Jedro

Neposredno izvršljivi sta le dve vrsti odločb: kadar gre za pravico do stikov z otrokom po točki a) prvega odstavka 40. člena Uredbe in kadar gre za odločbo o vrnitvi otroka iz točke b) prvega odstavka 40. člena Uredbe. V vseh primerih, razen v zgoraj navedenih dveh, se sodna odločba lahko izvrši v drugi državi članici le tako, kot je določeno v 28. členu Uredbe, torej šele takrat, ko je na zahtevo katerekoli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej državi.

Izrek

Pritožbi proti odločitvi o zavrnitvi dolžnikovega ugovora se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu (točka I izreka sklepa) spremeni tako, da se dolžnikovemu ugovoru ugodi, sklep o izvršbi z dne 31.1.2014 razveljavi in izvršilni predlog zavrne.

Pritožba proti odločitvi o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe (točka II izreka sklepa) se zavrže. Upnica je dolžna v 8 dneh povrniti dolžniku 500,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi sklepa o začasni odredbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Olomoucu, Češka Republika, opr. št. Nc 1 dne 6.9.2013 in potrdila istega sodišča po 39. členu Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 izdanega dne 23.1.2014, na upničin predlog dovolilo proti dolžniku izvršbo zaradi izročitve mladoletne hčerke E.Z., rojene 24.6.2005, materi. Dolžnik je proti sklepu o izvršbi vložil ugovor, ki ga je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom z dne 10.2.2014 zavrnilo. Hkrati je zavrnilo tudi njegov predlog za odlog izvršbe.

Proti takima odločitvama se pritožuje dolžnik po pooblaščencu. V pritožbi ponavlja svojo trditev, da je sodišče sprejelo odločitev v nasprotju z določili Uredbe Sveta ES št. 2201/2013 (v nadaljevanju: Uredba), s tem ko je izdalo sklep o izvršbi na podlagi sklepa o začasni odredbi Okrajnega sodišča v Olomoucu in potrdila po 39. členu Uredbe in se pri tem v obrazložitvi sklepa sklicevalo na 23. točko uvodnih določb Uredbe. To določilo namreč ne velja za odločbe v zvezi s starševsko odgovornostjo, pač pa zgolj izjemoma, ko gre za odločbe, s katerimi je odločeno o pravici do stikov z otrokom in za odločbe o vrnitvi otroka, ki so izdane v skladu s Konvencijo o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (v nadaljevanju: Haaška konvencija) na podlagi vložene zahteve za vrnitev otroka in pod pogojem, da je tuji odločbi priloženo ustrezno potrdilo po 41. ali 42. členu Uredbe. V nadaljevanju pritožba povzema besedilo 41. in 42. člena Uredbe o vsebini potrdila, ki ga izda v zvezi z odločbo sodnik v državi izvora odločbe in poudarja, da je bilo začasni odredbi Okrajnega sodišča v Olomoucu priloženo zgolj potrdilo države članice izvora po 39. členu Uredbe, pri čemer je bila začasna odredba izdana v nekontradiktornem postopku. V konkretnem primeru zato odločba ni izpolnjevala pogojev za njeno neposredno izvršljivost v Republiki Sloveniji. V skladu z 28. členom Uredbe se sodna odločba o izvrševanju starševske odgovornosti izvrši v drugi državi članici, ko je na zahtevo katerekoli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej državi. Pritožba se sklicuje na zadevo, obravnavano pred Sodiščem Evropske skupnosti opr. št. C- 92/12 PPU in odločbo Višjega sodišča v Mariboru Ip 623/2010. Dolžnik se pritožuje tudi proti odločitvi o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe. Navaja, da je izvršbo mogoče odložiti, če je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil ugovor, kar je v konkretnem primeru pritožnik storil ter nasprotuje stališču prvostopenjskega sodišča, da ni uspel s stopnjo verjetnosti izkazati temeljnega pogoja za odlog izvršbe, to je, da bi z izvršbo nastala nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda.

Upnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem ocenjuje dolžnikovo pritožbo kot neutemeljeno in poudarja, da je njen predlog za izvršbo temeljil na ustrezni neposredno izvršljivi sodni odločbi.

Pritožba je, kolikor se nanaša na odločitev o ugovoru proti sklepu o izvršbi, utemeljena.

Utemeljevanje prvostopenjske odločbe s 23. točko Uredbe je bilo v konkretnem primeru neustrezno. Navedeno določilo je eno tistih, ki izraža le namen in cilje sveta ES pri sprejemanju Uredbe. Eden od njih je res „avtomatično priznavanje sodnih odločb z družinskopravnega področja v vsej uniji brez kakršnihkoli vmesnih postopkov ali razlogov za zavrnitev izvršitve, zato se morajo sodne odločbe o pravici do stika z otrokom in sodne odločbe o vrnitvi, za katere je bilo v državi članici izvora izdano potrdilo v skladu z določbami te uredbe, priznati in izvršiti v vseh drugih državah članice, ne da bi bil za to potreben kakršenkoli nadaljnji postopek.“ Prvostopenjsko sodišče pa je prezrlo, da izvršba ni bila predlagana na podlagi ene od takih odločb in na podlagi potrdila o neposredni izvršljivosti, izdanega v skladu z določbami Uredbe.

