Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSC sodba Kp 230/99

ECLI:SI:VSCE:1999:KP.230.99 Kazenski oddelek

zagovornik obvezna obramba priča
Višje sodišče v Celju
12. oktober 1999
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Glavna obravnava ni opravljena brez oseb, katerih navzočnost je po zakonu obvezna, če se proti obtožencu vodi kazenski postopek za kaznivo dejanje pri katerem zagovornik ni obvezen (čl. 70 ZKP), sam pa izrecno pove, da si ga ne bo vzel in na njej niso bile neposredno zaslišane priče, za katerih prečitanje prejšnjih izpovedb so stranke, tudi obtoženec, dale soglasje.

Izrek

Ob z a v r n i t v i pritožbe obtoženega B.Z. kot neutemeljene se sodba sodišča prve stopnje, v odločbi o kazenskih sankcijah, s p r e m e n i po uradni dolžnosti in sicer tako, da se obtožencu v izrečeno kazen zapora všteje čas prebit v priporu od dne 9.8.1995 do dne 24.8.1995; v nespremenjenih delih pa se sodba sodišča prve stopnje potrdi .

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi B.Z. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212/I točka 1 KZ in obsojen na kazen šestih mesecev zapora. Odločeno je bilo še, da se obtoženi, po določilu člena 95/IV Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP.

Proti tej sodbi se je pritožil obtoženi B. Z., kot trdi iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom, pa tudi, da jo spremeni in ga oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja.

Pritožba obtoženega B. Z. ni utemeljena, sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

V pretežnem delu svojih obširnih pritožbenih navedb obtoženi Z. izpodbija pravilnost po sodišču prve stopnje sprejete odločitve o njegovi krivdi glede očitanega mu kaznivega dejanja iz razloga, ker bi naj to sodišče v postopku in ob razsoji zagrešilo vrsto bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršilo pa bi naj tudi kazenski zakon. Glede teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja,da te,zajete v pritožbi niso utemeljene, saj so v pretežnem delu naštete zgolj pavšalno, značilno zanje pa je še to,da si jih pritožnik razlaga po svoje, povsem nepravniško in celo v nasprotju z namenom pritožbe, kot je to v delu, ko govori o kršitvah določil člena 141, člena 288 in člena 169 KZ, torej kaznivih dejanj, katerih obtožencu, v tem kazenskem postopku, ni očital prav nihče. Tako je v zvezi z zatrjevanji o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka reči, da je bilo sodišče prve stopnje ob razsoji sestavljeno pravilno, prav iz česar v spisu pa ne izhaja, da bi pri razsoji sodelovala oseba, katera tam ne bi smela biti, torej sodišče prve stopnje, za katerega tudi ni videti razloga, zakaj bi ne bilo nepristransko ni kršilo določb kazenskega postopka v smislu določil 1. in 2. točke I. odstavka člena 371 ZKP. Prav tako ni res, da bi bilo kršeno določilo 3. točke navedenega zakonskega določila.

Obtoženi Z. je bil na glavni obravnavi prisoten, res pa je, da na tisti, ki je bila opravljena zadnja,razen priče - oškodovanca M.P., tam druge priče niso bile navzoče, kar pa ni vplivalo na obtoženčevo obrambo pa tudi ne na zakonitost in pravilnost sprejete odločitve. Iz zapisnika o glavni obravnavi (listna št. 117 in 118) namreč jasno izhaja, da so bile izpovedi vseh preostalih v postopku zaslišanih prič prečitane v soglasju z obtožencem, zaradi česar ne drži pritožbena navedba, da bi naj on zahteval njihovo zaslišanje in soočenje z njimi. Še več, tudi če bi to zahteval, sodišče prve stopnje njegovi zahtevi ne bi bilo dolžno ugoditi, če bi se mu zdelo to nepotrebno, kot je to primer v obravnavani zadevi. Ni namreč prezreti, da je obtoženec v postopku pričam, ko so bile zasliševane postavljal vprašanja,kar je omogočilo razjasnitev te kazenske zadeve.

