Jedro

Iz izreka sklepa tožene stranke izhaja, da je zahtevek tožnika bil zavržen. Iz vsebine obrazložitve pa izhaja, da je po vsebini (meritorno) sicer na abstraktni ravni tožena stranka presojala zahtevek tožnika. Izrek izpodbijane odločbe in obrazložitev izpodbijane odločbe sta si zato v nasprotju. S tem je tožena stranka tudi kršila določilo 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP, ki določa, da morajo biti v obrazložitvi navedeni tisti razlogi, ki narekujejo odločitev.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za obrambo 130-392/2012-2 z dne 22. 1. 2013 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zahtevo tožnika za priznanje statusa pristopnika zavrgla na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker stvar, na katero se zahteva nanaša, ni upravna zadeva. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da materialnopravno podlago za odločanje, ali je stvar, na katero se zahtevek nanaša, upravna zadeva, v konkretnem primeru predstavlja 14. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju UZITUL). V obrazložitvi navaja, da status pristopnika ni neko samostojno upravičenje oziroma upravna pravica, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati v upravnem postopku. Tožene stranke noben predpis ne zavezuje, da bi v zvezi s tem vodila kakršenkoli upravni postopek in odločala o tem v upravnem postopku ali izdala upravno odločbo. Dodaja, da je pravočasen pristop pristopniku zagotavljal nadaljevanje dela na Ministrstvu za obrambo oziroma takratni Teritorialni obrambi Republike Slovenije (v nadaljevanju TO), torej delovno-pravni status, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki iz takšnega statusa izhajajo. Pri tem je imela takšna podpisana izjava o pristopu v določenem smislu naravo prošnje za zaposlitev, delovno razmerje pa se je vzpostavilo z izdajo ustrezne odločbe ministrstva o sklenitvi delovnega razmerja in razporeditvijo na določeno formacijsko dolžnost ali delovno mesto. Varstvo pravic iz delovnega razmerja pa se, kot je splošno znano, ne uveljavlja v upravnem postopku po procesnih pravilih ZUP, temveč po pravilih pravdnega postopka. Glede na navedena materialnopravna in procesna izhodišča tožena stranka torej nima nobene pravne podlage, da bi v upravnem postopku, ali morebiti v kakšnem drugem postopku odločala o statusu pristopnika, kot o neki samostojni pravni pravici. Iz delovnopravnih evidenc tožene stranke je razvidno, da se vlagatelj zahtevka za priznanje statusa pristopnika po odhodu iz nekdanje JLA niti ni zaposlil na Ministrstvu za obrambo oziroma takratni TO, temveč na Ministrstvu za pravosodje. Tako tudi v tem smislu ne obstaja nobena vzročna zveza oz. s tem povezana pravna podlaga, ki bi toženi stranki dopuščala morebitno odločanje v nakazani smeri, to je, da bi mu priznalo status pristopnika ali pa enake pravice, kot so jih imeli pristopniki. Smiselno enako velja tudi glede razloga, ki ga vlagatelj navaja v zahtevku za priznanje obravnavanega statusa, to je znižanje pokojnine skladno z določbami Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF). Odločanje o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je izključno v pristojnosti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri tem tožena stranka dodaja, da 143. člen ZUJF med skupine upravičencev, na katere se (negativna) uskladitev pokojnin ne nanaša, izrecno ne uvršča pristopnikov.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da med strankama naj ne bi bilo sporno, da je tožnik dejansko prestopil iz JLA v TO, ampak je sporno, da po prestopu tožnik ni nadaljeval službovanja v TO, kakor tudi, da predmetna zadeva ni upravna zadeva. Tožnik v tožbi navaja, da je edini častnik JLA, ki je prestopil v činu polkovnika in to javno. Navaja, da se je takoj, ko je bil objavljen Poziv takratnega predsedstva RS pripadnikom JLA, da pristopijo v TO (dne 27. 6. 1991) zglasil pri gospodu A., da podpiše pristopno izjavo. Gospod A. je potem še kontaktiral s takratnim predsednikom predsedstva, gospodom B., ki je od tožnika zahteval, da se vrne na delovno mesto in tam ostane do nadaljnjega, ker je tam iz določenih razlogov bolj potreben. Tožnik je uradno pristopil 29. 6. 1991 in takrat je tudi pri gospodu A. podpisal pristopno izjavo. Ukazano mu je bilo, da bo zaposlen na Ministrstvu za pravosodje. Pojasnjeno mu je bilo, da je to v skladu s soglasjem TO. Prav tako mu je bilo obljubljeno, da bo zadržal vse statusne pravice pristopnika. Ponovno je podpisal pristopno izjavo, vendar se je gospod C. strinjal, da tožnik ne nadaljuje službo v TO, ampak na Ministrstvu za pravosodje. Tožniku je bilo takrat pojasnjeno, da je potreben na pravosodju, saj je Slovenijo kot novo državo čakalo veliko dela na tem področju in še posebej na področju nove zakonodaje, ter da je to začasna rešitev. Dodaja, da ga pravzaprav nihče ni vprašal ali se s tem strinja, razumljivo pa je tudi, da takrat tožnik ni bil v stanju da izbira. Pozneje je bil realiziran prejšnji dogovor, da se tožnik vrne na Ministrstvo za obrambo, vendar se takratni minister za pravosodje in minister za obrambo v zvezi s premestitvijo tožnika nista mogla uskladiti, zato je bil tožnik z odločbo imenovan za vladnega svetovalca v Uradu predsednika Vlade RS in razporejen na delo na Ministrstvo za obrambo. Nadalje tožnik meni, da je tožena stranka zmotno uporabila materialne predpise. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da ne gre za upravno zadevo ter dodaja, da gre po njeni oceni v bistvu za dejansko vprašanje, ki bi ga lahko reševala, če bi takšen posameznik morebiti uveljavljal kakšno od pravic, ki iz tega statusa izvira. Po mnenju tožnika so takšne navedbe tožnika neumestne, in samo kažejo na to, koliko se je tožena stranka poglobila v to zadevo. Nadalje tožnik navaja, da je status pristopnika povezan z materialnimi pravicami in da so vsi pristopniki dobili status pristopnika, oziroma status, da so v času vojne bili v TO, ter na podlagi 143. člena ZUJF sodijo med upravičence, na katere se negativna uskladitev pokojnin ne nanaša. Tožnik ne sodi v to privilegirano skupino, ampak v skupino ostalih časnikov, zato mu je odvzet od pokojnine mesečni znesek v višini 659,00 EUR. Če je za toženo stranko nepomemben domoljubni faktor, bi morala upoštevati vsaj materialni faktor in zadevo rešiti v upravnem postopku. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče samo meritorno odloči na glavni obravnavi, podrejeno pa, da sklep tožene stranke odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek. Tožnik zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev iz izpodbijanega sklepa ter na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 756/2005. Dodaja, da če tožnik meni, da pri njem zaradi statusa pristopnika ne bi smelo priti do negativne uskladitve (znižanja) pokojnine v smislu ZUJF, bi po mnenju tožene stranke tožnik moral to uveljavljati oz. dokazovati neposredno pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Tožena stranka še dodaja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo I-U-186/12-34 z dne 13. 3. 2013 omenjene določbe ZUJF razveljavilo, tako da je status v tej povezavi postal pravno irelevanten. Enako tožena stranka navaja tudi v pripravljalni vlogi z dne 19. 6. 2013. Tožnik v pripravljalnih vlogah z dne 29. 5. 2013 in 10. 7. 2013 ponavlja navedbe iz tožbe ter dodaja, da navajanje tožene stranke, da je njegov status postal brezpredmeten sprenevedanje, saj tožnik lahko uveljavlja pravico pri ZPIZ le ob predložitvi ustreznega potrdila.

