Jedro

V obravnavanem primeru, ko že v času storitve očitanega prekrška niso obstajali razlogi za omejitev hitrosti na 40 km/h, gre po presoji Vrhovnega sodišča za okoliščine, v katerih se lahko prekršek pokaže kot posebej lahek.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju prekrškovni organ) je s plačilnim nalogom št. 51025489 z dne 26. 5. 2011 storilcu J. M. zaradi prekrška po b) točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) izrekel globo v višini 250 EUR in 3 kazenske točke. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 2862/2011 z dne 5. 7. 2012 storilčevo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve četrte alineje prvega odstavka 62. a člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in pravice do obrambe iz 26. člena Ustave, bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 in kršitve drugega odstavka 2. člena ZP-1. Navaja, da prekrškovni organ storilcu ni posredoval obvestila o prekršku z navodilom, da sporoči, kdo je v času prekrška vozil avtomobil, s poukom, da bo sicer kaznovan na podlagi 233. člena lastnik vozila. Kršitev ustavnih pravic zatrjuje z navedbami, da je bil storilcu plačilni nalog poslan šele 11 mesecev po storitvi prekrška. Po njenem prepričanju pa bi sodišče spremembo dopolnilne norme lahko upoštevalo tudi kot milejši predpis in jo uporabilo za nazaj. Predlagala je, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter jo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. V obravnavanem primeru je storilec dne 2. 7. 2010 storil prekršek po točki b) sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1, ker je na lokaciji od Brodnikove do Večne poti, kjer je bila hitrost vožnje omejena na 40 km/h, vozil s hitrostjo 53 km/h. Na kraju storitve so se meritve izvajale samodejno z radarskim merilnikom hitrosti, storilec pa po storjenem prekršku ni bil ustavljen in kontroliran.

Plačilni nalog je prekrškovni organ storilcu izdal 26. 5. 2011. V zahtevi za sodno varstvo je storilec kot bistveno uveljavljal, da na cestnem odseku, kjer naj bi storil očitani prekršek, hitrost vožnje ni omejena na 40 km/h, temveč velja splošna omejitev hitrosti 50 km/h. Okrajno sodišče v Ljubljani je na ta očitek odgovorilo, da je bila do 4. 10. 2010 hitrost na predmetnem cestnem odseku omejena na 40 km/h, nato pa je bil znak za omejitev hitrosti na 40 km/h umaknjen. Ker gre za spremembo dopolnilne norme, v zvezi s katero pravilo o retroaktivni uporabi iz drugega odstavka 2. člena ZP-1 ne pride v poštev, navedene spremembe sodišče pri pravni kvalifikaciji prekrška ni moglo upoštevati.

5. Vrhovna državna tožilka je v zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja zgoraj naštete kršitve zakona, navedla tudi, da se v spisu prekrškovnega organa nahaja dopis JP LPT z dne 11. 4. 2011, iz katerega izhaja, da je do 4. 10. 2010 na predmetnem cestnem odseku veljala omejitev hitrosti 40 km/h. Na podlagi 11. člena Odloka o cestnoprometni ureditvi Mestne občine Ljubljana je mogoče hitrost vožnje v naselju omejiti pod 50 km/h, če je to potrebno zaradi gostote prometa pešcev, kolesarjev ali drugih udeležencev v cestnem prometu in njihove varnosti ali iz drugih utemeljenih razlogov, v obravnavanem primeru pa iz spisa ni razviden razlog za omejitev hitrosti pod 50 km/h. Vrhovno državno tožilstvo je zato pri JP Ljubljanska parkirišča in tržnice in pri Oddelku za gospodarske dejavnosti in promet pri MOL opravilo poizvedbe.

Iz vsebine dopisa Oddelka za gospodarske dejavnosti in promet z dne 15. 7. 2013 je mogoče zaključiti, da razlogov za omejitev hitrosti na 40 km/h ni bilo, in da je omejitev verjetno ostala še iz časov, ko je bila splošna omejitev hitrosti v naselju 60 km/h. Razlog za znižanje hitrosti pod splošno omejitev v naseljih je odpadel, zato je bila omejitev hitrosti na 40 km/h na kraju in v času storitve prekrška neustrezna in posledica opustitve ukrepanja pristojnih organov.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča gre zgornje navedbe vrhovne državne tožilke po vsebini razumeti kot navajanje okoliščin v smislu 6. a člena ZP-1, to je okoliščin, v katerih je bil storjen prekršek, ki ga delajo posebej lahkega. Iz dopisa MOL, Oddelka za gospodarske dejavnosti in promet z dne 15. 7. 2013 res izhaja, da je bil cestni odsek na Brodnikovi ulici zgrajen/rekonstruiran v 90-letih prejšnjega stoletja, od takrat pa velja tudi omejitev hitrosti na 40 km/h. Možno je, da je bila cesta spuščena v promet še pred izdajo uporabnega dovoljenja in je bila omejitev 40 km/h določena na podlagi gradbiščnega režima ob sprostitvi prometa. MOL dopušča tudi možnost, da je ob uveljavitvi Zakona o varnosti cestnega prometa, na cestah ostalo večje število prometnih znakov za omejitev največje dovoljene hitrosti vožnje 40 km/h, ki so veljali še naprej. Takšnih omejitev ne postavljajo več, ker se držijo novega sistema omejitev hitrosti na 30, 50 oziroma 70 km/h, stare omejitve pa postopoma odstranjujejo. Nadalje iz dopisa izhaja, da je predmetna cesta po Odloku o kategorizaciji občinskih cest, kategorizirana kot lokalna zbirna cesta, ki poteka izven naseljenega območja, edini peš prehod je opremljen z ustrezno cestno prometno signalizacijo, zato ni utemeljenih razlogov, da bi omejitev hitrosti v naselju bila nižja, kot je določena v Zakonu o pravilih cestnega prometa, to je 50 km/h. Iz tega dopisa MOL-a je nedvoumno razvidno, da že v času storitve očitanega prekrška niso obstajali razlogi za omejitev hitrosti na 40 km/h, zato gre po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru za okoliščine, v katerih se lahko prekršek storilca J. M. pokaže kot posebej lahek.

7. Glede na navedeno se je Vrhovno sodišče odločilo, da bo na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. Glede na sprejeto odločitev, Vrhovno sodišče ni presojalo ostalih z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljenih kršitev zakona. Sodišče naj v ponovljenem postopku oceni, ali so izpolnjeni vsi pogoji za prekršek neznatnega pomena (storitev prekrška v okoliščinah, ki ga delajo posebej lahkega in odsotnost škodljive posledice oziroma možnosti nastanka take posledice) in glede na svojo oceno postopek zoper storilca ali ustavi ali spozna za odgovornega za storitev prekrška.