Seveda ni bilo potrebe tudi po morebitni prisotnosti obtoženčevega zagovornika, na proti njemu vodenih glavnih obravnavah. Po določilu člena 70 ZKP obramba obtoženca za kaznivo dejanje velike tatvine ni več obvezna, s čemer je bil obtoženec seznanjen, pa kljub temu ob opozorilu o njegovi pravici do zagovornika jasno povedal, da tega ne potrebuje (listna št. 116). Sicer pa je obtoženec svoj čas zagovornika imel, pa mu je ta pooblastilo odpovedal in to že dne 10.6.1996. Ob očitnem nerazumevanju določil 7., 8. in 9. točke I. odstavka člena 371 ZKP s strani pritožnika, saj do naštetih kršitev iz razlogov, navedenih v pritožbi ni prišlo, sodišče prve stopnje ni zagrešilo nadaljnjih v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in sicer tiste po 11. točki I. odstavka,oziroma tiste po II.

odstavku navedenega zakonskega določila. Razlogi izpodbijane sodbe so namreč jasni, oprti na izvedene dokaze in ne takšni, da se ta ne bi dala preizkusiti, kot to trdi pritožnik. Vse preostale v pritožbi naštete kršitve, katerih pritožbeno sodišče tukaj vseh niti ne našteva, saj do njih ni prišlo (na primer: kršitve domneve nedolžnosti, postavitev sodišča prve stopnje v vlogo zakonodajalca, očitek specialnega povratništva ...) če pa bi bilo morda o njih mogoče govoriti (na primer: sojenje v razumnem roku) pa niso takšnega značaja,da bi kakorkoli vplivale v škodo obtoženca ob sprejemu odločitve.

Najbolj izrazito nerazumevanje zakona se kaže v obtoženčevih pritožbenih navedbah,nanašajočih se na kršitve določb kazenskega zakona v njegovo škodo, tistih naštetih v členu 372 ZKP, katerih skupni imenovalec je njegova trditev, da sodišče prve stopnje določil KZ iz razloga, ker mu storitev kaznivega dejanja ni dokazana, ne bi smelo uporabiti. To seveda ne drži, saj, kot bo povedano v nadaljevanju, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obtoženec to, kar se mu očita res tudi storil. Je pa pri tem za dodati, da pa pritožnik sam ni ugotovil, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v smislu določil člena 372 točka 6 ZKP v njegovo škodo ob izreku izpodbijane sodbe. V nasprotju z določilom člena 49/I KZ, mu namreč v izrečeno kazen zapora ni bil vštet čas, katerega je obtoženi v tej kazenski zadevi prebil v priporu in to od 9. 8. do 24. 8. 1995. Navedeno kršitev je zato odpravilo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP).

Pritožbeno sodišče nima prav nobenega razloga dvomiti v pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja te kazenske zadeve. Napačno je sklepanje pritožnika, da mu njegova storitev ni dokazana, saj tega sam ni priznal, pri njegovi izvršitvi ni bil zaloten,na kraju pa tudi niso bili najdeni nanj vezani materialni dokazi (na primer: prstni odtis). Nasprotno, za pritrditev sodbi sodišča prve stopnje tudi v tem delu govore drugi izvedeni dokazi, katere je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe skrbno in celovito analiziralo. Z njo se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče in vsega tam povedanega tukaj, da se ne bi ponavljalo, ne navaja znova. V zvezi s pritožbenimi trditvami pa je le še nekaj stvari za dodati. Ni res, da bi v pritožbi zaslišane priče potrdile obtoženčev alibi, saj vsaj v času,ko je od njega odšla na delo takratno dekle N.U. pa do takrat, ko je ponj in vzete stvari prišla T.Š., ni bil z njim nihče, imel pa tudi dovolj časa priti v stanovanji znancev, kateri sta relativno blizu, ju preiskati in vzeti obravnavane predmete. Teh seveda ni kupil od neznancev, saj mu v tem delu zagovora ni verjeti, če že ne zaradi drugega, zaradi tega, ker se vredne stvari ne ponujajo kar tako neznancem neposredno po izvršeni tatvini, zlasti ne na način, zmeden in večkrat spremenjen, kot je bil podan po obtožencu. Glede na to, da sta bili stanovanji prej zaklenjeni, je obtoženec vanju prišel na vdoren način, za kar je bil očitno dobro pripravljen.

V zvezi s pritožbo je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v odločbi o kazenski sankciji. Ugotovilo je, da je ta v celoti primerna, tudi v izrečeni višini, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo to, da je obtoženec že bil kaznovan za kaznivo dejanje tatvine, torej da gre za specialnega povratnika.

Zaradi povedanega torej ni videti potrebe po njeni spremembi v korist obtoženega.

Ker je bila sodba sodišča prve stopnje delno spremenjena v obtoženčevo korist, ta ni dolžan plačati povprečnine (člen 98/II ZKP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia