Jedro

Oba upravna organa sta naredila naredila preuranjen zaključek, da tožnik v postopku ni izkazal, da so v njegovem primeru kumulativno izpolnjeni vsi trije predpisani zakonski pogoji iz 1. odstavka 1. člena v zvezi s 4. alinejo 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, določeni glede upravičenih razlogov odsotnosti. Posledično temu sta tudi vsaj preuranjeno, če že ne nepravilno štela, da tožnik in izkazal poskusov vračanja v drugem petletnem obdobju od 1. 1. 1997 do 1. 1. 2002. Drugostopenjski organ pa tudi ni upošteval okoliščine, ki jo je sicer sam posebej izpostavil, da je tožnik na zaslišanju izpovedal „da se je med bivanji v Republiki Sloveniji zanimal predvsem za stanje njegove tožbe v zvezi z neupravičenim prenehanjem delovnega razmerja in odškodnine v tem postopku, kar kažejo tudi listinska dokazila, ki jih je predložil v zvezi z informacijami o zavrnitvi prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije leta 1993“, kar povedano z drugimi besedami implicitno tudi pomeni, da si je tožnik prizadeval za ponovno vrnitev in zaposlitev v Republiki Sloveniji. Zato se posledično izkaže za protislovno tudi trditev pritožbenega organa druge stopnje, da tožnik „listinskih dokazov, ki bi potrjevala dejstva o poskusih vračanja in nadaljevanjem z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, ni predložil“.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-12071/2013-17 z dne 27. 5. 2015 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju Upravna enota) zavrnila prošnjo tožnika z dne 23. 7. 2013 za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca na podlagi 1. odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD), ki ga povzema v svoji obrazložitvi.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je Upravna enota v dokaznem postopku vpogledala tako tožnikovo vlogo s prilogami, kakor tudi podatke uradnih evidenc, in ustno zaslišala eno izmed dveh predlaganih prič, in sicer A.A., tožnik pa je bil ustno zaslišan na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu, Bosna in Hercegovina (v nadaljevanju BIH) dne 5. 8. 2014 in 19. 11. 2014. Upravna enota po preučitvi listinskih dokazil, zaslišanjih stranke in pridobitvi podatkov iz uradnih evidenc ugotavlja, da tožnik ne izkazuje izpolnjevanja enega izmed predpisanih zakonskih pogojev, in sicer pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji skladno s 1. členom in 1.č členom ZUSDDD. Navaja še, da je s svojimi ugotovitvami skladno s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dne 19. 1. 2015 pisno seznanila tudi tožnika, hkrati s pozivom, da se izreče o ugotovitvah v postopku in se v danem roku pisno opredeli do navedenih ugotovitev, ki vplivajo na odločitev, oziroma, da dokaže nasprotno. Čeprav je sicer tožnik pisno odgovoril, vendar po ugotovitvah Upravne enote v svojem pisnem odgovoru ni navedel nobenih novih dejstev niti ni predložil novih dokazov, ki bi vplivali na drugačno odločitev. Zato je njegovo prošnjo zavrnila ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje kumulativno vseh treh predpisanih zakonskih pogojev za izdajo zaprošenega dovoljenja, saj ni dokazal izpolnjevanja pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji za drugo petletno obdobje, to je obdobje od 1. 1. 1997 do 1. 1. 2002, ker v navedenem obdobju ni izkazal poskusov vrnitve v Slovenijo z namenom nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, ob ugotovitvi, da sta sicer tako tožnik kot tudi zaslišana priča enako izpovedala, da je tožnik v letu 1998 odšel na upravno enoto na Mačkovi, vendar nikoli ni oddal nobene vloge, s tem pa niso navedena konkretna dejanja, kaj in kje točno je urejal, četudi je iz potnega lista tožnika sicer razvidno, da je bil v letih 1998 in 1999 v Sloveniji. Vendar zgolj to po oceni Upravne enote še ne izkazuje tožnikovih ravnanj, da se je poskušal vrniti v Slovenijo z namenom nadaljevati dejansko življenje. Zato tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki jih za izdajo zaprošenega dovoljenja določa ZUSDDD.

3. Tožnik je vložil pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo, pritožbeni organ druge stopnje pa je njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP.

