Jedro

Toženčev poseg pomeni poseg v solastninsko pravico toženca, nadstrešek prejšnjega ne nadomešča, je bistveno večji, predimenzioniran, zastira pogled, onemogoča čiščenje okna, s konstrukcijo je poseženo v skupno streho. Zato so trditve, da poseg ne presega tolerančnega praga, ki bi pomenil oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice, neutemeljene. Enako velja za pavšalne trditve, da je arhitektonsko sedanje stanje boljše od prejšnjega in da je objekt pridobil na vrednosti.

Tožnik ima brez dvoma pravni interes, da brani svojo solastninsko pravico proti posegom, ki vzemirjajo to njegovo pravico, in za to utemeljeno zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 369,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitve obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) tožečo stranko (v nadaljevanju: tožnik) vznemirjala v izvrševanju njene solastninske pravice na nepremičnini parc. št. 171 k. o. X s tem, da je na navedeno nepremičnino neposredno ob meji s sosednjo nepremičnino parc. št. 167 k. o. X, na pripadajočem zemljišču stavbe na Ulica 2, postavila večji lesen nadstrešek na štirih lesenih stebrih, dimenzij tlorisa približno 3 x 6 metrov in visok približno 4 metre, pri čemer je pri postavitvi tega nadstreška na dveh mestih posegla v streho stavbe Ulica 2 na način, da je izrezala luknjo v sedem elementov kritine oz. strešnikov in jih pri tem poškodovala, s tem pa tudi posegla v konstrukcijo strehe stavbe, vodo (meteorno) iz tega lesenega nadstreška pa speljala na streho stavbe Ulica 2, in da je toženec dolžan z nepremičnine parc. št. 171 k. o. X odstraniti prej navedeni nadstrešek ter nadomestiti poškodovano kritino oziroma nadomestiti sedem strešnikov na stavbi Ulica 2, z novimi nepoškodovanimi strešniki enake barve, vrste in kvalitete. Tožencu je naložilo, da v roku 15 dni tožniku povrne stroške postopka v višini 3.590,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je v celoti in iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pravočasno pritožil toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Prepričan je, da je sodišče prve stopnje v prvem sojenju tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo zaradi pomanjkanja stvarne legitimacije, ker gre za podobno situacijo kot pri skupni lastnini. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da ni mogoče odreči pravnega varstva enemu izmed udeležencev materialno pravnega razmerja, ki nastopa v pravdi na aktivni strani, če so drugi pasivni, vendar narava pravnega razmerja v tem primeru terja, da tisti, ki nočejo biti na aktivni strani, morajo biti na pasivni. Izpodbijana sodba ima upravljavski in razpolagalni učinek za vse tri dejanske etažne lastnike, zato bi morali v postopku sodelovati vsi trije.

Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo samo ugotavljati etažne lastnine, ker je za to potrebno specialno znanje, ki ga pravdno sodišče nima. Postopek bi moralo prekiniti do odločitve o delitvenem postopku. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za pripadajoče zemljišče, je napačna. Opozarja na nasprotujoče trditve samega tožnika glede statusa tega zemljišča. Vztraja, da A. spornega zemljišča niso nikoli uporabljali. Če je tožnik kdaj prišel gor in počistil žleb, še ne pomeni, da je podest skupen. Sodba tudi nima razlogov o tem, zakaj tožnik ni nasprotoval delom, povezanim z odvodnjavanjem iz leta 2018. Dejanje toženca tudi ni protipravno, poseg ne presega tolerančnega praga, ki bi pomenil oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice. Tega dela ni nikoli uporabljal in ni izvrševal (so)lastninske pravice. Arhitektonsko pa je tudi sedanje stanje boljše od prejšnjega. Objekt je pridobil na vrednosti.

