Jedro

Dolžnik z navedbo, da so bile (uveljavljane) zamudne obresti od istega zneska za isto obdobje obračunane dvakrat, utemeljeno ugovarja višini terjatve; zato je potrebno v tem delu ugovor šteti za obrazložen in dovolilni del sklepa o izvršbi razveljaviti.

Izrek

Ugovoru se delno ugodi, izpodbijani sklep se v 2. tč. izreka razveljavi glede dela terjatve v znesku 337.467,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.11.1999 dalje do plačila in glede dela izvršilnih stroškov v znesku 6.749,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1999 dalje do plačila.

O tem zahtevku in teh izvršilnih stroških bo odločalo sodišče v pravdnem postopku.

V ostalem delu se ugovor zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je štelo ugovor zoper sklep o izvršbi (na podlagi verodostojne listine) za neobrazložen, zato ga je poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

V pravočasnem ugovoru je dolžnik navedel, da terjatve ne obstajajo.

Upnik (dolžnikov podizvajalec) je storitve, ki jih je dobil plačane in za katere uveljavlja plačilo zamudnih obresti, opravil z zamudo in nekvalitietno, kar dokazujejo prevzemni zapisniki. Upnik je del zamudnih obresti za obdobje od 15.9.1997 do 9.11.1997 glede glavnice 8.744.859,00 SIT obračunal dvakrat, in sicer z obračunoma obresti št. 2376-1 in 3344777-2376. Priglasil je tudi stroške za ugovor.

Ugovor je deloma utemeljen.

2. odst. 53. člena v zvezi s 1. odst. 61. člena zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da mora biti ugovor obrazložen; dolžnik mora navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Za navedbo, da terjatve ne obstajajo (iz razloga nekvalitetno in z zamudo opravljenih storitev), je upnik kot dokaz navedel prevzemne zapisnike, ki pa jih ni predložil. Ker zahteva za predložitev dokazov (2. odst. 53. člena ZIZ) pomeni, da mora dolžnik ugovoru priložiti listine, na katere se sklicuje, oziroma navesti, zakaj jih ne more priložiti (iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z evidenčne občne seje z dne 9.12.1999), ugovor v tem delu ni mogoče šteti za obrazloženega.

Utemeljena pa je ugovorna navedba o dvakratnem obračunu obresti. Ker so sporne zamudne obresti od glavnice 8.744.859,00 SIT za obdobje od 15.9.1997 do 9.11.1997, ki znašajo 337.467,90 SIT, del terjatve, ki jo upnik uveljavlja v tem izvršilnem postopku, dolžnik s tako navedbo (obrazloženo, ker se sklicuje na (že) predložene listine) utemeljeno ugovarja njeni višini; od iste terjatve za isto obdobje zamudnih obresti pač ni mogoče obračunati dvakrat. Dolžnik torej navaja dejstvo, na podlagi katerega bi bil tožbeni zahtevek delno zavrnjen, če bi se to dejstvo izkazalo za resnično (prim. zgoraj navedeno načelno pravno mnenje). Zato je ugovor v tem delu ugovor treba šteti za obrazložen.

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 3. tč. 365. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) v zvezi s 15. členom ZIZ ugovoru delno ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep v 2. tč. izreka glede dela terjatve v znesku 337.467,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.11.1999 dalje do plačila ter glede dela izvršilnih stroškov v znesku 6.749,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1999 dalje do plačila; ugovor glede dela glavnice je namreč pomenil tudi oporekanje potrebnosti izvršilnih stroškov glede tega dela.

V preostalem delu pa je (neobrazložen) ugovor kot neutemeljen zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 365. člena ZPP/99 v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških ugovora se pridrži za končno odločbo (4. odst. 165. člena ZPP/99 v zvezi s 15. členom ZIZ).