Jedro

Ker je bila tožnica ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi v takšnem duševnem stanju, da je bila nesposobna smiselno razumeti pomen svojega ravnanja in s tem tudi nesposobna, da bi veljavno izrazila svojo voljo za odpoved delovnega razmerja, ni obstajala niti dejanska niti pravna podlaga za prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 17.9.2001 in 20.11.2001 o prenehanju delovnega razmerja, odločilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 31.12.2002 in da ji je zato ta dolžna za čas od 17.9.2001 do 31.12.2002 izplačati razlike plače in plačati davke in prispevke ter ji povrniti odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodbi nimata razlogov oziroma so si razlogi v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov. To se nanaša predvsem na izvedenski mnenji sodne izvedenke Ž.T.. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker iz izvedenih dokazov ne izhaja, da se tožnica v času, ko je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne bi zavedala pomena svojega ravnanja. Sodišče tudi ni ugotovilo, če je že šlo za tožničino nerazsodnost, kdo jo je povzročil, čeprav je dokazno breme glede tega na tistem, ki uveljavlja ničnost določenega pravnega dejanja. Pri tem je sodišče tudi prezrlo, da je neprištevnost izjema in jo je treba presojati restriktivno. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožnici, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožnica prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Tožena stranka je kot revizijski razlog formalno navajala tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar revizijsko sodišče take bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, nasprotij v listinah, kar naj bi se predvsem nanašalo na izvedensko mnenje in dopolnitev izvedenskega mnenja, ki bi jih na prvi pogled sicer res lahko ugotovili, pa glede na pojasnila, ki jih je sodišče dobilo v skladu z določbo tretjega odstavka 254. člena ZPP od izvedenke, ki je mnenje in dopolnilo podala, ni več. Izvedenka je namreč pojasnila, sodišče pa je njeno pojasnilo sprejelo (očitno na obravnavi tudi stranke niso imele več pripomb na izvedensko mnenje), da je določene okoliščine lahko ugotovila šele po razgovoru s tožnico in da prvega mnenja z dopolnilom sploh ne spreminja. Zato očitanih nasprotij in nejasnosti, ki jih sodbi očita revizija, ni in s tem tudi ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

Po določbi 1. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.) je lahko delavcu prenehalo delovno razmerje, če je pismeno izjavil, da želi, da mu preneha delovno razmerje. Po vsebini je že ta izjava pomenila odpoved pogodbe o zaposlitvi, in čeprav je bilo to še v drugem sistemu delovnih odnosov, je sodišče pri ugotavljanju zakonitosti in pravilnosti odpovedi uporabljalo določbe takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.). Tako je ugotavljalo, če je bila izjava o odpovedi svobodna in resna (drugi odstavek 28. člena ZOR). V nasprotnem primeru je ugotavljalo, da gre zaradi napak pri volji za izpodbojen posel (določba 111. člena ZOR), kar pomeni, da v primeru, če se ugotovi, da delavec ni imel v oblasti svojega ravnanja in da se ni zavedal posledic podaje odpovedi, taka odpoved ni mogla biti pravno veljavna (podobno stališče v zadevah VIII Ips 67/2000 z dne 5.12.2000, VIII Ips 146/99 z dne 11.1.2000, VIII Ips 123/99 z dne 9.11.1999).

Ker je bilo na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno, da je bila tožnica ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi v takšnem duševnem stanju, da je bila nesposobna smiselno razumeti pomen svojega ravnanja, je bila s tem tudi nesposobna, da bi veljavno izrazila svojo voljo za odpoved delovnega razmerja. Zato ni obstajala niti dejanska niti pravna podlaga za prenehanje delovnega razmerja, kar je sodišče upoštevalo in je zato (ugotovitvene) sklepe o prenehanju delovnega razmerja razveljavilo in pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi zaključilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki do invalidske upokojitve koncem leta 2002. Zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče reviziji zato ni ugodilo, ampak jo je v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.