Iz vsebinskih določb same Uredbe izhaja, da sta neposredno izvršljivi le dve vrsti odločb: kadar gre za pravico do stikov z otrokom po točki a) prvega odstavka 40. člena Uredbe in kadar gre za odločbo o vrnitvi otroka iz točke b) prvega odstavka 40. člena Uredbe. V zadnje navedenem primeru gre za vrnitev otroka, ki je določena v sodni odločbi, izrečeni v skladu z osmim odstavkom 11. člena Uredbe, to je v odločbi, izdani po tem, ko je bil zahtevek starša za izdajo vrnitvene odločbe na podlagi Haške konvencije zavrnjen. Prizadeti od staršev ima namreč v primeru protipravne ugrabitve oz. zadržanja otroka na voljo dve obliki varstva (ki jih lahko tudi kumulativno uporabi, kot v tem primeru otrokova mati), in sicer: 1) od sodišča v državi, v katero je bil otrok ugrabljen, lahko zahteva, da v hitrem in poenostavljenem postopku po Haaški konvenciji odloča o vrnitvi otroka (v obravnavanem primeru gre za postopek pri Okrožnem sodišču v Kopru opr. št. N 1 in (ali) 2) od sodišča v državi, iz katere je bil otrok odpeljan, po pravilih o pristojnosti po Uredbi zahteva, da sodišče meritorno odloči v sporu o starševski odgovornosti in predlaga tudi ustrezne ukrepe zavarovanja v okviru tega postopka (izdajo take odločbe je upnica že dosegla pred sodiščem v Olomoucu na Češkem). Učinek odločbe sodišča iz države izvora pa je odvisen od tega, ali je odločba sprejeta pred ali po tem, ko je sodišče v državi, v kateri se nahaja otrok, po pravilih Haaške konvencije zavrnilo vrnitev otroka. Če namreč naknadno (ne pa pred tem) sodišče v državi izvora odloči, da se otrok vrne, je ta odločba neposredno izvršljiva v skladu z 42. členom Uredbe (glej 8.odstavek 11. člena Uredbe), če pa je odločilo sodišče pred tem, je potrebno v državi, v kateri se nahaja otrok, doseči potrditev izvršljivosti te odločbe (1). V vseh primerih, razen v zgoraj navedenih dveh, se namreč sodna odločba lahko izvrši v drugi državi članici le tako, kot je določeno v 28. členu Uredbe, torej šele takrat, ko je na zahtevo katerekoli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej državi. Gre za posebej hiter postopek (31. člen Uredbe), stranka, ki vloži zahtevo za razglasitev izvršljivosti pa mora predložiti izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti in potrdilo iz 39. člena Uredbe. Oboje očitno upnica ima, saj je prav z navedenima listinama (odločbo in potrdilom po 39. členu Uredbe) utemeljevala predlog za izvršbo, a bi morala najprej na podlagi navedenih določb Uredbe zahtevati razglasitev izvršljivosti.

Da potrdilo, ki ga je upnica priložila, ne zadošča za izvršbo, jasno izhaja že iz drugega odstavka 42. člena Uredbe, ki določa, da sodnik, ki odloča v državi izvora in ki je izdal sodno odločbo iz točke b) prvega odstavka 40. člena Uredbe, izda potrdilo, ko preveri v Uredbi naštete pogoje in zatem uporabi standardni obrazec iz priloge IV, katerega vsebina pa je drugačna od potrdila iz člena 39, predvidenega v prilogi II Uredbe.

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da se dolžnikovemu ugovoru, v katerem je bilo pravilno opozorjeno, da odločba v Republiki Sloveniji (še) ni izvršljiva, ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne (ugovorni razlog iz 3. točke 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju).

Glede na tako odločitev pritožbenega sodišča, ko je izvršilni predlog pravnomočno zavrnjen, je postalo vsebinsko preverjanje odločitve o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe brezpredmetno. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo.

Ker je dolžnik v pritožbenem postopku uspel, mu je dolžna upnica povrniti stroške pritožbenega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na 500,00 EUR (pritožba zoper sklep po tarif. št. 3468 odvetniške tarife 291,00 EUR, 22 % DDV 64,00 EUR, materialni stroški 20,00 EUR, sodna taksa za pritožbo 125,00 EUR). Pred prvostopenjskim sodiščem dolžnik stroškov ni priglasil. op. št. 1: prof. dr. Aleš Galič, Družinsko in dedno pravo pred izzivi prihodnosti, Zbornik v čast Karla Zupančiča, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, stran 233. dr. Mateja Končina Peternel, Mednarodna ugrabitev otrok, Pravosodni bilten št.3/2013