora vsebovati še dodaten izrazit element, da bi lahko bila registrirana. Navedeno torej pomeni, da je beseda WORK le opisni dodatek, beseda PLUS torej dominanten del, ki pa je vsebovan tudi v znamki tožeče stranke, kar pomeni, da sta dominantna dela obeh znamk enaka. To potrjuje tudi odločba Urada za harmonizacijo notranjega trga (OHIM), št. ... z dne 7. 9. 2005, ki je odločil, da je znamka Skupnosti ''BIG PLUS'' zamenljivo podobna prejšnji znamki ''PLUS'', ki pripada tožeči stranki, pri čemer je ugotovil, da je dominanten del obeh primerjanih znamk beseda ''PLUS'', ker v predhodni znamki dominira besedni del PLUS nad grafičnimi elementi, v izpodbijani znamki pa je beseda BIG lahko opisna glede na blago, ki ga znamka pokriva. Podobno je odločil tudi nemški Urad za patente in znamke v odločbah, št. ... z dne 6. 5. 2003, in št. ... z dne 29. 4. 2003, kjer sta bili poznejši znamki ''2 PLUS'' in ''Reisen mit PLUS'' primerjani z znamko tožeče stranke PLUS v sliki, zavrnjeni. Tožeča stranka je tudi navedla, da bi morala tožena stranka upoštevati vrsto izdelkov, ki jih pokriva znamka, saj to tudi vpliva na presojo podobnosti, zlasti pri izdelkih široke potrošnje in nizkega cenovnega razreda. Navedla je še, da bi bilo treba točko c) uporabiti v konkretnem primeru kljub temu, da konfliktne znamke pokrivajo enako blago, kar potrjuje odločba Evropskega sodišča, št. C-292/00 z dne 9. 1. 2003, v kateri je izrecno navedeno, da če poznane in ugledne znamke omogočajo zaščito znamk tudi glede na blago, ki ni enako ali podobno blagu pod poznano in ugledno znamko, potem to toliko bolj velja za enako ali podobno blago. Navedena sodba implicitno potrjuje to, da je standard presoje podobnosti pri poznanih in uglednih znamkah strožji, saj v nasprotnem sodišču ne bi bilo treba utemeljevati, da poznane in ugledne znamke uživajo močnejšo zaščito tudi glede enakega in podobnega blaga. Tožeča stranka je še navedla, da se pri analizi podobnosti po točki b) ne presoja stanje na trgu, ampak se analizira podobnost znakov znamk ter blago ali storitve pod njima.

Stranka z interesom A.A.A. je v pripravljalni vlogi z dne 10. 7. 2006 v celoti prerekala vse navedbe tožeče stranke in še navedla, da je v Sloveniji veljavnih več deset znamk, ki vsebujejo besedo WORK (izpis iz baze), od tega tako mednarodne znamke, ki so designirane na Sloveniji, evropske znamke in tudi nacionalne znamke, poleg tega pa iz priloženega dokaza ni razviden status znamk, ki so bile zavrnjene in iz kakšnih razlogov. Glede sklicevanja na odločbo Urada za harmonizacijo notranjega trga in odločbi Nemškega patentnega urada pa je stranka z interesom navedla, da gre v teh primerih za drugačno dejansko stanje, vsaka primerjava dveh znamk je glede na vse elemente, ki jih znamke vsebujejo, popolnoma različna od druge primerjave, četudi je predhodna znamka ista, poleg tega pa so slovenski organi (upravni in sodni) pri svojem odločanju samostojni, vezani samo na zakon in ne na odločbe tujih organov. Stranka z interesom je še navedla, da se ne strinja z navedbo tožeče stranke, da bi morala biti podobnost med znamkama presojana strožje, ker znamka ščiti tudi izdelke kot so ročna orodja, ki gotovo niso izdelki, ki bi se kupovali vsakodnevno, temveč se kupujejo s preudarkom, s primerjavo cene in kvalitete. Navedla pa je še, da bi glede na razloge po točki c) v primeru, če bi bila med znamkama ugotovljena podobnost, morala tožeča stranka predložiti ustrezne dokaze o nadaljnjih posledicah, česar pa ni storila.

