Jedro

Dejstvo, da je predmet zahtevka ob zatrjevani neposredni škodi, morda tudi kasnejša škoda, ki iz tega dogodka izvira oziroma je z njim vzročno povezana, pa po presoji sodišča druge stopnje ne pomeni, da bi morebitno takšno (posredno) škodo bilo potrebno uveljavljati ločeno v drugem sodnem postopku in pred morda drugim mednarodno pristojnim sodiščem, saj bi bilo to v očitnem nasprotju z načeli procesne ekonomije in tudi namenom določb Uredbe o alternativni pristojnosti, ki naj bi zagotavljale učinkovitejše izvajanje sodne oblasti, zmanjševanje možnosti sočasnih postopkov in izdaje nezdružljivih sodnih odločb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo po toženi stranki podan ugovor mednarodne pristojnosti.

2. Proti temu sklepu se pritožuje tožena stranka. V pritožbi graja obrazložitev izpodbijanega sklepa z obrazložitvijo, da ta ne dosega standarda razumne obrazložitve sodne odločbe, saj kljub temu, da je naveden domnevni kraj nastanka škode, ni vsebinsko pojasnjeno, zakaj je prvostopenjsko sodišče štelo, da naj bi tožeča stranka zatrjevala nastanek neposredne škode. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi ponudilo zgolj pravno podlago, ki ureja mednarodno pristojnost, nato pa zgolj pavšalno navrglo, da meni, da iz tožbenih navedb izhaja, da tožeča stranka zatrjuje obstoj neposredne škode. Sklep o pristojnosti je neobrazložen in ga gre razveljaviti že iz tega razloga.

- Sodišče prve stopnje pa je prekoračilo tudi trditveno podlago tožeče stranke in v nasprotju z načelom enakopravnosti strank v pravdnem postopku v korist tožeče stranke očitno ugotovilo dejstva, ki jih le-ta sploh ni zatrjevala, pri čemer je zmotno ocenilo pomen določb evropskega prava in nekritično, predvsem pa zmotno presodilo, da ne bi v posledici očitanega škodnega dogodka v predmetnem primeru obstajala alternativna podlaga pristojnosti na podlagi 2. točke 7. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Evropskega sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba). Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo opozorila, da tožbenim izvajanjem manjka sleherni obračun zatrjevane škode, saj tožba ne vsebuje nikakršnih podatkov o neposredni škodi, ki naj bi nastala tožeči stranki, temveč vsebuje zgolj kategorije posredne škode (stroški sanacije, intervencijski stroški, itd.), prav tako pa manjkajo trditve glede aktivne legitimacije tožeče stranke. Tožeča stranka je v točki VII tožbe v zvezi z domnevno nastalo škodo navedla, da naj bi zaradi poplavnega dogodka utrpela škodo, ki jo je bilo potrebno sanirati, pri čemer pa iz tožbenih navedb sploh ne izhaja, kje naj bi (sicer nespecificirana) škoda sploh nastala. Sodišče prve stopnje bi moralo biti veliko bolj pozorno glede vprašanja, ali tožeča stranka zatrjuje posredno ali neposredno škodo, predvsem pa bi moralo svojo odločitev ustrezno obrazložiti. Iz tožbenih trditev ni mogoče ugotoviti, kako naj bi prišlo do zatrjevane končne posledice, to pa nadalje pomeni, da bi moralo sodišče, če se je že postavilo na stališče, da naj bi tožeča stranka zatrjevala neposredno škodo, svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Sklep sodišča prve stopnje je neobrazložen in kot tak obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, zaradi česar ga je potrebno razveljaviti.

- Izpostavlja še, da je iz prakse sodišča EU razvidno, da je temeljno pravilo pri razlagi kraja škodnega dogodka v smislu vprašanja pristojnosti ali vprašanja uporabe prava kraj, kjer je nastala neposredna škoda, ne pa tudi posredna škoda. V primeru, kadar tožeča stranka zatrjuje nastanek neposredne škode, je mogoče utemeljiti posebno pristojno sodišče po kraju nastanka neposredne škode kot navezne okoliščine, to pa po nasprotnem razlogovanju ne velja tudi za primer posredne škode, saj bi v takšnem primeru lahko prišli do absolutnega sklepa, da je oškodovanec osrednje posledice škodnega dogodka utrpel kjerkoli se pač nahaja, to pa bi dalje lahko vodilo v pravno negotovost glede vprašanja mednarodne pristojnosti sodišča in do tako imenovanega „forum shoppinga“, do česar je po mnenju tožene stranke prišlo tudi v predmetnem primeru. Kljub odsotnosti slehernega procesnega gradiva je prvostopno sodišče v nasprotju z razpravnim načelom in brez kakršnihkoli ustreznih navedb tožeče stranke očitno zaključilo, da naj bi v danem primeru prišlo do neposrednega vpliva na zavarovano dobrino v R Sloveniji, vendar pa tega svojega zaključka sploh ni obrazložilo oziroma podprlo s kakršnokoli navedbo tožeče stranke.

- V kolikor pritožbeno sodišče ne bi sledilo argumentaciji tožene stranke v zvezi z razlaganjem Evropskega prava o potrebnosti konkretizirane diferenciacije med neposredno in posredno škodo v utemeljitev posebne pristojnosti po 2. točki 7. člena Uredbe, pa tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče, ki je v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o ugovoru mednarodne pristojnosti najvišje sodišče v smislu drugega odstavka 113. člena Zakona o sodiščih, saj zoper procesni sklep, s katerim se postopek ne končan, stranka nima na voljo nobenega rednega ali izrednega pravnega sredstva, predmetno sporno vprašanje predloži v predhodno odločanje sodišču Evropske unije. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. V obravnavani zadevi je tožeča stranka v uvodnih navedbah tožbe (točka I tožbe) navedla, da vlaga tožbo pri sodišču prve stopnje kot pristojnem sodišču, sklicujoč se na 55. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku in 5. člena Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, tožena stranka pa je nato v odgovoru na tožbo podala procesni ugovor mednarodne nepristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru. Sklicevala se je na prvi odstavek 4. člena Uredbe, v skladu s katerim je treba osebe tožiti pred sodišči tiste države članice, v kateri imajo sedež. Ker ima tožena stranka sedež na Dunaju, je po njenem mnenju za odločanje o tožbenem zahtevku pristojno trgovinsko sodišče na Dunaju. Hkrati je tožena stranka še navedla, da iz tožbe sploh ni mogoče razbrati, kaj naj bi bila navezna okoliščina za mednarodno in tudi krajevno pristojnost. Tožba namreč ne vsebuje nikakršnih podatkov o neposredni škodi, ki naj bi nastala tožeči stranki, temveč navaja zgolj kategorije posredne škode.

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da gre v predmetnem sporu za odškodninski spor z mednarodnim elementom, pri čemer imata obe pravdni stranki sedež v državah članicah Evropske unije, zato je potrebno o mednarodni pristojnosti slovenskega sodišča odločati v skladu z Uredbo. Obrazložilo je, da so v skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe osebe s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil iz Oddelkov 2 do 7 II. poglavja Uredbe. Na podlagi teh je lahko oseba s stalnim prebivališčem (oziroma pravna oseba s sedežem) v državi članici tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka. To pravilo temelji na obstoju posebno tesne zveze med sporom in sodiščem kraja, v katerem se je zgodil škodni dogodek, ki opravičuje podelitev pristojnosti temu sodišču zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in načela procesne ekonomije. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je obrazložilo, da je potrebno v primeru, ko kraj, v katerem je bilo storjeno dejanje, na katerem temelji deliktna ali kvazideliktna odgovornost in kraj, v katerem je to dejanje povzročilo škodo, nista ista, besedno zvezo kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka, iz 2. točke 7. člena Uredbe razlagati tako, da obsega kraj, v katerem je nastala škoda in kraj dogodka, ki je vzrok za to škodo, tako da je tožena stranka lahko po izbiri tožeče stranke tožena pred sodiščem enega ali drugega kraja, ugotovilo, da tožeča stranka zatrjuje, da je zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke nastala škoda v Republiki Sloveniji, zaradi česar je ocenilo, da je izkazana navezna okoliščina iz 2. točke 7. člena Uredbe, saj je zatrjevana škoda tožeči stranki nastala na območju občine Ptuj v Republiki Sloveniji, ki spada pod sodno okrožje Okrožnega sodišča na Ptuju.

7. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožeča stranka zatrjevala, da je zaradi krivdnega ravnanja tožene stranka nastala škoda v Republiki Sloveniji, ker ji je zaradi poplavnega dogodka nastala škoda, ki jo je bilo potrebno sanirati, pri čemer je bilo potrebno sanirati nasip pristanišča, plačati stroške odstranjevanja naplavin in vzdrževanja vodne infrastrukture in izvesti interventna dela za sanacijo cest. Menilo je, da iz tožbenih navedb izhaja, da tožeča stranka zatrjuje obstoj neposredne škode.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne dosega standarda razumne obrazložitve sodne odločbe, ker da iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa ne izhaja, na podlagi česa sodišče zaključuje, da je podana kakršnakoli navezna okoliščina z Republiko Slovenijo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je res skopa, vendar, glede na ponujeno trditveno podlago tako tožbe kot tudi podanega ugovora o pristojnosti, zadostna.

9. Sodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe, ali je sodišče pristojno in v kakšni sestavi je pristojno. Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (prvi in drugi odstavek 17. člena ZPP).

10. Tožeča stranka je v tožbi res podala skromni obseg dejstev o škodnem dogodku in škodi, ki je zaradi tega nastala, vendar pa je za presojo pristojnosti relevantna dejstva mogoče povsem zadostno razbrati iz siceršnjih navedb v tožbi, v kateri tožeča stranka med drugim zatrjuje, da so Slovenijo v nedeljo, 4. novembra 2012, zajele obsežne poplave, zaradi katerih je prišlo do naraščanja vodotokov po vsej Sloveniji in povečanja dotoka na reki Dravi iz Avstrije in nato do poplavnega vala, ki je po Avstriji zajel tudi Slovenijo in ki je zaradi v tožbi očitanega ravnanja tožbene stranke povzročil poplavne dogodke tako v Avstriji kot tudi Sloveniji na celem porečju Drave, pa še naprej na Hrvaškem (točka II. do IV. tožbe). Tem navedbam posledično je tožeča stranka zatrjevala, da je zaradi poplavnega dogodka utrpela škodo, ki jo je bilo potrebno sanirati, pri čemer navaja sanacijo nasipa pristanišča Ranca, stroške odstranjevanja naplavin po poplavah, stroške vzdrževanja vodne infrastrukture, nabavo in namestitev označevalnih boj na Ptujskem jezeru, izdelavo dokumentacije za sanacijo nasipa pristanišča Ranca, stroške po pogodbi o vzdrževanju vodne infrastrukture, odstranitev lesenega splava na reki Dravi, interventna dela za sanacijo cest ter storitve intervencije.

