Jedro

Ne gre za bistveno kršitev oziroma za prikrajšanje v varstvu pravic, če je v pravnem pouku pomota pri navedbi številke člena ZUP navedena ob sicer pravilno povzetem besedilu.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 23.10.2001, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada B. z dne 21.11.2000, da se začne postopek prisilne izterjave neporavnanih obveznosti v znesku 827.407,00 SIT iz denarnih sredstev tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje navaja, da v zadevi ni sporno, da je bilo tožeči stranki (potem, ko ni ugovarjala kot dolžnikova dolžnica zoper sklep o prisilni izterjavi in tudi ni izpolnila naloženega) z odločbo na podlagi 56. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) naloženo, da plača na davčni račun zarubljeno terjatev. Spora tudi ni, da je odločba postala dokončna in s tem izvršljiva ter da tožeča stranka obveznosti po odločbi prostovoljno ni izpolnila. To pomeni, da je prvostopni davčni organ utemeljeno izdal sklep, po katerem se naložena obveznost prisilno izterja, tožena stranka pa je ravnala pravilno, ko je takšno odločitev na podlagi določb ZDavP, ki jih citira v obrazložitvi, pravilno in zakonito potrdila. Pravilno je tudi zavrnila tožbene ugovore, ki so povsem enaki tožbenim, zato se sodišče prve stopnje na njene razloge in ugotovitve sklicuje. Tožena stranka je ugotovila: da je s sklepom z dne 26.7.2000 bil začet postopek prisilne izterjave zoper davčnega dolžnika D.R., in sicer zaradi neporavnanih obveznosti v višini 803.758,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini 22.649,00 SIT in stroški sklepa o prisilni izterjavi v višini 1000,00 SIT iz terjatev, ki jih ima dolžnik D.R. do tožeče stranke po pogodbi z dne 3.7.2000 v višini 827.407,00 SIT; da je navedeni sklep bil 28.7.2002 vročen tožeči stranki, ki je bila opozorjena na posledice, če zoper sklep ne bo ugovarjala niti ravnala po njem; da zoper navedeni sklep ni bil vložen ugovor niti plačan dolžni znesek in je prvostopni davčni organ izdal odločbo z dne 27.10.2000, s katero ji je naložil plačilo po navedenem sklepu; da je bila navedena odločba tožeči stranki vročena 3.11.2000 in da zoper njo ni bilo pritožbe niti plačila davčnega dolga.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje samo ponavlja obrazložitev izpodbijane odločbe. Zatrjuje, da je bila oškodovana pri svojih pravicah, ker se je zanesla na pravni pouk v sklepu z dne 2.11.2000, v katerem je naveden napačen člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), besedilo 280. člena ZUP pa je zavajajoče. Prilaga stroškovnik: 625 točk za sestavo pritožbe, 10 točk za poročilo stranki, 2 % odvetniške storitve, vse z DDV 20 %. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo razloge, ki so logični in razumljivi in izhajajo, glede na podatke upravnih spisov, iz pravilno ugotovljene dejanske in pravne podlage. Pri zavrnitvi tožbenih ugovorov je ravnalo v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS, ki določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Zato je neupošteven pritožbeni ugovor, da se sodišče prve stopnje samo sklicuje oziroma ponavlja obrazložitev izpodbijane odločbe.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka, kateri je pritrdilo sodišče prve stopnje, pravilno zavrnila ugovor tožeče stranke, da je oškodovana zaradi pravnega pouka v sklepu z dne 2.11.2002. Že tožena stranka je tožeči pravilno pojasnila, da zaradi pomote v navedbi številke člena ZUP (namesto 292. člena je naveden 280. člen) ob sicer pravilno povzetem besedilu, tožeča stranka v varstvu svojih pravic ni bila prikrajšana. Zato tožeča stranka s pritožbenim ugovorom, s katerim ponavlja že pravilno zavrnjeni ugovor, ne more uspeti. Ker ni podan noben pritožbeni razlog, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

K 2. točki izreka: Obravnavani upravni spor je spor o zakonitosti upravnega akta, za take spore pa je v 3. odstavku 23. člena ZUS določeno, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Da bi nastali skupni stroški ali da bi stroški nastali po krivdi tožene stranke ali po naključju, ki bi se njej primerilo, pa tožeča stranka ne zatrjuje. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.