4. Tožnik se z odločitvijo obeh upravnih organov prve in druge stopnje ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično nepravilne uporabe materialnega prava. S tožbenim zahtevkom sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa in mu zadevo vrne v ponovni postopek. Pri tem se sklicuje na ustaljeno sodno prakso Upravnega sodišča v istovrstnih zadevah in izpostavlja sodbo št. I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013, ki jo tudi citira. Tožnik poudarja, da je bilo že leta 1991, ko je zaprosil za slovensko državljanstvo, njegovi prošnji ugodeno, a tedaj odločbe osebno ni mogel prevzeti, ker se zaradi vojnih razmer iz BIH ni mogel vrniti v Slovenijo, niti neposredno po koncu vojne v BIH, saj mu ni uspelo dobiti vstopnega vizuma. Tako se mu je uspelo vrniti šele leta 1998, ko je prvič uspel dobiti vstopni vizum in se je od tedaj v Slovenijo pogosto vračal, zlasti po sprostitvi vizumskega režima, in je vedno, ko je prišel, bival pri svojih sorodnikih, največkrat pri svojih sestrah. Posebej poudarja, da je skupaj s stricem A.A. leta 1998, ko se je vrnil v Slovenijo, odšel na Upravno enoto, da bi izvedel, kako si lahko uredi status in v Sloveniji ponovno zaživi. Vendar tedaj ni dobil informacij, ki bi mu k temu pripomogle, saj je iz pridobljenih informacij izhajalo zgolj to, da tožnik ne izpolnjuje pogojev ne za izdajo dovoljenja za prebivanje niti za slovensko državljanstvo. Zato tedaj tudi ni podal vloge za izdajo dovoljenja za prebivanje ali državljanstva, ker glede na tedanje informacije uspeha ni mogel pričakovati in si torej na Upravni enoti ni uspel pridobiti nobenih informacij glede možnosti ureditve svojega statusa. Tudi ko je kasneje še večkrat šel sam, brez strica A.A. na Upravno enoto na Mačkovi poizvedovat, kako bi si lahko uredil status v Sloveniji, je vedno dobil enak odgovor, glede na to, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, da si statusa ne more urediti, ker od leta 1992 dejansko v Sloveniji ni živel, zato ni formalno vložil nobene vloge, saj mu je bilo predočeno, da to nima nikakršnega smisla. Tožnik poudarja, da takrat ni mogel vedeti, da bo v prihodnosti sprejet zakon, ki bo za povrnitev nezakonito odvzetega dovoljenja za stalno prebivanje zahteval izkazovanje poskusov vračanja, ki bodo interpretirani kot zahteve po formalno vloženih vlogah za izdajo dovoljenja ali pa za sprejem v državljanstvo. Zato takšne zgolj pro forma vloge, tožnik ni vložil, navedeno pa je potrdil tudi priča A.A., ko je bil ustno zaslišan v upravnem postopku. Vse to je tožnik ponovno pojasnil upravnemu organu v svojem odgovoru na seznanitev z ugotovitvami postopka z dne 5. 2. 2015. Zato se tožnik ne strinja z njegovo ugotovitvijo, da tožnik ni navedel nobenih konkretnih dejanj, kaj in kje točno je urejal. Četudi morda sama pridobitev vizuma in prihod v Slovenijo ne pomenita, da se je skušal vrniti, vendar je tožnik svoja ravnanja, ki so bila usmerjena v vrnitev v Slovenijo, opisal tako ustno na zapisnik, kakor tudi v svoji pisni komunikaciji z upravnim organom, njegove navedbe pa je potrdila tudi zaslišana priča A.A. Po stališču tožnika opisana ravnanja, ki jih je izkazal za obdobje med 1. 1. 1997 do 1. 1. 2002, v zadostni meri dokazujejo, da se je tožnik nameraval vrniti v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem, vendar bi glede na tedaj pridobljene informacije, da si statusa ne more urediti, tožnik v Sloveniji po izteku vize ostal lahko le nezakonito, česar pa tožnik ni želel, saj se ne bi mogel prijaviti, niti zaposliti in tudi sploh ne normalno živeti, čeprav si je želel urediti status, dovoljenje za bivanje oziroma slovensko državljanstvo, ki bi ga tudi že imel, če bi se leta 1992 iz BIH lahko vrnil v Slovenijo, kar pa tedaj zaradi vojne v BIH ni bilo mogoče. Kot prava neuka stranka je tožnik imel na voljo le informacije, ki jih je prejel na Upravni enoti, ko je tja odhajal in spraševal, kako si lahko status uredi, a so mu večkrat povedali, da si ga ne more. Kar je tožnik tudi verjel in je tako tudi resnično bilo vse do sprejema novele ZUSDDD iz leta 2010, saj je v letu 1999 sprejeti ZUSDDD omogočal urejanje statusa izbrisanih zgolj tistim izbrisanim, ki so ves čas po izbrisu živeli v Sloveniji, kamor pa se tožnik leta 1992 iz BIH ni mogel vrniti. Šele leta 2010 sprejeta novela ZUSDDD-B je prvič omogočila ureditev statusa tudi izbrisanim, ki so dlje časa živeli v tujini, enako kot tožnik, ki se je v tem času v BIH poročil in se je tudi že upokojil, ves ta čas pa je imel interes in željo, da se vrne v Slovenijo, kjer živijo njegovi dve sestri in brat, strici in drugi sorodniki, poleg tega pa ima tožnikova žena v Sloveniji hčerko in vnuke, ki vsi živijo v Sloveniji, zato si oba z ženo želita preseliti v Slovenijo, da bi bila lahko skupaj s svojimi sorodniki, tako da ga na Slovenijo vežejo močnejše vezi kot na BIH, saj je nenazadnje več kot 18 let delovne dobe dosegel v Sloveniji in če bi dobil zaprošeno dovoljenje, bi se v Slovenijo tudi takoj preselil. 5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah v odgovoru na tožbo, ki jo je tožnik dne 30. 10. 2015 vložil na Upravnem sodišču Republike Slovenije, Zunanjem oddelku v Celju, v kateri le ponavlja svoje pritožbene navedbe zoper prvostopenjsko odločbo. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet sodne presoje v konkretnem primeru je odločitev upravnih organov prve in druge stopnje, ki sta zavrnila najprej prošnjo in kasneje še pritožbo tožnika, državljana BIH, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS na podlagi 1. odstavka 1. člena ZUSDDD. Sodišče glede navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, češ da je tožnik zoper uvodoma navedeni izpodbijani akt dodatno vložil tožbo v upravnem sporu tudi na Zunanjem oddelku Upravnega sodišča RS v Celju, uvodoma ugotavlja, da tožena stranka v podkrepitev te navedbe ni v dokazne namene prav ničesar ponudila ali priložila svoji pisni vlogi, razen svoje gole trditve, ki sama po sebi še ne dokazuje navedene trditve, ki prav tako tudi nima podlage v podatkih sodnega vpisnika tožb, ki ga sodišče vodi uradoma po določilih Sodnega reda, zato ni podlage za trditev, da je tožnik zoper uvodoma navedeno prvostopenjsko odločbo vložil dodatno tožbo na Zunanjem oddelku Upravnega sodišča RS v Celju. Zato sodišče navedeni trditvi tožene stranke ne more slediti.