11. Tožeča stranka je Občina X., ki je, kar je sodišču splošno znano dejstvo, občina v Republiki Sloveniji, zaradi česar ob dejstvu, da tožeča stranka zatrjuje, da ji je zaradi škodnega dogodka (poplav) nastala škoda, med drugim na rečnem nasipu reke Drave - pristanišče Ranca, cestah (v kraju K.), vodni infrastrukrurah, torej na nepremičninah in premičninah, ki se nahajajo na območju Občine X, torej ni dvoma, da zatrjuje nastanek škode in škodljivih posledic, ki so nastale na območju R Slovenije, kar predstavlja navezno okoliščino iz 2. točke 7. člena Uredbe, saj je na tem območju prišlo do škodnega delovanja na premoženje tožeče stranke. Dejstvo, da je predmet zahtevka ob zatrjevani neposredni škodi, morda tudi kasnejša škoda, ki iz tega dogodka izvira oziroma je z njim vzročno povezana, pa po presoji sodišča druge stopnje ne pomeni, da bi morebitno takšno (posredno) škodo bilo potrebno uveljavljati ločeno v drugem sodnem postopku in pred morda drugim mednarodno pristojnim sodiščem, saj bi bilo to v očitnem nasprotju z načeli procesne ekonomije in tudi namenom določb Uredbe o alternativni pristojnosti, ki naj bi zagotavljale učinkovitejše izvajanje sodne oblasti, zmanjševanje možnosti sočasnih postopkov in izdaje nezdružljivih sodnih odločb. 12. Določbe Uredbe, za obravnavani primer uporabljive predvsem tiste iz poglavja II, Oddelek 2 - 7, so jasne in z razlago, ustaljeno in enotno v sodni praksi Evropske unije (na primer sodbe sodišča Evropske unije v zadevi C-509/09 in C-161/10). Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi z delikti in kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka. Kot kraj nastanka škode je mišljen kraj, kjer je prišlo do škodnega delovanja na premoženje oškodovanca, v obravnavanem primeru škodnega delovanja poplavne vode na premoženje tožeče stranke, kar se je v obravnavanem primeru, glede na trditveno podlago tožbe, nedvomno zgodilo na območju R Slovenije.

13. Pritožba sicer izpostavlja, da sodna praksa sodišča EU razlikuje med neposredno in posredno škodo, in to tako na področju sodne pristojnosti, ki jo ureja Uredba, kot tudi na področju uporabe materialnega prava, ki ga ureja uredba (ES) Evropskega parlamenta in sveta o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, št. 864/2007 z dne 11. 7. 2009 (v nadaljevanju Uredba Rim II), pri čemer je posledica navedenega razlikovanja dejstvo, da lahko tožeča stranka v skladu z določilom iz 2. točke 7. člena Uredbe vloži tožbo le pred sodiščem kraja, kjer ji je nastala neposredna škoda. V tej zvezi sodišče druge stopnje meni, da Poročilo in sklepni predlogi generalnega pravobranilca v zadevi C 350/14 z dne 10. 9. 2015, na katero se v utemeljitev svojih pritožbenih navedb sklicuje tožena stranka, še ne predstavlja sodne prakse EU, kot to zmotno meni pritožba, zato sodišča druge stopnje ne zavezujejo. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je sodišče EU v navedeni zadevi izdalo sodbo C-350/2014 z dne 10. 12. 2015, iz katere izhaja, da se je sodišče EU ukvarjalo le z vprašanjem uporabe materialnega prava v skladu z Uredbo Rim II, ne pa tudi v zvezi s sodno pristojnostjo po Uredbi. Sicer pa tudi primer, ki je bil predmet reševanja predhodnega vprašanja, ki se je nanašal na nepogodbeno odškodninsko obveznost za nepremoženjsko škodo, ki so jo utrpeli svojci zaradi svoje hčerke v prometni nesreči v Italiji (kjer je šlo torej za posredne oškodovance), ni primerljiv škodni dogodek obravnavanemu primeru. Pa tudi v primeru, če bi bilo pritrditi toženi stranki o potrebnosti diferenciacije posredne in neposredne škode, to dejstvo, kot že prej obrazloženo, v primeru, ko tožeča stranka poleg morebitne posredne škode uveljavlja tudi povračilo neposredne škode, ločevanje pristojnosti sodišč za obravnavanje zahtevkov iz naslova neposredne in posredne škode ne bi bilo v duhu procesne ekonomije. Zato po presoji sodišča druge stopnje tudi ni nobene potrebe po predložitvi predlaganih predhodnih vprašanj sodišču EU.

14. Do poplav zaradi zatrjevanega škodljivega ravnanja tožene stranke je prišlo v Sloveniji. Tu je prišlo do škodnega delovanja na premoženje tožeče stranke, tudi zatrjevana škoda se neposredno odraža tožeči stranki na območju R Slovenije, zato po presoji pritožbenega sodišča ni dvoma v pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, da je podana navezna okoliščina, ki v luči učinkovitejšega izvajanja sodne oblasti in načela procesne ekonomije zaradi bližine predmeta spora utemeljuje mednarodno pristojnost slovenskega sodišča. 15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16. Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.