Jedro

Delodajalec ni imel določenega točkovanja kriterijev za ocenjevanje delovne uspešnosti delavcev, zato tudi ni mogoč preizkus pravilnosti oz. objektivnosti ocenjevanja delovne uspešnosti delavca po posameznih kriterijih, ki jih predvidevajo zakon oz. kolektivne pogodbe. Pomanjkanje otočkovanih kriterijev je bistveno za določitev delavca kot trajno presežnega dealvca, ki mu preneha delovno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani razsodilo, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 13.3.1996 in delavskega sveta tožene stranke št. HIT-S-70/96. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi od 15.4.1996 dalje; tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, mu vpisati delovno razmerje v delovno knjižico za čas, ko mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje do 17.5.1999, ko se je tožnik sam zaposlil, mu za ta čas izplačati plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal pri toženi stranki skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska dalje do plačila in izplačati ustreznim organom in institucijam vse prispevke ter plačati regres za letni dopust za leta 1995 do 1999 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači med tisto, ki jo je prejemal in tisto, ki bi jo prejemal, če bi bil ves čas zaposlen pri toženi stranki, za obdobje od tožnikove samozaposlitve 17.5.1999 do ponovne reintegracije pri toženi stranki s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sklenilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 36.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. S sklepom je sodišče prve stopnje tudi dopustilo spremembo tožbe z dne 21.11.2002 za plačilo razlike v plači za čas od 17.5.1999 do ponovne reintegracije.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo po dopolnjenem dokaznem postopku odločilna dejstva, jih pravilno dokazno ocenilo, pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožena stranka v pritožbi navaja, da ZDR določa kriterije za določitev trajno presežnih delavcev, ki pa jih ne razvršča. Kriterije vrednostno razvršča SKPG, ki kot temeljni kriterij določa delovno uspešnost. Po določbi 3. odst. 13. čl. SKPG je temeljno merilo za ohranitev zaposlitve delovna uspešnost; po 4. odst. 13. čl. SKPG, na katerega je oprlo odločitev sodišče prve stopnje, pa je mogoče merilo delovne uspešnosti uporabiti pri določanju presežnih delavcev le v primeru, da so vnaprej določena merila delovne uspešnosti. V 12. odst. 13. člena je posebna določba, da se sicer s panožno oz. podjetniško kolektivno pogodbo ali s splošnim aktov podrobneje določijo "merila za uporabo posameznih meril iz tega člena".

Pritožba nadalje navaja, da je panožna pogodba za stranki Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS št. 79/94, sedaj Ur. l. RS 7/98 s spremembami), ki pa v skladu s pooblastilom iz 12. odst. 13. čl. SKPG vsebuje merila in kriterije za ugotavljanje in določanje presežkov delavcev, med njimi tudi delovno uspešnost kot, temeljni kriterij. Izrecno je opredeljeno, da morajo biti kriteriji točkovani. Po določbah panožne kolektivne pogodbe se za ocenjevanje uporabi redna mesečna ocena delovne uspešnosti v podjetju za zadnje tri mesece pred uvedbo postopka in se mora upoštevati za vsakega delavca posebej. Pogodba kot osnovo za določanje plače določa količino, kakovost, gospodarnost dela in ustvarjalnost, torej vsebinsko enaka merila kot v primeru opredelitve temeljnega kriterija za ohranitev zaposlitve pri določanju presežkov delavcev. Panožna kolektivna pogodba za kriterije, določene po vrstnem redu vsebuje predpisani način točkovanja.

Pritožba nadalje navaja, da pravilnik tožene stranke o ugotavljanju prenehanja potreb po delavcih je skladen z določbami panožne pogodbe in vsebuje določena merila za uporabo merila delovne uspešnosti (4. odst. 13. čl. SKPG v zvezi z 12. odst. 13. čl. SKPG) in sicer: količino, kakovost in gospodarnost dela, prizadevnost, inovativnost in inventivnost s predpisanim točkovanjem tudi za delovno uspešnost in ne le za ostale kriterije. Pritožba meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj so merila za ugotavljanje delovne uspešnosti za gradbene dejavnosti določena vnaprej s panožno pogodbo in posebna opredelitev v splošnem aktu glede na določbo 12. odst. 13. čl. SKPG niti ni potrebna. Pravilnik tožene stranke je skladen s panožno pogodbo; točkovanje oziroma razpon točk pa je tako pri temeljnem kriteriju delovne uspešnosti, kot pri ostalih kriterijih, navedenih po vrstnem redu.

