Jedro

Oprava posameznih preiskovalnih dejanj pred okrajnim sodiščem ne pomeni sodnega postopka, zato glede na določbo 7. člena ZBPPP v takem primeru ni mogoče dodeliti BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v kazenski zadevi, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I Kpd 51540/2014, zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in po prvem odstavku 263. člena KZ-1 ter v obliki oprostitve plačila stroškov postopka.

Iz obrazložitve izhaja, da se je toženka oprla na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in ugotovila, da postopek, v zvezi s katerim tožnik prosi za dodelitev BPP, pomeni opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Ker zoper tožnika potekajo le posamezna preiskovalna dejanja, ni pa še vložen obtožni predlog, še ni obdolženec v kazenskem postopku, temveč le osumljenec. Zato ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev iz 24. člena ZBPP, in sicer, da se mora prošnja nanašati na katero od oblik sodnega varstva pred pristojnim domačim ali mednarodnim sodiščem. Šele v primeru, če bo zoper tožnika po opravi posameznih preiskovalnih dejanj vložen obtožni predlog, bo lahko zaprosil za dodelitev BPP. Toženka dodaja še, da meni, da „se je prosilec v tej fazi pred morebitno uvedbo kazenskega postopka“ sposoben zagovarjati sam, ker ne gre za obravnavo zapletenih pravnih vprašanj.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja ter v tožbi podrobno in obširno opisuje okoliščine, ki so pripeljale do postopka, v zvezi s katerim prosi za dodelitev BPP. Opozarja, da ga Okrajno sodišče v Kranju v vabilu na zaslišanje šteje za obdolženca in ne zgolj za osumljenca ter da Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolžencu daje pravico, da se brani sam ali s strokovno pomoči zagovornika. Prav tako opozarja, da se zaradi invalidnosti ni zmožen zagovarjati sam. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da mu bo odobrena dodelitev BPP, poleg tega pa prosi za oprostitev sodnih taks.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 7. člena ZBPP se BPP po tem zakonu lahko odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in pred vsemi organi, institucijami in osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov (v nadaljnjem besedilu: sodni postopki) ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

V obravnavni zadevi je toženka svojo odločitev oprla na stališče, da oprava posameznih preiskovalnih dejanj pred okrajnim sodiščem ne pomeni sodnega postopka, zato glede na navedeno zakonsko določbo (čeprav se pri tem zmotno sklicuje na 24. člen ZBPP) v takem primeru ni mogoče dodeliti BPP.

Tudi po presoji sodišča je tožnik v obravnavani zadevi zaprosil za odobritev BPP v postopku, ki ni namenjen uveljavljanju sodnega varstva pred obtožbo v kazenski zadevi, saj obtožni akt še ni bil vložen. Zato je napačno tožnikovo stališče, da gre za odločanje o odobritvi BPP v zvezi s kazenskim postopkom, ki se vodi zoper njega kot obdolženca.

Kazenski postopek pred okrajnim sodišče se uvede šele na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca ali na podlagi zasebne tožbe (prvi odstavek 430. člena ZKP). Pred vložitvijo tega akta lahko državni tožilec sicer predlaga sodniku posamezniku, da opravi posamezna preiskovalna dejanja (prvi odstavek 431. člena ZKP), vendar to še ne pomeni kazenskega sodnega postopka. Oprava posameznih preiskovalnih dejanj namreč pomeni le opravo dejanj, na podlagi katerih bo državni tožilec lahko odločil, ali bo vložil obtožni predlog, ali pa izdal sklep o zavrženju ovadbe (tretji odstavek 431. člena ZKP).

V tej fazi sodišče ne sprejema odločitev, zoper katere bi se osumljenec imel možnost pritožiti, niti ne izvaja dokazov po uradni dolžnosti. Prav tako osumljenec ne more sodišču predlagati izvedbe dokazov v svojo korist, kar vse pomeni, da je njegov položaj bistveno drugačen kot v kazenski preiskavi, ko preiskovalni sodnik odloča o uvedbi preiskave s sklepom, ki pomeni začetek kazenskega postopka, nato pa poleg preiskovalnih dejanj, ki se mu zdijo potrebna za uspešno izvedbo postopka, opravlja tudi dejanja po predlogih strank (176. člen ZKP).

Povedano pomeni, da je tožnik zaprosil za BPP v primeru, za katerega ZBPP po mnenju sodišča ne zagotavlja njene pridobitve, zato je tožbo zavrnilo, pripominja pa, da bo tožnik lahko ponovno zaprosil za BPP, če bo prišlo do uvedbe kazenskega postopka na prej opisani način.

Tožnik je sicer v uvodu tožbe kot drugo tožnico navedel tudi Ribiško družino ..., za kar naj bi bil, kot izhaja iz obrazložitve tožbe, pooblaščen kot njen predsednik. Vendar iz javnih evidenc (spletnega portala AJPES) izhaja, da zastopnik Ribiške družine ... ni tožnik, temveč A.A. Zato in ker se izpodbijana odločba v ničemer ne nanaša na Ribiško družino ..., je sodišče štelo, da je tožnik vložil tožbo zgolj v svojem imenu in je v tem obsegu o njej tudi odločalo.

Neutemeljena je tudi tožnikova zahteva za oprostitev plačila sodnih taks za ta upravni spor. Na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se namreč taksa v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje.