Jedro

Če bi se izkazalo, da se po pravu toženke zakonska zveza ne more razvezati, bi to pomenilo, da je treba v konkretnem primeru, ko sta imela zakonca ob vložitvi tožbe stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, uporabiti pravo Republike Slovenije,

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, ki sta jo sklenila 15. 4. 2006. 2. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za združitev te zadeve z zadevo z opr. št. 1305/2012-IV, ki se nanaša na odločanje o preživninskem zahtevku, ki ga je z nasprotno tožbo postavila tožena stranka.

3. Zoper sodbo in sklep se pritožuje toženka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da bi moralo z enotno sodbo odločiti tudi o zahtevku nepreskrbljenega zakonca za določitev preživnine. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo navedb tožene stranke iz njene pripravljalne vloge, kjer je jasno navedla, da ji je tožeča stranka z vložitvijo tožbe na razvezo zakonske zveze preprečila pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožena stranka ni državljanka Republike Slovenije, ampak državljanka Ruske Federacije. Sodišče ni upoštevalo 37. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (1), ki določa, da kadar sta zakonca ob vložitvi tožbe državljana različnih držav, se za razvezo zakonske zveze uporabljata kumulativno pravo držav, katerih državljana sta. Sodišče je v posledici zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. S tem je tudi kršilo določila postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti.

Poleg tega je sodišče napačno odločilo, da so v konkretni zadevi podani zakonski pogoji za razvezo zakonske zveze predvsem upoštevajoč trditveno podlago tožeče stranke, ki s svojimi izpovedbami na obravnavi ni dokazala, kar je navajala v trditveni podlagi. Prilaga tudi kopijo potnega lista in dovoljenja za bivanje.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo nevzdržnost zakonske zveze pravdnih strank in jo razvezalo. Pred tem je v dokaznem postopku zaslišalo pravdni stranki, ki sta o kvaliteti njune zakonske zveze izpovedovali različno. Tožnik se je želel razvezati in ni videl nobene možnosti po ohranitvi zakonske zveze. Obširno je izpovedal tudi o razlogih, zakaj se želi razvezati. Tožena stranka pa razvezi nasprotuje. Višje sodišče sprejema ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da ugotovljene okoliščine v konkretnem primeru izpolnjujejo pravni standard nevzdržnosti zakonske zveze in da so izpolnjeni zakonski pogoji za njeno razvezo (65. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2)).

7. Glede na to, da je sklenitev in prav tako razveza zakonske skupnosti svobodna odločitev vsakega posameznika, zadostuje, da eden izmed zakoncev sklenjene zakonske zveze ne more ali je ne želi več ohranjati. Prav taka situacija je podana v konkretnem primeru, ko tožnik ne more in ne želi več ohraniti zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je zakonsko zvezo pravdnih strank po ugotovljeni nevzdržnosti razvezalo, kljub temu, da se toženka noče razvezati in želi zakonsko zvezo ohraniti. Prvostopenjsko sodišče se je pri odločitvi oprlo na določilo 13. in 65. člena ZZZDR. Pri tem ni upoštevalo, da je tožena stranka državljanka Ruske Federacije, torej druge države kot tožnik, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Tako ravnanje prvostopenjskega sodišča pa ni imelo vpliva na pravilno odločitev v tej zadevi.

8. V sporih iz civilnopravnih razmerij z mednarodnim elementom pravila o pristojnosti sodišč Republike Slovenije in pravila o določanju prava, ki ga je treba uporabiti, določa ZMZPP. Ta v prvem odstavku 37. člena določa, da se za razvezo zakonske zveze uporablja pravo države, katere državljana sta oba zakonca ob vložitvi tožbe. Ker sta v danem primeru zakonca državljana različnih držav, se za razvezo zakonske zveze uporabi drugi odstavek citiranega določila, ki pravi, da se za njuno razvezo uporabi kumulativno pravo držav, katerih državljana sta. Vendar, če se zakonska zveza ne bi mogla razvezati po pravu iz drugega odstavka 37. člena, se za razvezo zakonske zveze uporabi pravo Republike Slovenije, če je imel eden od zakoncev ob vložitvi tožbe stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (tretji odstavek 37. člena ZZZDR). Navedeno pomeni, da tudi če bi sodišče uporabilo pravo drugega odstavka 37. člena (pravo države tožene stranke) in se po njem zakonska zveza ne bi mogla razvezati, bi se uporabilo pravo Republike Slovenije, saj sta imela zakonca ob vložitvi tožbe stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Za ugotovitev pristojnosti je torej bistveno, da je imel tožnik, ki je slovenski državljan, ob vložitvi tožbe tudi stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na ugotavljanje pristojnosti sodišča in prava, ki ga je potrebno uporabiti, so tako glede na povedano neutemeljeni.

9. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko sodišču očita, da ni ugodilo toženkinemu predlogu za združitev pravd glede odločanja o zahtevku po razvezi zakonske zveze in zahtevku nepreskrbljenega zakonca za določitev preživnine. Sodišče s formalnim procesnim vodstvom ustvarja pogoje za zakonito in smotrno obravnavanje bistva spora. Procesno dejanje formalnega procesnega vodstva na glavni obravnavi je tudi združitev in ločitev pravd. Sodišče mora voditi postopek tako, da se izogiba ukrepom, ki bi pomenili bistveno kršitev predpisov, hkrati pa mora postopek potekati smotrno. Ker je bila zadeva po tožbi že na prvem naroku zrela za razsojo, zadeva po nasprotni tožbi pa je bila takrat šele v fazi predhodnega preizkusa, prvostopenjsko sodišče v skladu z načelom ekonomičnosti predlogu za združitev pravd ni ugodilo. Ker gre za ukrep procesnega vodstva, ki je pogojen z razlogi smotrnosti, materialnopravna narava tožbe in nasprotne tožbe pa ne onemogočata ločenega obravnavanja zahtevkov, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tudi v tem delu.

10. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi ne pritožbeni razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo in sklep potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku (3) in 2. točka 365. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 56/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZMZPP

(2) Ur. l. RS, št. 15/1976 in naslednji, v nadaljevanju ZZZDR

(3) Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP