Jedro

Tožnik želi spremembo že pravnomočnih odločb o odmeri dohodnine za leto 2012, 2013 in 2014 na podlagi 90. člena ZDavP-2. Ta določa, da lahko davčni organ odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti, ali na zahtevo zavezanca za davek oziroma na zahtevo njegovih pravnih naslednikov, če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil previsoko odmerjen davek oziroma, da je bil odmerjen davek zaradi očitne napake. Neuveljavljanje davčne olajšave ne predstavlja napake v smislu 90. člena ZDavP-2. Pravno upoštevne napake, zaradi katere ugodnosti ni uveljavljal, pa tožnik ne navede oziroma ne obrazloži. Zgolj navajanje, da je bil davek odmerjen previsoko in da gre za napako, ki je bila ugotovljena, ne da bi bil v zadevi izveden ugotovitveni postopek, pa ne zadostuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v zvezi z vložitvijo tožbe v upravnem sporu zoper sklep Finančne uprave RS, Finančnega urada Brežice, št. DT 4210-5845/2016-2 z dne 29. 7. 2016 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT 499-01-1211/2016-4 z dne 19. 1. 2017, ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

2. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je Finančna uprava RS, Finančni urad Brežice, s sklepom DT 4210-5845/2016-2 z dne 29. 7. 2016 predlog tožnika za spremembo že izdanih pravnomočnih odločb o odmeri dohodnine za leto 2012, 2013 in 2014 zavrnila, Ministrstvo za finance pa je pritožbo zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je podal predlog za spremembo že pravnomočnih odločb na podlagi 90. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), saj po njegovem mnenju temeljijo na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi s posebno olajšavo za vzdrževanega družinskega člana. Uveljavljal je le osnovno olajšavo za otroka do 18. leta starosti, čeprav ima sin A.A. že od 1. 3. 2012 dalje diagnosticirano celiakijo, staršema pa je bil na podlagi odločbe Centra za socialno delo dodeljen tudi dodatek za nego otroka. Davčni organ se v obrazložitvi sklepa sklicuje na 90. člen ZDavP-2, ki ga je dopustno uporabiti le, če so za to izpolnjeni vsi zakonsko predpisani pogoji, če je v obravnavanem primeru z odločbo prišlo do previsoko oziroma neupravičeno odmerjenega davka zaradi očitne napake. Nepravočasno oziroma nepravilno uveljavljanje davčnih olajšav pa se ne more šteti za očitno napako. Očitno napako bi moral dokazati tožnik, česar pa ni izpolnil. Tožena stranka se sklicuje na 13. in 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Slednji določa, da se pri presoji prošnje za dodelitev BPP kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero se vlaga prošnja za dodelitev BPP in sicer ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh. Po mnenju tožene stranke sta bila tako materialno kot procesno pravo v postopku pravilno uporabljena, zato vložitev tožbe v upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh. Dodaja še, da je po 90. členu ZDavP-2 pravno relevantna le takšna napaka, ki je očitna. Gre za nedoločen pravni pojem, katerega vsebine zakon ne opredeljuje, pri tem pa razlogi, ki so privedli do očitne napake, niso relevantni. Očitnost se presoja z vidika možnosti odkritja oziroma ugotovitve napake, napaka pa je očitna, če jo je mogoče ugotoviti neposredno, ne pa če jo je mogoče ugotoviti šele s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja.

3. Tožnik s tožbo predlaga, da sodišče zahtevku ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne istemu organu v ponovni postopek. Ne strinja se, da sta bila materialno in procesno pravo v davčnem postopku pravilno uporabljena, tako da vložitev tožbe v upravnem sporu ne bi imela verjetnega izgleda za uspeh. Iz sklepa davčnega organa izhaja, da bi moral tožnik v ugovoru na informativni izračun za posamezno davčno leto, uveljavljati povečano olajšavo za vzdrževanega družinskega člana A.A., saj se ugovor na izdan informativni izračun dohodnine v skladu s petim odstavkom 267. člena ZDavP-2 šteje za napoved odmere dohodnine. Davčni organ navaja, da se nepravočasno oziroma nepravilno uveljavljanje davčnih olajšav ne more šteti za očitno napako oziroma bi bilo možno povečano olajšavo uveljavljati v ugovoru na informativni izračun, česar pa tožnik ni storil. Po mnenju tožnika je davčni organ pri tem ravnal napačno, saj njegovega predloga ni obravnaval po vsebini. Sploh se ni opredelil do očitne napake tožnika, ki je privedla do previsoke odmere davka oziroma ni obrazložil, kdaj bi bila v konkretnem primeru napaka upoštevna oziroma očitna. Zakon pojma očitne napake ne opredeljuje, iz jezikovnega pomena pa izhaja, da je treba očitnost presojati z vidika možnosti njenega odkritja. Lahko gre za očitno napako davčnega organa ali za očitno napako davčnega zavezanca, ki privede do odmere ali previsoke odmere davka. V danem primeru ni spora, da je bil tožniku davek odmerjen previsoko, prav tako tudi ni spora, da gre za napako na strani tožnika. Da je napaka očitna pa kaže že dejstvo, da je napaka nesporna, ne da bi bil v zadevi izveden ugotovitveni postopek oziroma je nesporno, da je pri odmeri davka prišlo do očitne napake, zaradi katere je bil davek previsoko odmerjen in bi bilo potrebno odločbo spremeniti v smislu določb 90. člena ZDavP-2. Davčni organ je ravnal nepravilno tudi s tem, ko zahtevka tožnika ni zavrnil z odločbo. Tožena stranka se do vseh teh trditev tožnika ni opredelila, tudi ne do tega, ali je predmetna zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma ali je pričakovani izid zadeve za tožnika življenjskega pomena, zato se odločbe v tem delu ne da preizkusiti.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise v zadevi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-).

