Jedro

Tožnik ne izpolnjuje pogojev po 139. členu ZPIZ-1 za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, saj lahko opravlja večino življenjskih potreb.

Postopek za oceno telesne okvare se ni začel na zahtevo zavarovanca, temveč na predlog tožnikove osebne zdravnice, ki je predlogu tudi predložila medicinsko dokumentacijo. Iz nje ne izhaja, da bi bile zdravstvene težave, na katere se tožnik sklicuje, in so sicer navedene v izvidih, objektivizirane z izvidi ustreznih zdravnikov specialistov, zaradi česar invalidski komisiji I. in II. stopnje teh težav (oz. diagnoz) tudi utemeljeno nista upoštevali pri oceni telesne okvare. Naloga invalidskih komisij ni v izvajanju diagnostike, temveč da na podlagi že zbrane medicinske dokumentacije, torej že izdanih izvidov in izvedenih preiskav ter meritev, podajo izvedensko mnenje o telesni okvari. Tožnik v sodnem postopku ni zadostil dokaznemu bremenu, saj ni predložil nobenih izvidov specialistov, ki bi lahko bili podlaga za priznanje drugačnega odstotka telesne okvare, kot sta ga že v predsodnem postopku ugotovili invalidski komisiji I. in II. stopnje. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna invalidnina za 100% telesno okvaro, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 6. 2013 in z dne 3. 4. 2013 ter se tožniku prizna pravica do sorazmernega dela dodatka za pomoč in postrežbo od 9. 10. 2012 dalje in da se mu prizna invalidnina za 100 % telesno okvaro od 9. 10. 2012, katero je tožena stranka dolžna odmeriti s posebno odločbo (I. tč. izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika za postavitev izvedenca, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tudi ob upoštevanju izpovedbe priče A.A., ni mogoče zaključiti, da je tožnikovo zdravstveno stanje takšno, da objektivno ne potrebuje pomoči druge osebe. Navedena priča je zgolj na podlagi svojega opažanja povedala, kako je tožnik ravnal. Tožnik je ves čas izpostavljal, da ni sposoben samostojnega življenja in da potrebuje pomoč, saj nima kolka oz. mu je bila odstranjena nameščena proteza desnega kolka. Tožnik je razvezan in je tudi to okoliščina, zaradi katere mu mora pomagati nekdo drug. V tožbi je določno opredeljeno, na podlagi katerih določil seznama telesnih okvar tožnik uveljavlja priznanje 100 % telesne okvare. Pravilno je sicer priznana 40 % telesna okvara zaradi prikrajšave desne noge, nikakor pa se ni mogoče strinjati z oceno, da tožniku pripada zgolj 50 % telesna okvara zaradi nepregibnosti kolčnega sklepa. Iz medicinske dokumentacije je namreč jasno razvidno, da je bila tožniku najprej nameščena proteza kolčnega sklepa, vendar je bila nato proteza odstranjena zaradi posledic infekcijskega procesa. Takšno stanje je trajno, saj tožnikove bolezni srca in ledvic ne dopuščajo, da bi bil tožnik ponovno operiran. Tožnik se sprašuje, kako je lahko sklep, ki ga v telesu sploh ni, zavrt v gibanju. Jasno je, da ocena izvedene priče o tem, da je podana zgolj 50 % telesna okvara glede na navedeno ni ustrezna. Tožnik je uveljavljal, da se mu prizna telesna okvara tudi na podlagi V. tč. B7 seznama in sicer zaradi v izvedenskem mnenju tožene stranke navedenih bolezni: kronična atrijska fibrilacija, cor hypertonicum decompenzatum in dilalativna myocardiopathia. Ker se komisija tožene stranke v zvezi s temi izvidi spreneveda in izvidov ni upoštevala, je bilo potrebno pritegniti izvedenca medicinske stroke. Ni si namreč mogoče predstavljati, da bi si kateri izmed zdravnikov specialistov, ne da bi opravil EKG in druge preiskave, upal v izvid napisati, da ga ne more operirati, ker so pri tožniku navedene te bolezni. Preiskave so bile zagotovo opravljene, niso pa bile upoštevane. Enako velja za priznanje telesne okvare zaradi kronične renalne insuficience. Gre za hudo ledvično obolenje, katerega pa je prav tako mogoče ugotoviti le z opravo ustreznih preiskav. Tudi ta diagnoza zagotovo ni bila opravljena brez ustreznih preiskav. Sodišče neutemeljeno ni obravnavalo vseh tožnikovih bolezni. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se zgolj pavšalno sklicuje tožnik.