Jedro

Ugotavljanje vzročne zveze med storilčevim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico je dejansko in ne pravno vprašanje. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 3.9.1997 obsojenega A.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 1. odstavku 325. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 325. člena KZ določilo kazen 4 mesece in 15 dni zapora, ki se ne bo izvršila (pravilno bi bilo, ki ne bo izrečena), če obsojenec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 13.1.1998 pritožbo zagovornika obsojenega A.R. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega A.R. zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, tedaj iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), dne 28.4.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V obrazložitvi zahteve zatrjuje, in s tem po vsebini uveljavla razlog po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (vzročni zvezi med vožnjo oškodovanca in nastalo prepovedano posledico) ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi ter odloči, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da sta se sodišči prve in druge stopnje izrecno ukvarjali z načinom oškodovančeve vožnje (po desni mimo kolone vozil) in vzročno zvezo med oškodovančevo vožnjo in nastalo posledico. Odločitev sodišč je argumentirana in prepričljiva, zato po mnenju vrhovnega državnega tožilca zahtevi ni mogoče pritegniti. Glede na to, da je ustrezno obrazloženo, zakaj se sodišče ni odločilo, da bi v tej zadevi postavilo izvedenca cestnoprometne stroke, vrhovni državni tožilec ocenjuje, da je zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve z navedbami, da je oškodovani R.T., ki je vozil med kolesarsko stezo in kolono vozil po desni strani mimo kolone vozil, kar pa je v nasprotju s 1. odstavkom 59. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), ki je izrecno predpisoval, da se vozilo prehiteva ali da se vozi mimo njega po levi strani, da je bila oškdovančeva vožnja za obsojenca nepričakovana, da se ni mogel nadejati vozila, ki prehiteva ali vozi mimo kolone po desni strani, da je s takim načinom vožnje oškodovanec izključni povzročitelj prometne nesreče ter da obsojencu ni mogoče ničesar očitati v konkretnem primeru, saj da je reagiral tako, kot bi to storil vsak povprečen voznik, pa ni mogel preprečiti nesreče, podaja drugačno dokazno presojo od tiste, ki jo je v izpodbijani sodbi sprejelo sodišče prve stopnje. Ugotavljanje vzročne zveze med storilčevim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico je dejansko, ne pa pravno vprašanje. Obsojenčev zagovornik z navedenimi trditvami izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje in tako po vsebini uveljavlja razlog, iz katerega po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zagovornik obsojenega A.R. nima prav niti, ko izpostavlja, da v pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o vzročni zvezi med vožnjo oškodovanca in nastalo posledico, torej o odločilnih dejstvih.

Nasprotno, obe sodišči sta obširno obrazložili, na podlagi katerih dejstev sta ocenili, da je obsojenec z vožnjo v nasprotju s 4. odstavkom 50. člena ZTVCP povzročil prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe zapisalo, da je bil obsojenec premalo pozoren, kar je zaključilo na podlagi dejstva, da je dal prednost kolesarki, ki se je pripeljala po kolesarski stezi v isti smeri kot za njo oškodovanec, da je obsojenec kolesarko opazil in počakal, da je peljala mimo, nato pa poskušal na hitro speljati levo ter pri tem posvetil premajhno pozornost vozilom na voznem pasu, katerega je sekal in tako zaprl pot oškodovancu ter povzročil prometno nesrečo. Na podlagi presoje teh okoliščin je tudi spoznalo, da eventualna nekoliko prehitra oškodovančeva vožnja in njegovo prehitevanje po desni strani nista pretrgala vzročne zveze med obsojenčevo protipredpisno vožnjo in nastalo prepovedano posledico. Glede na ugotovljen način vožnje, je v razlogih povedalo sodišče prve stopnje, oškodovanec na motorju za obsojenca ni bil nepričakovana ovira.

S podobnimi razlogi je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika tudi sodišče druge stopnje. Tako je v razlogih pojasnilo, da je obsojenec, predno je zapeljal na kolesarsko stezo, spustil mimo kolesarko in bil ob tem očitno prepričan, da je s tem svojo dolžnost kontrole prometa v celoti izpolnil. Kljub dobri preglednosti zaradi premajhne pozornosti ni pravočasno opazil oškodovanca, ki je s kolesom z motorjem vozil ob robu kolesarske steze in v poskusu, da bi se izognil trčenju v obsojenčevo vozilo, zapeljal nanjo. Višje sodišče je v razlogih sodbe navedlo, da je pravilen dejstveni sklep sodišča prve stopnje, da oškodovanec za obsojenca ni pomenil nepričakovano oviro in da ni moč govoriti o tem, da naj bi R.T. z načinom svoje vožnje in zatrjevanimi kršitvami 1. odstavka 59. člena ZTVCP pretrgal vzročno zvezo med obsojenčevo kršitvijo 4. odstavka 50. člena ZTVCP in prepovedano posledico. Tudi če je oškodovanec kršil navedeno določilo, je v razlogih navedlo sodišče druge stopnje, ta v primerjavi z obsojenčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov ni bila taka, da bi po presoji pritožbenega sodišča lahko pripeljala do drugačnega sklepa. Zato ne držijo navedbe obsojenčevega zagovornika, da o teh odločilnih dejstvih sodba nima razlogov in da je zato podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Glede tega, da bi sodišče moralo upoštevati dokazni predlog obsojenega A.R. za odreditev izvedenstva cestnoprometne stroke in ta dokaz izvesti, sam vložnik pravi, da to ni "predmet tega postopka z izrednim pravnim sredstvom." Sicer pa je sodišče prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi višje sodišče, ustrezno obrazložilo, da se za izvedbo tega dokaza ni odločilo, ker je ocenilo, da je dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno in s tem stvar zrela za razsojo.

Kršitve zakona, ki jih uveljavlja v zahtevi zagovornik obsojenega A.R., niso podane, pravnomočno sodbo pa izpodbija tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.