7. Glede tožbenih ugovorov pa dodaja, da pogoje za odobritev BPP opredeljuje ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi BPP, določa 24. člen ZBPP. Ta v prvem odstavku omenjenega člena predpisuje, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati, ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj, oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8. Namen BPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč pri tem finančni in tako imenovani objektivni pogoj iz prej navedenega 24. člena ZBPP. Kot izhaja iz citiranega določila, se prošnja za odobritev BPP zavrne, če je očitno, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh.

9. Ta okoliščina (da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh) mora torej biti očitna, obrazložitev pa podana tako, da je iz nje razvidno, da prosilec nima prav nobenih izgledov za uspeh. Po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je domet navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu v določeni meri nalaga tudi vsebinski preizkus zadeve. Zavrnitev prošnje za dodelitev BPP torej lahko temelji na vsebinski (kvalitativni) oceni razlogov, ki jih želi prosilec za BPP uveljaviti v sodnem postopku, v zvezi s katerim prosi za dodelitev BPP. Vendar morajo po povedanem razlogi, ki jih organ za BPP v takem primeru navede, ustrezati pravnemu standardu očitnosti, torej spoznavnosti na prvi pogled.

10. Po presoji sodišča je tožena stranka to oceno opravila in pravilno zaključila, da je tožnikova prošnja nerazumna, ker tožnik s tožbo zoper sklep Finančne uprave št. DT 4210-5845/2016- z dne 29. 7. 2016 nima verjetnih izgledov za uspeh. Tožnik želi spremembo že pravnomočnih odločb o odmeri dohodnine za leto 2012, 2013 in 2014 na podlagi 90. člena ZDavP-2. Ta določa, da lahko davčni organ odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti, ali na zahtevo zavezanca za davek oziroma na zahtevo njegovih pravnih naslednikov, če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil previsoko odmerjen davek oziroma, da je bil odmerjen davek zaradi očitne napake. Lahko gre za očitno napako davčnega organa, kot tudi očitno napako davčnega zavezanca. Ker je tožnik tisti, ki je predlagal uporabo 90. člena ZDavP-2, je na njem, da dokaže očitno napako, zaradi katere mu je bil davek odmerjen previsoko, česar pa ne stori. Neuveljavljanje davčne olajšave ne predstavlja napake v smislu 90. člena ZDavP-2. Pravno upoštevne napake, zaradi katere ugodnosti ni uveljavljal, pa tožnik ne navede oziroma ne obrazloži. Zgolj navajanje, da je bil davek odmerjen previsoko in da gre za napako, ki je bila ugotovljena, ne da bi bil v zadevi izveden ugotovitveni postopek, pa ne zadostuje. Glede na navedeno je tožena stranka, z upoštevanjem sodne prakse, po mnenju sodišča pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP.

11. Ob tem sodišče dodaja, da tožena stranka prošnji za dodelitev BPP ni ugodila iz razloga, ker tožnik z vložitvijo tožbe v upravnem sporu, nima verjetnih izgledov za uspeh. Zato se ni spuščala še v presojo, ali je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma ali je pričakovani izid zadeve življenjskega pomena, saj morata biti pri presoji dodelitve BPP oba pogoja izpolnjena kumulativno. Upoštevaje navedeno ne drži tožnikova navedba, da se odločbe v tem delu ne da preizkusiti.

12. Ker tožbeni ugovori po navedenem niso utemeljeni, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 14. V zadevi je sodišče odločilo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 15. O predlogu za taksno oprostitev, ki ga je tožnik podal hkrati s tožbo, sodišče ni odločalo, ker se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopku odločanja o dodelitvi BPP taksa ne plača.