Nadalje pritožba prikazuje izpovedbo priče D. P. T., ki je izpovedala, da so bili delavci primerjani za celotno 12-mesečno obdobje v letu 1995, zaradi nasprotovanja tožnika (upoštevan čas nesreče) pa posebej za 6-mesečno obdobje, kar je dvakrat daljše, kot določa panožna kolektivna pogodba. Osebna ocena nadrejenega vodje v skladu s pravilnikom o plačah mesečno vpliva na višino delavčeve plače iz naslova uspešnosti, da v razvrstitvi po točkah osebna ocena nadrejenega delavca zaradi očitka sindikata ni vsebovana, ker se je točkovanje izvedlo z ugotavljanjem mesečne ocene delovne uspešnosti. Točkovanje je bilo izvršeno po predpisanih kriterijih v skladu s panožno pogodbo in ne le delovne uspešnosti. Uporabila je merilo kakovosti, količine dela in gospodarnosti dela, to je izkoriščenosti oziroma rentabilnosti vozila glede na količino in kakovost upravljanja delavca z njegovim vozilom. Izpovedba priče je skladna s preglednico, seznamom delavcev z vsebovanim številom točk po posameznih kriterijih za 12 in 6-mesečno obdobje in preglednico gospodarnosti uporabe posameznega vozila.

Tožena stranka meni, da je sodišče zmotno presodilo odločilna dejstva in le zaradi nedosledne in nejasne uporabe pojmov "kriterij" in "merilo" in zaradi neupoštevanja določb panožne pogodbe ter meni, da je uporaba predpisanih podatkov v skladu s finančno računovodskimi predpisi skladna z določbami SKPG in panožne pogodbe, saj z drugimi podatki meril kakovosti, količine in gospodarnosti dela ni mogoče objektivno uporabiti. Zato pritožba meni, da o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med razlogi sodbe in zapisniki o izpovedbah v postopku ter so razlogi sodbe nejasni. Hkrati opozarja, da sodišče v obrazložitvi navaja, da nima pripomb na izvedeno ocenjevanje delovne uspešnosti, ki je po stališču sodišča tudi objektivno, zato ni mogoč zaključek, da tožena stranka ni vnaprej določila meril za ocenjevanje delovne uspešnosti. Kakovost voznikovega dela se pojmovno kaže zlasti v višini stroškov, ki bremenijo njegovo vozilo in način vožnje.

Pritožbeno sodišče je ocenilo pritožbene navedbe, vpogledalo v spis predložene listine in izvedene dokaze z zaslišanjem priče oziroma strank ter ugotavlja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna, da tožena stranka nima s splošnim aktom niti s kolektivno pogodbo oziroma navajanim Pravilnikom tožene stranke o ugotavljanju prenehanja potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih določenih kriterijev o točkovanjih za ugotavljanje uspešnosti posameznih delavcev. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo, veljavna za sporni čas (Ur. l. št. 39/93) določa v 11. odstavku, da se s panožno oziroma podjetniško kolektivno pogodbo, ali splošnim aktom lahko podrobneje določijo merila za uporabo posameznih meril iz tega člena. V 4. odst. istega člena določa, da je merilo delovne uspešnosti mogoče uporabiti pri določanju presežnih delavcev le, če so vnaprej določena merila za ugotavljanje delovne uspešnosti. Za sporno razmerje veljavna tudi Kolektivna pogodba za gradbeno dejavnost (Ur. l. RS št. 79/94) pa določa v 48. členu, da je temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve delovna uspešnost, ki poleg količine, kvalitete in gospodarnosti vsebuje tudi prizadevnost, inovativnost delavca. Kriteriji morajo biti točkovani. Za ocenjevanje se uporabi redna mesečna ocena delovne uspešnosti v podjetju za zadnje tri mesece pred uvedbo postopka, delovna uspešnost se mora upoštevati za vsakega delavca posebej. Bistvo tega 48. člena je določba, da kriteriji morajo biti točkovani in to kriteriji, ki jih samo po vrsti določa ta člen. Tega točkovanja ni niti v splošni, niti panožni kolektivni pogodbi. Tožena stranka je zatrjevala, da kriterje vsebuje Pravilnik o ugotavljanju prenehanja potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov. Vendar ta v poglavju IV. - kriterij za ohranitev zaposlitve v 11. členu določa le, da je temeljni kriterij delovna uspešnost, potem pa našteva še ostale kriterije, poleg kriterija delovne uspešnosti. Ta pravilnik ne vsebuje, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, točkovanja posamenih kriterijev za ugotavljanje delovne uspešnosti.

Zaslišana priča D. P. T. je na glavni obravnavi dne 21.11.2002 izpovedala, da je tožena stranka kriterije za določanje presežnih delavcev podjetja opredelila v Pravilniku o ugotavljanju presežkov. Ta že navedeni pravilnik kot temeljni kriterij določa delavčevo delovno uspešnost. Na vprašanje sodišča, na kakšni osnovi so opravljali omenjeno merjenje delovne uspešnosti, pa je izpovedala, da je tako določeno v Pravilniku o viških. Merjenje na drugačen način, kot ga je opisala, niti ni mogoče, sicer pa vse temelji na knjigovodskih listinah. Vendar tožena stranka ni predložila Pravilnika o viških, ki ga navaja priča. Na vprašanje, od kod način ocenjevanja delovne uspešnosti tovornjakov oz. posredno voznikov, pa je priča izpovedala, da je način, ki je opisan, bil v tem, da so po Zakonu o računovodstvu in računovodskih standardih bili dolžni knjigovodsko voditi po stroškovnih mestih in nosilcih.

Iz priložene tabele pod prilogo B4 - Tabela ocenjevanja delavcev po kriterijih, pa izhaja ocenjevanje po vseh drugih kriterijih, po oceni delovne uspešnosti pa je le ocena za posamezne delavce, bodisi 0 bodisi 100. V sklepu o prenehanju delovnega razmerja - priloga A3, je kot podlaga za sklep naveden le Pravilnik o reševanju delavcev, katerih delo je postalo trajno nepotrebno. Iz sklepa o zavrnitvi ugovora (priloga A5) izhaja iz obrazložitve, da se je delovna uspešnost v letu 1995 ugotavljala na način in po postopkih, opredeljnih v Pravilniku o plačah podjetja. Vendar se nikjer ne zatrjuje, da bi ta pravilnik vseboval točkovane kriterije za vrednotenje posameznih meril za delovno uspešnost, oz. število točk, ali kako drugačno podobno merjenje, kot s številom točk. Sicer Pravilnik o plačah v podjetju ni splošni akt, ki naj bi vseboval te kriterije.

Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključevalo, da tožena stranka ni imela točkovanja kriterijev za ocenjevanje delovne uspešnosti delavcev, zato tudi ni mogoč preizkus pravilnosti oziroma objektivnosti ocenjevanja delovne uspešnosti tožnika po posameznih kriterijih, ki jih predvidevajo zakon oz. kolektivne pogodbe. Pomanjkanje otočkovanih kriterijev je bistveno za določitev tožnika kot trajno presežnega delavca, ki mu preneha delovno razmerje. Gre za nezakonitost. Tudi sicer v pritožbi tožena stranka ne nakazuje, kakšne so bile točkovne vrednosti za posamezna merila, določena v kolektivnih pogodbah oziroma splošnem aktu tožene stranke. Tožena stranka je bila dolžna po 36. h členu ZDR, 2. odstavku nositi dokazno breme, da obstoji nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnika pri delodajalcu.

Že zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo zakon, ko je ugodilo zahtevku tožnika na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja in ostalim tožnikovim zahtevkom, ki izvirajo iz razveljavitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka za druge zahtevke oziroma terjatve tožnika ne navaja konkretnih razlogov oz. jih ne prereka.

Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pa tudi sicer je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Pravilno je tudi uporabilo materialno pravo.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.