Tožeča stranka je v pripravljalnem spisu z dne 12. 9. 2006 prerekala vse navedbe, argumente in trditve stranke z interesom, povzela svoje navedbe iz vlog v spisu ter še navedla, da seznami znamk, ki jih je predložila stranka z interesom, ne vsebujejo niti ene znamke, ki bi vsebovala samo besedo WORK in vsebujejo dodatne besedne in grafične elemente, kar znamkam omogoča registracijo. Brez teh znamk bi bila njihova registracija zavrnjena zaradi opisnosti besede WORK za izdelke, ki jih pokriva ugovarjana znamka. Tožeča stranka je tudi navedla, da je Slovenija kot del EU zavezana spoštovati harmonizirano pravo Skupnosti na področju prava industrijske lastnine. OHIM je v EU organ, ki odloča o registraciji in sporih glede znamk Skupnosti, ki so urejene z uredbo Sveta št. 40/94 z dne 20. 12. 1993 o blagovni znamki Skupnosti, ta pa enako kot ZIL-1, temelji na Direktivi Sveta št. 89/104/EEC z dne 21. 12. 1988 o približevanju prava članic glede blagovnih znamk. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali so podani zavrnilni razlogi po točkah b) in c) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Glede na točko b) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko, glede na točko c) pa, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe, ki je registrirana za blago ali storitve, ki niso enaki ali podobni blagu ali storitvam, za katere je bila registracija zahtevana, če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke ali če bi uporaba takega znaka nakazovala povezanost med blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znamke.

Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da si znak znamke tožeče stranke in znak, za katerega se zahteva varstvo, nista enaka, po mnenju tožeče stranke pa sta si podobna. Podobni so si znaki, ki jih med seboj ni mogoče razlikovati na podlagi bistvenih elementov razlikovanja. Pri oceni podobnosti konkurirajočih znakov je treba izhajati iz tega, kako povprečen potrošnik dojema oziroma bi dojemal znak kot celoto. Različnost znakov zato ne pomeni, da se morata znaka razlikovati prav v vsakem posameznem elementu. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka znaka primerjala kot celoti, pri čemer je upoštevala vse njune elemente, podala podroben opis videza obeh znakov in tudi pojasnila, zakaj sta različna. Sodišče se ne more strinjati s tožečo stranko, da je tožena stranka napačno presodila vizualno podobnost obeh znakov. Tožena stranka je namreč navedla, da obe znamki vsebujeta sliki pravokotnikov, ki pa se vizualno razlikujeta, saj je prijavljena znamka sestavljena iz enega oziroma glede na desne potrojene robove treh pravokotnikov z zaobljenimi stranicami, ki ležijo eden na drugem, znamka tožeče stranke pa ima osnovno obliko pravokotnika, ki je posebno oblikovan in sicer sestavljen iz dveh horizontalnih polovic, ki sta zelo posebno oblikovani in se v sredini ne stikata, kar pomeni, da sta pravokotnika pri obeh znamkah tako različno oblikovana, da ju je mogoče vizualno razlikovati. Tudi podobnost barv znamk je podana, saj sta obe znamki registrirani v modri, oranžni, črni in beli barvi, vendar pa so barve različno postavljene, kar je tožena stranka tudi podrobno obrazložila. Sodišče nadalje zavrača tožbeno navedbo, da je tožena stranka opredelila besedo ''Work'' kot dominanten del prijavljene znamke, saj to iz izpodbijane odločbe ne izhaja, je pa tožena stranka navedla, da je ta beseda najbolj izrazit besedni del, da je pa beseda ''plus'' od nje veliko manjša in leži v zgornjem desnem kotu, glede na samo lego pa bo potrošnik najprej opazil besedo ''Work'', besedo ''plus'' pa bo dojemal le kot dodatek. Res je tudi, da obe znamki vsebujeta besedo ''plus'', vendar pa sta znamki različni glede na ostale elemente, tako, da ju bo povprečni potrošnik lahko vizualno razlikoval. Tožbeni