Jedro

Ker zakon o državljanstvu Republike Slovenije za postopke po 40. členu navedenega zakona nima posebnih določb o ugotovitvenem postopku in dokazovanju, o sodelovanju stranke v postopku in o vsebini obrazložitve odločbe, veljajo glede tega določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 2.4.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92) zavrnila vlogo tožnika, ki je državljan Republike Srbije, za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi navaja, da je bil tožnik večkrat obravnavan in tudi pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj, zaradi česar ocenjuje, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red.

Tožnik v tožbi navaja, da je v letu 1992 res bil pogojno obsojen za kaznivo dejanje storjeno 22.9.1991, katero je storil v stanju opitosti. Od takrat dalje ne uživa več alkohola in tudi ni bil več obravnavan niti pri sodniku za prekrške. Tožnik je urejen človek, lastnik zaščitene kmetije in se preživlja z delom na kmetiji. Gradi novo hišo in hlev, kar kaže, da se preživlja z delom in ne s sumljivimi posli. Na kraj kjer živi ga vežeta predvsem otrok in njegova mati. Zato meni, da je bila njegova vloga neutemeljeno zavrnjena. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter meritorno odloči o zadevi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločbo oprla na določbo 3. odstavka 40. člena zakona, razlogi za takšno odločitev pa so razvidni iz predloženih spisov.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu. V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je bil tožnik že večkrat obravnavan in tudi pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj. Na takšni dejanski podlagi je ocenila, da bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red.

Po določbi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, čeprav vlagatelj izpolnjuje vse pogoje po 1. odstavku navedenega člena, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Tožena stranka ugotavlja, da v tožnikovem primeru obstoji razlog nevarnosti za javni red, ker je bil večkrat obravnavan in pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj, ne da bi povedala, kakšna so bila ta dejanja in na podlagi česa to ugotavlja. Tožnik v tožbi sicer priznava, da je bil v letu 1992 pogojno obsojen, vendar ne pove, za kakšno kaznivo dejanje, zato samo na podlagi te okoliščine ni mogoče preizkusiti sprejete ocene, da bi tožnikov sprejem predstavljal nevarnost za javni red, saj tožnik zatrjuje, da je urejena osebnost, ki se preživlja z delom na lastni kmetiji. Ker zakon o državljanstvu Republike Slovenije za postopke po 40. členu navedenega zakona nima posebnih določb o ugotovitvenem postopku in dokazovanju, o sodelovanju stranke v postopku in o vsebini obrazložitve odločbe, veljajo glede tega določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). To med drugim pomeni, da bi morala tožena stranka, preden je odločila po prostem preudarku, pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, na podlagi katerih ugotavlja obstoj nevarnosti za javni red. V odločbi, ki se izda po prostem preudarku, je treba navesti tudi razloge za diskrecijsko odločitev, iz katerih je razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku organ ni ravnal samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga daje zakon (7., 9. in 2. in 3. odstavek 209. člena ZUP). V obravnavani zadevi izpodbijana odločba take vsebine nima in je zato ni mogoče preizkusiti.

V dopolnjenem postopku bo tožena stranka morala ugotoviti popolno dejansko stanje in ga v odločbi tudi navesti, zlasti kdaj in za katera kazniva dejanja je bil tožnik obsojen ter dokaze, na podlagi katerih ugotavlja obstoj nevarnosti za javni red in obrazložiti prosti preudarek (2. in 3. odstavek 209. člena ZUP).

Ker je dejansko stanje v bistvenih okoliščinah nepopolno ugotovljeno in so bila kršena tudi pravila postopka, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Tožeča stranka je sicer predlagala, da sodišče o zadevi odloči meritorno, vendar temu predlogu ni bilo mogoče ugoditi. Sodišče namreč sme samo ugotoviti dejansko stanje in odločiti o zadevi, če so izpolnjeni pogoji 3. odstavka 39. člena tega zakona, tega pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.

Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo kot republiške predpise skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.