Tožba je utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Tožnik mora torej izkazati, da bi ugoditev njegovi tožbi pomenila zanj določeno pravno korist. Predmet presoje v tem upravnem sporu je sklep tožene stranke, s katero je bil zahtevek tožnika za priznanje statusa pristopnika iz JLA v TO zavržen na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ker stvar, na katero se zahteva nanaša, ni upravna zadeva. Hkrati v obrazložitvi tožena stranka na abstraktni ravni presoja zahtevek tožnika in obrazlaga, katere osebe imajo status pristopnika in kakšne so pravice teh oseb. Ob vložitvi tožbe je tožnik izkazoval pravni interes, prav tako pa ga po presoji sodišča še vedno izkazuje. Tožnik namreč vztraja, da sodi v skupino oseb iz 1. alineje petega odstavka 143. člena ZUJF. Ta določba se nanaša na pokojnine pripadnikov TO Republike Slovenije, policistov, operativnih delavcev kriminalistične in obveščevalno varnostne službe, oboroženih pripadnikov narodne zaščite ter pripadnikov enot za zveze Republike in občin, ki so v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije, torej t.i. pristopniki. Sodišče še dodaja, da je seznanjeno z odločitvijo v zadevi U 2177/2003 z dne 10. 3. 2005 in sodbo X Ips 756/2005 z dne 22. 1. 2009, vendar sta bili obe odločitvi sprejeti še pred veljavnostjo ZUJF, ki je bil sprejet zaradi zagotavljanja vzdržnih javnih financ in za zmanjšanje izdatkov proračunov in je posegel v že pridobljene pravice. Ker ZUJF posega tudi na področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne glede na to, da je bil kasneje 2., 3. in 4. odstavek 143. člena ZUJF razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 (Uradni list RS, št. 25/2013), ima po presoji sodišča tožnik ves čas postopka izkazan pravni interes, na kar mora sodišče tudi ves čas postopka paziti po uradni dolžnosti.

Po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, organ zahtevo za začetek upravnega postopka najprej preizkusi in jo s sklepom zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva. Zavrženje pomeni, da upravni organ zato, ker niso izpolnjeni formalni pogoji za pričetek postopka, vloge sploh ne obravnava po vsebini. Pravilnost in zakonitost sklepa o zavrženju tožnikove vloge pa je tudi predmet tega upravnega spora. Kot pravno pomembnih zato ni mogoče obravnavati okoliščin, ki bi bile relevantne za vsebinsko odločanje v zadevi, torej za morebitno ugotavljanje ali tožniku pripada status pristopnika. Sodišče iz tega razloga nima podlage za obravnavo vsebinskih tožnikovih navedb glede okoliščin v zvezi z dogodki in ravnanji tožnika oz. tožene stranke. O tem bo moral v ponovnem postopku odločati pristojni organ.

Iz izreka sklepa tožene stranke izhaja, da je zahtevek tožnika bil zavržen. Iz vsebine obrazložitve pa izhaja, da je po vsebini (meritorno) sicer na abstraktni ravni tožena stranka presojala zahtevek tožnika. Izrek izpodbijane odločbe in obrazložitev izpodbijane odločbe sta si zato v nasprotju. S tem je tožena stranka tudi kršila določilo 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP, ki določa, da morajo biti v obrazložitvi navedeni tisti razlogi, ki narekujejo odločitev.

Tožnik je zahteval izdajo potrdila, s katerim bi mu bil priznan status pristopnika. Podrobno je opisal potek dogodkov v obdobju med 26. 6. 1991 in 18. 7. 1991, prav tako je zatrdil, da je podpisal izjavo. Ker gre po mnenju sodišča za upravno stvar in ima tožnik izkazan pravni interes, bo tožena stranka morala tožnikov zahtevek obravnavati tudi po vsebini ter ugotoviti pravilno in popolno dejansko stanje v konkretnem primeru, ker je od tega odvisno ali tožnikov status sodi v 1. alinejo 5. odstavka 143. člena ZUJF. Drugače povedano, glede na določbo 1. alineje 5. odstavka 143. člena ZUJF, je za stranko namreč pomembno, da se v upravnem postopku ugotovi ali ima oziroma nima tovrsten status.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. O stroških tega sodnega postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku stroške priznalo na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerem se tožniku v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 15,00 EUR.