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončnih odločb tožene stranke z dne 21. 6. 2013, s katerima je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbi z dne 3. 4. 2013. S slednjima je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela dodatka za pomoč in postrežbo ter da se mu prizna invalidnina zgolj za 60 % telesno okvaro od 9. 10. 2012 dalje v višini 46,43 EUR.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) pravico do dodatka za pomoč in postrežbo ureja v VII. poglavju. Skladno s 137. čl. ZPIZ-1 imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega. V 139. čl. je določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja. V 2. odstavku istega člena pa je določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz 1. odst. 139. čl. ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

Iz izvedenskega mnenja Invalidske komisije I. stopnje z dne 7. 2. 2013, kot tudi iz izvedenskega mnenja Invalidske komisije II. stopnje z dne 19. 6. 2013, ki sta bili podani v predsodnem postopku izhaja, da gre pri tožniku za stanje po ekplantaciji desnega kolka, stanje po TEP levega kolka ter prikrajšavo desne spodnje okončine. Obe komisiji sta podali enotno mnenje, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti neogibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, ker zmore samostojno opravljati osnovna življenjska opravila, prav tako sta obe skupni odstotek telesne okvare opredelili na višino 60 % in sicer v višini 50 % po Seznamu telesnih okvar VII B 7 c od 9. 10. 2012 dalje, ko je stanje ugotovil spec. ortoped, zaradi omejene gibljivosti v desnem kolku, preko polovice normalne gibljivosti, v vseh smereh, v posledici bolezni ter dodatno v višini 40 % po tč. VII B 12 b Seznama, od 9. 10. 2012, ko je tako stanje ugotovil spec. ortoped, zaradi absolutnega skrajšanja desne spodnje okončine za 11 cm.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi dvomilo v strokovnost in pravilnost tako podanih mnenj iz predsodnega postopka. Tožnik je bil namreč pred Invalidsko komisijo I. stopnje osebno pregledan, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je primerno orientiran, pogovorljiv, čustveno adekvaten, samostojno vstane in je samostojno pokreten s hoduljo, samostojno gre počasi tudi po stopnicah. Copate si natakne sam in jih tudi sezuje. Počasi se samostojno sleče in obleče. V zgornjih okončinah je gibljivost ohranjena, groba moč dobra, fina motorika zanesljiva. V desnem kolku aktivne gibljivosti skoraj ni, pasivno flektira do 75 stopinj, ostali gibi so izvedljivi za manj kot polovico. Desna noga je 11 cm krajša od leve. Je kontinenten, na stranišče gre sam, hrani se s pripravljeno hrano samostojno. V sestavi senata je sodeloval tudi specialist ortoped. Iz izvedenskih mnenj izhaja, da sta komisiji upoštevali predloženo medicinsko dokumentacijo, tudi tisto, ki jo je predložila tožnikova osebna zdravnica k predlogu za uvedbo postopka. Ugotovitve invalidskih komisij so tudi skladne z izpolnjenim vprašalnikom, ki ga je podala osebna zdravnica in iz katerega izhaja, da se tožnik sam hrani, sam oblači in slači, sam obuva in sezuva, se sam giba v stanovanju, ne pa zunaj stanovanja, sam opravlja fiziološke potrebe, ne more pa samostojno skrbeti za osebno higieno, pri čemer je bilo na pregledu pred IK I ugotovljeno, da se tožnik lahko samostojno umije in obrije. Tožnik torej večino osnovnih življenjskih opravil še vedno opravlja samostojno. Tožnik glede zahtevka iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo v pritožbi izpostavlja zgolj to, da ni sposoben samostojnega življenja, in da potrebuje pomoč, ker nima kolka, pri čemer natančno opredeljenim ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, kaj še zmore samostojno in česa ne, tožnik v pritožbi niti ne oporeka, zaradi česar se štejejo za nesporne (214. čl. ZPP). Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kakor izhaja iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje, pa tožnik ne izpolnjuje pogojev po 139. čl. ZPIZ-1, saj lahko opravlja večino življenjskih potreb, pri tem pa je opravljanje življenjskih potreb potrebno tolmačiti tako, kakor ga tolmači sodišče prve stopnje v tč. 5 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče sicer verjame pritožniku, da ima veliko zdravstvenih težav in je v vsakdanjem življenju ob navedenih omejitvah zelo prizadet, vendar ob vsem navedenem tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Nadalje ZPIZ-1 v 143. čl. določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljenju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Tožena stranka je za tožnikovo zdravstveno stanje, kot je opisano tudi v 7. tč. te obrazložitve, tožniku priznala telesno okvaro v višini 60 %, s čimer tožnik ni soglašal, saj meni, da je pri njem podana 100 % telesna okvara. Pri oceni višine odstotka podane telesne okvare je tožena stranka upoštevala zdravstveno stanje tožnika, ki je bilo objektivizirano z ustrezno medicinsko dokumentacijo. Invalidska komisija namreč poda izvedensko mnenje na podlagi osebnega pregleda ter zbrane medicinske dokumentacije, pri čemer mora biti predlogu za uvedbo postopka predložena tudi medicinska dokumentacija zdravnika ustrezne specialnosti (22. čl. Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov ZPIZ; Ur. l. RS, št. 118/2005 s sprememb., veljaven v času vložitve predloga in izdaje izpodbijanih odločb). Če se postopek začne na zahtevo zavarovanca ali njegovega zakonitega zastopnika in zahtevi ni priložena obvezna medicinska dokumentacija v skladu s tem pravilnikom, mora strokovni delavec Zavoda v roku 15 dni od prejema zadeve zaprositi osebnega zdravnika zavarovanca, da jo zbere in predloži Zavodu (2. odst. 20. čl. Pravilnika). Kot izhaja iz dokaznega postopka se postopek ni začel na zahtevo zavarovanca, temveč na predlog tožnikove osebne zdravnice, ki je predlogu tudi predložila medicinsko dokumentacijo. Iz nje pa ne izhaja, da bi bile zdravstvene težave, na katere se tožnik sklicuje, in so sicer navedene v izvidih, objektivizirane z izvidi ustreznih zdravnikov specialistov, zaradi česar invalidski komisiji I. in II. stopnje teh težav (oz. diagnoz) tudi utemeljeno nista upoštevali pri oceni telesne okvare. Poudariti gre, da naloga invalidskih komisij ni v izvajanju diagnostike, temveč da na podlagi že zbrane medicinske dokumentacije, torej že izdanih izvidov in izvedenih preiskav ter meritev, podajo izvedensko mnenje o telesni okvari, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno zapisalo. Po 212. čl. ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (trditveno in dokazno breme strank). Tožnik v sodnem postopku ni zadostil dokaznemu bremenu, saj ni predložil nobenih izvidov specialistov, ki bi lahko bili podlaga za priznanje drugačnega odstotka telesne okvare, kot sta ga že v predsodnem postopku ugotovili invalidski komisiji I. in II. stopnje. Glede na navedeno, tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo drugih dokazov, kot na primer postavitev izvedenca medicinske stroke, za kar se zavzema tožnik v pritožbi. Pri tem pa je sprejeti tudi zaključke sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izpovedbi priče A.A., da pri tožniku glede na podatke upravnega spisa ni izkazane niti okvare srca niti urološke težave v obsegu, ki bi bil podlaga za ugotovitev telesne okvare.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da sklep, ki ga v telesu sploh ni, ne more biti omejeno gibljiv, zaradi česar ne more biti telesna okvara podana zgolj v višini 50 %, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je imel tožnik na naroku možnost, da takšne pomisleke razčisti z zaslišano pričo A.A., kar pa ni storil, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo oceni gibljivosti kolčnega sklepa, kot jo je podala ta priča na naroku. Glede na navedeno je zato zavrniti tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino že priznane 50 % telesne okvare iz naslova omejene gibljivosti desnega kolčnega sklepa.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožnik sam krije pritožbene stroške iz razloga, ker s pritožbo ni uspel (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).