8. V obravnavani zadevi sta upravna organa prve in druge stopnje ugotovila, da je tožnik kot državljan BIH bil državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, zato bi moral izkazati, da je od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živel. Med strankama v konkretnem primeru tudi ni sporno, da je tožnik Republiko Slovenijo zapustil ob koncu leta 1991 zaradi dopusta in obiska staršev v BIH. Prav tako med strankama ni sporno, da sta tako tožnik kot tudi zaslišana priča A.A. enako izpovedala, da sta tedaj, ko se je v letu 1998 tožnik prvič z vizumom vrnil v Republiko Slovenijo (in ponovno spet leta 1999, kar je po ugotovitvi tožene stranke in pritožbenega organa razvidno tudi iz tožnikovega potnega lista) skupaj odšla na Upravno enoto na Mačkovo zaradi poizvedb o možnostih tožnika za ureditev njegovega statusa bodisi s pridobitvijo dovoljenja za bivanje bodisi državljanstva Republike Slovenije. Pač pa med strankama ostaja sporno vprašanje, ali so ali niso z opisanimi dejanji navedena ustrezna konkretna dejanja, s katerimi je tožnik dokazal izpolnjevanje pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji še za drugo petletno obdobje, to je obdobje od 1. 1. 1997 do 1. 1. 2002, saj po stališču obeh upravnih organov prve in druge stopnje tožnik v navedenem obdobju od 1. 1. 1997 do 1. 1. 2002 ni izkazal poskusov vrnitve v Slovenijo z namenom nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, medtem ko tožnik zatrjuje prav nasprotno ter se pri tem sklicuje tudi na izoblikovano in ustaljeno sodno prakso. Upravno sodišče je v istovrstnih zadevah, ki so v pravnem in dejanskem pogledu bistveno primerljive tožnikovemu primeru in s primerljivimi tožbenimi ugovori, doslej že večkrat odločalo, med drugim v zadevah št. II U 230/2012, I U 325/2015, I U 818/2015 in I U 114/2015, v katerih je, enako kot v konkretnem primeru, ugodilo tožbi in izpodbijano dokončno upravno odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, pri tem pa je izoblikovalo pravna stališča, ki so relevantna tudi v konkretnem primeru, zato jih sodišče v nadaljevanju smiselno prilagojeno (mutatis mutandis) ponovno navaja, kot sledi:

9. Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

10. Po 1. odstavku 1. č člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz 3. odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

11. Po 2. odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po 3. odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali 6. alineje 1. odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz 1., 2., 5. ali 7. alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po 4. odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz 2. alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

12. Upravni organ prve stopnje se je pri sprejemu zavrnilne odločitve v konkretnem primeru oprl na določilo 4. odstavka 1. č člena ZUSDDD, pri odločitvi pa je upošteval tudi okoliščine iz 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD, na podlagi katerih je štel, da je tožnikova upravičena odsotnost na podlagi 1. alineje 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD izkazana za prvo petletno obdobje od 31. 12. 1991 do leta 1997, ne pa tudi za nadaljnje oziroma drugo petletno obdobje od 1. 1. 1997 do 1. 1. 2002, ker je štel, da tožnik za drugo petletno obdobje ni izkazal poskusov vračanja v RS, čemur je pritrdil tudi pritožbeni organ druge stopnje, ki je prav tako štel, da je tožnik v postopku izkazal izpolnjevanje enega izmed materialnih pogojev, ki jih je taksativno določil zakonodajalec v šestih alinejah 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD glede upravičenih razlogov odsotnosti iz Slovenije, ki je daljša od enega leta.

13. Po presoji sodišča odločitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje ni pravilna, četudi sta oba upravna organa prve in druge stopnje sicer pravilno ugotovila, da je tožnik izkazal upravičen razlog odsotnosti iz 1. alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, po kateri se šteje, da gre za upravičeno odsotnost iz RS, če se oseba, ki je zapustila RS, ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ (4. alineja). Vendar je po presoji sodišča v tej zvezi vsaj preuranjeno, če že ne nepravilno štel, da ne gre za upravičeno odsotnost v nadaljnjem relevantnem petletnem obdobju od 1. 1. 1997 do 1. 1. 2002, saj je (vsaj) preuranjeno sklepal, da tožnik ni izkazal poskusov vračanja v navedenem nadaljnjem relevantnem petletnem obdobju po prvem obdobju upravičene odsotnosti, ker je zmotno zaključil, da bi moral tožnik izkazati, kaj in kje točno je urejal, ko je skupaj s pričo v letu 1998 odšel na Upravno enoto Mačkovo, zaradi česar sta oba upravna organa prve in druge stopnje zaključila, da tožnik ni dokazal, da kumulativno izpolnjuje vse tri predpisane zakonske pogoje za izdajo zaprošenega dovoljenja, ker „ni nikoli oddal nobene vloge“. Vendar zgolj navedeno dejstvo, da tožnik tedaj (ko se je leta 1998 s pridobljenim vizumom prvič po koncu vojne iz BIH vrnil v RS) ni oddal nobene pisne vloge za začasno prebivanje v RS niti za sprejem v državljanstvo, po presoji sodišča (še) ne zadostuje za zaključek, da tožnik ni izkazal poskusov vračanja. Posebej še glede na med strankama nesporna dejstva, ki izhajajo tudi iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa in jih je izpostavila sama tožena stranka (v obrazložitvi drugostopne odločbe na str. 7, 1. odstavek), da je tožnik izpovedal „da se je med bivanji v Republiki Sloveniji zanimal predvsem za stanje njegove tožbe v zvezi z neupravičenim prenehanjem delovnega razmerja pri podjetju B. in odškodnine v tem postopku, kar kažejo tudi listinska dokazila, ki jih je predložil v zvezi z informacijami o zavrnitvi prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije leta 1993“. Navedeno posledično nakazuje tudi očitno protislovje z zaključkom tožene stranke (v obrazložitvi na str. 7, 1. odstavek), da tožnik „listinskih dokazov, ki bi potrjevala dejstva o poskusih vračanja in nadaljevanjem z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, ni predložil“. Poleg tega v postopku ni bila zaslišana druga s strani tožnika predlagana priča, in sicer C.C., četudi je to tožnik v upravnem postopku izrecno predlagal, vendar imenovane priče Upravna enota ni zaslišala in v svoji obrazložitvi tudi ni navedla razlogov, zaradi katerih predlaganemu dokaznemu predlogu ni sledila. Prvostopenjski organ torej dodatno predlagane priče ni zaslišal, vendar niti prvostopenjska odločba, niti drugostopenjska odločba o tem ne vsebujeta nobene obrazložitve, saj predlaganega dokaznega predloga po zaslišanju dodatne oziroma druge priče niti ne omenjata, tako da je v tej zvezi ustrezna obrazložitev razlogov obeh upravnih organov prve in druge stopnje v celoti izostala, kar pomeni bistveno pomanjkljivo obrazložitev obeh upravnih odločb prve in druge stopnje. To pa nadalje pomeni bistveno kršitev pravil postopka v smislu 7. točke 2. odstavka 239. člena ZUP v povezavi z 2. odstavkom 254. člena ZUP, ker se izpodbijane odločbe posledično ne da preizkusiti. Tožnik po mnenju sodišča utemeljeno opozarja tudi na uveljavljeno sodno prakso, ki izhaja zlasti iz izpostavljene sodbe tega sodišča št. I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013, da je treba ravnanja tožnika presojati prek aktivnosti tožnika za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določila ravnanje tožnika (18. odstavek obrazložitve). Enako stališče izhaja tudi iz sodbe št. II U 230/2012, v kateri je sodišče prav tako izrazilo stališče, da je treba ravnanja tožeče stranke ocenjevati prek skrbnega upoštevanja objektivnih ovir za vrnitev. V tej zvezi pa v konkretnem primeru nista ne prvostopenjski organ niti pritožbeni organ druge stopnje v zvezi s tožnikovimi poskusi vračanja niti pravilno in tudi ne popolno ugotovila vseh relevantnih dejanskih okoliščin, ki so za pravilnost sprejete odločitve v konkretnem primeru odločilnega pomena. Zato sta oba upravna organa naredila (vsaj) preuranjen zaključek, da tožnik v postopku ni izkazal, da so v njegovem primeru kumulativno izpolnjeni vsi trije predpisani zakonski pogoji iz 1. odstavka 1. člena v zvezi s 4. alinejo 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, določeni glede upravičenih razlogov odsotnosti. Posledično temu sta tudi vsaj preuranjeno, če že ne nepravilno štela, da tožnik in izkazal poskusov vračanja v drugem petletnem obdobju od 1. 1. 1997 do 1. 1. 2002. Drugostopenjski organ pa tudi ni upošteval okoliščine, ki jo je sicer sam posebej izpostavil, da je tožnik na zaslišanju izpovedal „da se je med bivanji v Republiki Sloveniji zanimal predvsem za stanje njegove tožbe v zvezi z neupravičenim prenehanjem delovnega razmerja pri podjetju B. in odškodnine v tem postopku, kar kažejo tudi listinska dokazila, ki jih je predložil v zvezi z informacijami o zavrnitvi prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije leta 1993“ (v obrazložitvi na str. 7, 1. odstavek), kar povedano z drugimi besedami implicitno tudi pomeni, da si je tožnik prizadeval za ponovno vrnitev in zaposlitev v Republiki Sloveniji. Zato se posledično izkaže za protislovno tudi trditev pritožbenega organa druge stopnje (v obrazložitvi na str. 7, 1. odstavek), da tožnik „listinskih dokazov, ki bi potrjevala dejstva o poskusih vračanja in nadaljevanjem z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, ni predložil“.

14. Ker glede na navedeno oba upravna organa prve in druge stopnje v konkretnem primeru nista celovito ugotovila dejanskega stanja, saj nista upoštevala vseh za odločitev relevantnih okoliščin glede vprašanja tožnikovih poskusov vračanja v nadaljnjem petletnem obdobju po prvem petletnem obdobju upravičene odsotnosti od 1. 1. 1997 do 1. 1. 2002, to pomeni, da je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, prav tako pa je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo in ker so bile v konkretnem primeru storjene tudi bistvene kršitve določb postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.