očitek o napačni oceni vizualne podobnosti znakov je zato po presoji sodišča neutemeljen. Tožena stranka je po mnenju sodišča tudi pravilno ocenila, da znamki delujeta fonetično različno, saj prijavljena znamka vsebuje poleg besede ''plus'', ki jo vsebuje tudi znamka tožeče stranke, besedo ''work'', ki se fonetično izgovori ''vork'' in je na prvem mestu ter zato fonetično zelo slišna in prepoznavna, beseda ''plus'' pa ima, ker se nahaja na drugem mestu, manjšo fonetično moč. Ugovor tožeče stranke o napačni fonetični nepodobnosti znamk tako po oceni sodišča tudi ni utemeljen. Sodišče se tudi ne strinja, da je beseda ''Work'' opisovalna za blago iz razredov, ki jih pokriva, saj ima ta beseda zelo veliko različnih pomenov (npr.: delo, ukvarjanje, ustvarjanje, dejavnost, posel, naloga, ročno delo, delovni proces, rezultat dela, proizvod, izdelek, izdelava, obdelava, način izdelave, trud, muka, pogon, delovna sposobnost, težak posel - iz Velikega angleško slovenskega slovarja, DZS, 2000), pri tem pa je treba še upoštevati, da se znak vedno gleda kot celota elementov, ne pa vsak posamezni element znaka posebej. Sodišče se tudi ne strinja z ugovorom tožeče stranke, da je tožena stranka pomensko različno razlagala besedo ''plus'' v obeh znamkah, ker to iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, navedla je le, da pri prijavljeni znamki beseda ''plus'' opisuje dodatne lastnosti besedi ''work'' in ima dopolnilno vlogo pridevnika, ki se veže na besedo ''work''. Zaključek tožene stranke o nepodobnosti znakov tako izhaja iz celovite presoje, v okviru katere je tožena stranka opravila analizo s vizualnega, fonetičnega in pomenskega vidika, in je tožeča stranka s svojimi ugovori po oceni sodišča ni mogla izpodbiti, pri čemer pa sodišče še pripominja, da je treba vsak posamezni primer obravnavati v okviru dejanskega in materialnopravnega stanja, ki iz primera izhaja, tako, kot je to v obravnavani zadevi storila tožena stranka. Z zvezi z navedbami tožeče stranke o odločitvah organov drugih evropskih držav, konkretno nemškega Urada za patente in znamke pa sodišče še pripominja, da na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati, saj niso veljavni pravni vir v Republiki Sloveniji, za razliko od odločitev Evropskega sodišča, ki pa jih sodišče mora upoštevati, vendar le, kadar gre za istovrstno ali podobno dejansko in materialnopravno stanje zadeve, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Sodišče pa tudi ne more slediti trditvi tožeče stranke, da bi morala tožena stranka upoštevati tudi enakost blaga. Glede na zgoraj citirano določbo točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 morata biti za preprečitev registracije znamke hkrati izpolnjena dva pogoja: podobnost oziroma enakost prijavljenega znaka in znaka registrirane znamke ter podobnost oziroma enakost blaga in storitev, na katere se prijavljeni znak in registrirana znamka nanaša. Ob ugotovitvi, da si znaka nista podobna, je tako primerjava blaga brezpredmetna.

Ker pa si znaka nista podobna, ne more priti tudi do verjetnosti zmede v javnosti in verjetnosti povezovanja s prejšnjo znamko (točka b) ter izkoriščanja in oškodovanja razlikovalnega značaja ali ugleda znamke tožeče stranke oziroma interesov tožene stranke (točka c). Zakon nastanek navedenih posledic iz točk b) in c) namreč veže zgolj na primere, ko so si znaki med seboj zamenljivo podobni. Sodišče se zato ne strinja z ugovorom tožeče stranke, da bi morala analiza podobnosti upoštevati tudi verjetnost zmede v javnosti in verjetnost povezovanja zadevne znamke s predhodno znamko ter izkoriščanje ali oškodovanje razlikovalnega značaja in ugleda znamke tožeče stranke.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je ZUS-1 uporabilo na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 105. člena ZUS-1.