Jedro

Učinki ex tunc ničnosti pravnih poslov so iz razlogov pravne varnosti močno omejeni. V primeru ničnosti kupoprodajne pogodbe bo imel upravičenec (pravi lastnik) do nezakonitega lastnika zahtevek za vrnitev prejetih koristi. Za naprej (od pravnomočno ugotovljene ničnosti kupne pogodbe) bo tudi vstopil v čevlje najemodajalca po sklenjeni najemni pogodbi. Nikakršnih zahtevkov pa ne bo mogel uveljavljati do najemnika za nazaj. Drugačno stališče bi pomenilo prevelik poseg v najemnikov pravni položaj in ogrozilo njegovo pravno varnost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu (2. točki izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 10.802,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 436.450,36 EUR, ki jo je tožena stranka prerekala v stečajnem postopku nad K. d.o.o. - v stečaju. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 14.576,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena le glede odločitve o pravdnih stroških.

5. Pravilen je materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da lastninska pravica najemodajalca na v najem danih nepremičninah ni pogoj za veljavnost najemne pogodbe in da zaradi tega tudi odločitev v sporu pod opr. št. VII Pg 499/2008, v kateri se ugotavlja ničnost kupne pogodbe, s katero je tožeča stranka pridobila v last nepremičnino, ki jo je oddala v najem, ne predstavlja predhodnega vprašanja v predmetni zadevi. Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse (III Ips 51/2001). Zmotno je zato pritožbeno stališče, da je zakonitost lastništva nepremičnin najemodajalca bistvena za veljavnost najemnega razmerja.

6. Najemodajalčeva dolžnost iz najemne pogodbe je, da najemniku priskrbi uporabo stvari. To lahko stori le, če ima stvar v posesti oziroma, če lahko najemniku zagotovi posest v najem dane stvari. Da je tožeča stranka najemniku K. K. d.o.o. zagotovila posest v najem dane nepremičnine in njeno rabo, pa v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. Ker je svojo obveznost iz najemne pogodbe izpolnila, je upravičena do nasprotne izpolnitve v višini dogovorjene najemnine. Tudi z vidika načel pravičnosti in morale ni najti prav nobenega razloga za sankcioniranje nezakonite pridobitve nepremičnine s strani najemodajalca z nagrajevanjem najemnika (njegovo obogatitvijo z neplačilom najemnine za rabo stvari). Zato tudi morebitna ničnost prodajne pogodbe, s katero je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, ne bo imela nobenih posledic za veljavnost najemnega razmerja po najemni pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in njegovim najemnikom za nazaj. Učinki ex tunc ničnosti pravnih poslov so iz razlogov pravne varnosti močno omejeni. V primeru ničnosti kupoprodajne pogodbe bo imel upravičenec (pravi lastnik) do nezakonitega lastnika zahtevek za vrnitev prejetih koristi. Za naprej (od pravnomočno ugotovljene ničnosti kupne pogodbe) bo tudi vstopil v čevlje najemodajalca po sklenjeni najemni pogodbi. Nikakršnih zahtevkov pa ne bo mogel uveljavljati do najemnika za nazaj. Drugačno stališče bi pomenilo prevelik poseg v najemnikov pravni položaj in ogrozilo njegovo pravno varnost. 7. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki napada odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje jih je pravilno naložilo v plačilo toženi stranki, vendar pa jih ni pravilno odmerilo, oziroma iz odmere stroškov, opravljene na stroškovniku tožeče stranke z dne 30. 03. 2011, niti ni mogoče ugotoviti, na kakšen način je sodišče prišlo do končnega zneska v višini 14.576,40 EUR. Pritožbeno sodišče je po uradnem preizkusu stroškovne odločitve ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno priznalo stroške v višini plačane sodne takse za postopek po v času odločanja veljavnem Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) po tar. št. 1111 v višini 5.325,00 EUR. Tožeči stranki nadalje še pripadajo odvetniški stroški po v času odločanja veljavni Odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS št. 67/2008 in 35/2009), v višini 2.364,70 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3100), 2.182,80 EUR (za pristop na narok po tar. št. 3102), 20,00 EUR (materialni stroški po tar. št. 6002), 20 % DDV na odvetniške storitve, kar vse skupaj znaša 10.802,00 EUR. Višje sodišče je zato pritožbi delno ugodilo tako, da je odločitev o stroških spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). O pritožbenih stroških pritožnice ni odločalo, ker jih ta ni priglasila, glede stroškov odgovora na pritožbo pa je odločilo, da jih tožeča stranka nosi sama, ker z njim ni prispevala k rešitvi zadeve.