Zahtevek je treba zavrniti tudi zato, ker ni pravilno oblikovan, tožnik pa zanj tudi nima pravnega interesa. Ko gre za uveljavljanje stvarnopravnega varstva dejanske etažne lastnine, mora tudi iz tožbenega zahtevka izhajati natančna identifikacija bodisi posameznega dela bodisi skupnega dela dejanske etažne lastnine, glede katerega se zatrjuje vznemirjenje (kot vznemirjanje posameznega ali kot vznemirjanje skupnega dela). Ker zahtevek tega ne vsebuje, ga je treba zavrniti oziroma zavreči. Pravnega interesa tožnik nima ne za ugotovitveni ne za dajatveni zahtevek, ker ne more zahtevati zgolj odstranitve nadstreška brez zahtevka za prvotno izvrševanje svoje (so)posesti oziroma lastninske pravice.

3. V odgovoru na pritožbo toženec predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške. Trdi, da nujnega sosporništva na pasivni strani ni in opozarja na sodno prakso v podobnih primerih. Poudarja, da je bistvo dejanske etažne lastnine v tem, da je določeno, kateri deli pripadajo posameznemu dejanskemu etažnemu lastniku, vendar to tako ni vpisano v zemljiško knjigo, temveč je vpisana solastnina. Sodišče prve stopnje pri odločitvi tudi ni uporabilo določb ZVEtL-1, temveč je odločalo o vznemirjanju solastninske pravice. Toženec tudi neutemeljeno vztraja pri ponavljanju navedb o tem, kdo je sporno zemljišče uporabljal. Sporno zemljišče so lahko toženčevi pravni predniki uporabljali le na podlagi dovoljenja tožnikovega očeta, nikoli pa kot lastniki. Ravnanje toženca, ko je postavil tlakovce in sporni nadstrešek, kaže na njegovo prilaščanje skupnih delov. To pa ne pomeni, da je postal lastnik tega dela. Tlakovci tožnika niso motili, nadstrešek pa ga moti, pojasnil je tudi, zakaj je tako. Navedbe, da gre za minimalen poseg, so nedovoljena pritožbena novota, nadstrešek pa tudi ni majhen in ne gre za minimalen poseg.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP1 sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V prvem in drugem odstavku 99. člena SPZ2 je določeno, da lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari; če je bila z vznemirjanjem povzročena škoda, pa ima lastnik pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Solastnik in skupni lastnik imata pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari (100. člen SPZ). Stvarna legitimacija je podana, kadar je tožnik subjekt uveljavljane materialne pravice (aktivna legitimacija) oziroma kadar je toženec subjekt zatrjevane obveznosti (pasivna legitimacija). Tožniku mora pripadati pravica iz materialnopravnega razmerja ravno nasproti tožencu. Glede na to, da vznemirjanje izvira iz ravnanja toženca3, je v tovrstnih sporih pasivno legitimiran tisti, ki je vznemirjal lastnika in to je le toženec. V skladu z določbo 100. člena SPZ pa lahko varstvo skupnega dela zahteva tudi zgolj eden od etažnih lastnikov (v korist ostalih). Glede na to, da tožnik primarno trdi, da je solastnik tistega dela nepremičnine parc. št. 171 k. o. X, na katerem je toženec postavil nadstrešek, podrejeno pa, da je lastnik tega dela, je navedel ustrezna pravnorelevantna dejstva, na katerih utemeljuje svojo (materialno) aktivno legitimacijo. Toženec zato zmotno meni, da pasivna legitimacija ni podana oziroma, da bi morali biti v tem postopku nujno udeleženi vsi trije solastniki (dejanski etažni lastniki) in tudi, da ima izpodbijana sodba upravljavski in razpolagalni učinek za vse tri dejanske etažne lastnike. Izpodbijana sodba namreč le vzpostavlja prejšnje stanje solastne nepremičnine, ki se je spremenilo zaradi nedopustnega posega toženca.

7. Ne drži tudi, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo etažno lastnino, saj je le kot predhodno vprašanje ugotovilo ali je zemljišče v lasti ali solasti tožnika. To je bilo potrebno glede na to, da je tožnik primarno trdil, da gre za poseg v njegovo solastninsko pravico, podrejeno pa v lastninsko pravico (kar ni mogoče šteti kot spreminjanje navedb, kot skuša prikazati toženec). Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno pojasnilo, da ima ta ugotovitev učinek samo v predmetnem postopku (drugi odstavek 13. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje odločilo, da bo samo rešilo navedeno predhodno vprašanje, mu postopka tudi ni bilo treba prekini (do končanja razdružitvenega postopka), saj v skladu s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP sodišče odredi prekinitev postopka le, če sklene nasprotno.

8. Ugotovitev sodišče prve stopnje, da gre za pripadajoče zemljišče, ki je v solasti pravdnih strank, je prepričljiva in temelji na skrbni presoji vsakega posameznega dokaza in vseh dokazov skupaj. Pritožbeno ponavljanje, da A. spornega zemljišča niso nikoli uporabljali, če pa je tožnik kdaj prišel gor in počistil žleb, pa to še ne pomeni, da je podest skupen, tega ne more omajati. Pritožba zaključka sodišča prve stopnje, da pravna naslednica B. B., C. C. tožencu s prodajno pogodbo z dne 28. 1. 2004 ni mogla prodati celotnega spornega zemljišča, na katerem stoji sporni nadstrešek, temveč le njegov sorazmerni del, ki je ustrezal velikosti njenega solastnega deleža na stavbi, to pa je ¼, ne napada. Tudi tega ne, da mu je prodala tudi leseno drvarnico, ki pa ni bila trajno spojena z zemljiščem in se jo zato šteje za premičnino. Sodišče prve stopnje se je na ogledu prepričalo, da je sporni prostor za hišo zelo prikladen in praktično edini, s katerega je zelo enostavno priti na streho objekta ter opraviti potrebna vzdrževalna dela, kot je čiščenje žlebov, popravilo in čiščenje strešnih oken in podobno. Tega ne omaje trditev, da se stavbo lahko vzdržuje tudi, če nima pripadajočega zemljišča, saj se ne zatrjuje, da se je stavba (streha, strešna okna) vzdrževalo na drugačen način (ne s koriščenjem spornega dela).

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da toženčev poseg pomeni poseg v solastninsko pravico toženca, nadstrešek prejšnjega ne nadomešča, je bistveno večji, predimenzioniran, zastira pogled, onemogoča čiščenje okna, s konstrukcijo je poseženo v skupno streho. Zato so trditve, da poseg ne presega tolerančnega praga, ki bi pomenil oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice, neutemeljene. Enako velja za pavšalne trditve, da je arhitektonsko sedanje stanje boljše od prejšnjega in da je objekt pridobil na vrednosti.

10. Nerelevanten je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj tožnik ni nasprotoval delom, povezanim z odvodnjavanjem iz leta 2018, saj se postopek ne nanaša na ta dela (ki tožnika pri izvrševanju njegove lastninske pravice niso motila in jih ni štel za poseg v lastninsko pravico, kot sam pojasni) in se zato sodišču prve stopnje do tega posebej ni bilo treba opredeljevati.

11. Zahtevek je tudi ustrezno identificiran, vsebuje vse potrebne elemente za izvršljivost in ne drži, da bi iz njega morala izhajati identifikacija po statusu zemljišča (kot vznemirjanje posameznega ali kot vznemirjanje skupnega dela). Zmotno je tudi stališče pritožbe, da tožnik nima pravnega interesa ne za ugotovitveni ne za dajatveni zahtevek, ker ne more zahtevati zgolj odstranitve nadstreška brez zahtevka za prvotno izvrševanje svoje (so)posesti oziroma lastninske pravice. Tožnik ima brez dvoma pravni interes, da brani svojo solastninsko pravico proti posegom, ki vzemirjajo to njegovo pravico in zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja nepremičnine.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, mora tožniku povrniti še priglašene pritožbene stroške: 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 1 % za materialne stroške in 22 % DDV na odvetniško storitev.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, številka 87/2002, s kasnejšimi spremembami. 3 Toženec priznava, da je sporni nadstrešek postavil.