Jedro

Sodišče prve stopnje je osnovni znesek minimalnega dohodka (za varstveni dodatek za družino) zmotno povečalo s ponderjem 0,73. Določba 7. odstavka 4. člena ZDIU12 sicer res določa, da se ne glede na 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre višina minimalnega dohodka, določena v skladu s 1. odstavkom 50. člena ZSVarPre, v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, od uveljavitve tega zakona do 31. decembra 2014 poveča za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Podobno določa tudi 7. odstavek 152. člena ZUJF, in sicer, da se ne glede na 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre višina minimalnega dohodka, določena v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSVarPre, v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, od uveljavitve tega zakona do 31. decembra 2014 poveča za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Vendar pa je potrebno kljub temu upoštevati, da se povečanje višine minimalnega dohodka nanaša zgolj na taksativno določene osebe v skladu s 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre, torej samske osebe, edine odrasle osebe v družini in na odrasle osebe v družini, v kateri njen odrasli družinski član izpolnjuje pogoje iz prejšnjega člena 49. člena ZSVarPre. Prvostopenjsko sodišče pa ni ugotavljalo, ali je v obravnavani zadevi (na strani tožnika in njegove partnerice) izpolnjen kateri od navedenih pogojev za povečanje ponderja, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu I. tč. izreka, II. tč. izreka in izpodbijanem delu III. tč. izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 11. 2012 v celoti, odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 13. 7. 2012 pa v drugem odstavku izreka (I. tč izreka). Ugotovilo je, da je tožnik upravičen do varstvenega dodatka v višini 191,86 EUR mesečno za čas od 1. 1. 2012 do 30. 9. 2012. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati razliko med že izplačanimi zneski in z izpodbijano sodbo določenimi zneski varstvenega dodatka, pri čemer je za čas od 1. 1. 2012 do 31. 7. 2012 dolžna izplačati razliko med zneskom varstvenega dodatka, ki mora biti tožniku izplačana po odločbi ZPIZ Slovenije in zneskom varstvenega dodatka, priznanim z izpodbijano sodbo (II. tč. izreka). Hkrati je odločilo, da se odločba z dne 13. 7. 2012 dopolni z ugotovitvijo, da se odločba ZPIZ št. ... z dne 1. 9. 2009 razveljavi z dnem 31. 7. 2012, ter da odločba št. ... z dne 13. 7. 2012 nadomesti odločbo št. ... z dne 23. 5. 2012. Odločilo je še, da ostane v ostalem odločba št. ... z dne 13. 7. 2012 nespremenjena ter se tožbeni zahtevek v tem delu za priznanje preostalih vtoževanih pravic, zavrne (II. tč. izreka). Odločilo je tudi, da se stroški zastopanja tožnika krijejo iz proračuna (IV. tč. izreka).

2. Zoper I. tč. izreka v delu, ki se nanaša na odločitev, da se prvostopenjska odločba z dne 13. 7. 2012 odpravi v drugem odstavku izreka, II. tč. izreka in III. tč. izreka izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na odločitev, da se prvostopenjska odločba z dne 13. 7. 2012 dopolni z ugotovitvijo, da se odločba ZPIZ št. ... z dne 1. 9. 2009 razveljavi z dnem 31. 7. 2012, je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da bi se pravica do socialno varstvenih prejemkov lahko priznala od 1. 1. 2012 dalje oz. bi se lahko ugotovilo, da upravičenec do varstvenega dodatka ni več upravičen od 1. 1. 2012 dalje ter odločbo ZPIZ-a razveljavilo z dnem 1. 1. 2012 na podlagi prehodnih določb ZSVarPre, ne glede na datum odločanja tožene stranke. Vztraja na stališču, da se odločba ZPIZ Slovenije razveljavi z dnem 1. 1. 2012, in ne z dnem 31. 7. 2012, saj se pravica do varstvenega dodatka prizna od 1. 1. 2012 dalje. Poudarja, da je tožnik do tega dne glede varstvenega dodatka prejemal zgolj akontacijo prejemka na podlagi 5. odstavka 68. člena ZSVarPre. Tako izplačana sredstva so se štela kot akontacija socialno varstvenih prejemkov. Če je bil upravičenec z odločbo centra za socialno delo upravičen do višjega mesečnega zneska, kot mu je bil izplačan z akontacijo, se mu je z novo odločbo za obdobje, ko je bila izplačana akontacija, priznala le razlika med akontativno izplačanimi sredstvi in dejansko višino sredstev, do katerih je upravičen. Če je bil upravičenec z odločbo centra za socialno delo, upravičen do nižjega mesečnega zneska, kot mu je bil izplačan z akontacijo, ali pa do pravic sploh ni bil upravičen, pa se od njega ni zahtevalo vračila preveč izplačane akontacije socialno varstvenih prejemkov. Razveljavitev odločb ZPIZ RS je predvidena v zakonodaji in strankam v korist. Namen prehodnih določb je bil namreč, da bi prejemniki tako denarne socialne pomoči kot varstvenega dodatka in/ali državne pokojnine pred 1. 1. 2012, lahko pravici do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka tudi po 1. 1. 2012 s pričetkom uporabe ZUPJS in ZSVarPre prejemali kontinuirano. Pri tem tako ni šlo za poseg v korist strank, prav tako ni bila oškodovana javna korist, pravice so se strankam, v kolikor so bile po 1. 1. 2012 do njih po novi zakonodaji še upravičene, priznale za nazaj, zgolj v njihovo korist. Veljavnost odločb ZPIZ Slovenije se torej ne more podaljšati še v leto 2012, saj za to ni materialne podlage v zakonu. V zvezi z višino varstvenega dodatka (191,86 EUR) podarja, da ta na podlagi 50. in 51. člena ZSVarPre ni bila določena pravilno. Pri izračunavanju pogojev za upravičenost do varstvenega dodatka, cenzus oz. minimalni dohodek tožnika in njegove partnerice, na podlagi 50. člena ZSVarPre v zvezi z 68. členom ZSVarPre znaša 1,86 osnovnega zneska minimalnega dohodka (260,00 EUR), tj. vsota ponderjev 1,36 in 0,5 (in ne 2,59 kot je napačno ugotovilo prvostopenjsko sodišče). Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo določbo 26. člena ZSVarPre, ZUJF in določbo 50. člena ZSVarPre, ni pa uporabilo tudi določbe 68. člena ZSVarPre, ki določa, da so centri za socialno delo od začetka uporabe tega zakona po uradni dolžnosti dolžni ugotoviti, ali prejemniki varstvenega dodatka po Zakonu o varstvenem dodatku izpolnjujejo pogoje za preoblikovanje njihovih pravic v pravice do socialno varstvenih prejemkov po ZSVarPre. Meni, da tožnikovi partnerici minimalnega dohodka, ki ji pripada na podlagi 26. člena ZSVarPre, ne bi smeli povečati za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Po Zakonu o varstvenem dodatku je bil namreč zgolj tožnik upravičen do varstvenega dodatka, ne pa tudi njegova partnerica. Poudarja še, da tožnikova partnerica ni trajno nezaposljiva oseba ali trajno nezmožna za delo in ni starejša od 63 let. Prvostopenjsko sodišče zato tudi na tej podlagi skladno z 2. odstavkom 50. člena ZSVarPre ne more odločiti, da se ji minimalni dohodek, ki ji pripada na podlagi 26. člena ZSVarPre poveča za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 6. 11. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 7. 2012. Z navedeno odločbo je bilo med drugim odločeno, da je tožnik upravičen do varstvenega dodatka v višini 2,06 EUR mesečno za čas od 1. 1. 2012 do 30. 9. 2012. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik živi v skupnem gospodinjstvu z zunajzakonsko partnerico B.B., da je v treh mesecih pred odločanjem prvostopnega organa prejemal pokojnino v višini 248,01 EUR in invalidnino v višini 40,62 EUR, njegova partnerka pa nadomestilo za invalidnost v višini 191,91 EUR. Ugotovljeno je bilo, da družina izkazuje skupaj 481,54 EUR dohodkov.

7. Sodišče prve stopnje je pri izračunavanju pogojev za priznanje varstvenega dodatka, minimalni dohodek določilo kot 2,59 kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka in ne kot 1,5 (kot ga je določila tožena stranka). Sklicevalo se je na 26. člen ZSVarPre, ki določa, da se višina minimalnega dohodka za posameznega družinskega člana v razmerju do osnovnega dohodka iz 8. člena določi za prvo odraslo osebo s ponderjem 1, za vsako naslednjo odraslo osebo pa s ponderjem 0,5. Osnovni znesek minimalnega dohodka je nadalje povečalo s ponderjem 0,73 in se pri tem sklicevalo na 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre v zvezi s 1. odst. 152. člena ZUJF. Osnovni znesek minimalnega dohodka je povečalo še s ponderjem 0,36 in se sklicevalo na 2. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre v zvezi s 1. odst. 152. člena ZUJF. Tako je določilo, da znaša seštevek posameznih ponderjev 2,59. Na podlagi navedenega seštevka ponderjev je izračunalo minimalni dohodek za varstveni dodatek za družino v višini 673,40 EUR (2,59 x 260,00 EUR). Na podlagi 51. člena ZSVarPre je nato določilo varstveni dodatek za tožnika v višini 191,86 EUR na mesec (kot razliko med seštevkom minimalnih dohodkov za varstveni dodatek, ki pripadajo posameznim družinskim članom družine (673,40 EUR) in lastnim dohodkom družine (481,54 EUR)).

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče pri določanju ponderjev ni pravilno uporabilo določbe 50. člena ZSVarPre. Ko je osnovni znesek minimalnega dohodka povečalo s ponderjem 0,73 in se pri tem sklicevalo na 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre v zvezi s 1. odst. 152. člena ZUJF. Ni namreč upoštevalo 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre, ki določa povečanje (za ponder 0,56) zgolj v primeru, da gre za samsko osebo ali za edino odraslo osebo v družini oz. za odraslo osebo v družini, v kateri njen odrasli družinski član izpolnjuje pogoje iz prejšnjega člena (tj. 49. člena ZSVarPre). Določba 7. odstavka 4. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (Ur. l. RS, št. 110/2011; v nadaljevanju: ZDIU12) sicer res določa, da se ne glede na 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre višina minimalnega dohodka, določena v skladu s 1. odstavkom 50. člena ZSVarPre, v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, od uveljavitve tega zakona do 31. decembra 2014 poveča za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Podobno določa tudi 7. odstavek 152. člena ZUJF, in sicer, da se ne glede na 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre višina minimalnega dohodka, določena v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSVarPre, v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, od uveljavitve tega zakona do 31. decembra 2014 poveča za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da je potrebno kljub temu upoštevati, da se povečanje višine minimalnega dohodka nanaša zgolj na taksativno določene osebe v skladu s 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre, torej samske osebe, edine odrasle osebe v družini in na odrasle osebe v družini, v kateri njen odrasli družinski član izpolnjuje pogoje iz prejšnjega člena 49. člena ZSVarPre. Prvostopenjsko sodišče pa sploh ni ugotavljalo, ali je v obravnavani zadevi izpolnjen kateri od navedenih pogojev za povečanje ponderja.

9. Glede na obrazloženo, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato že iz navedenega razloga ugodilo pritožbi tožene stranke in v skladu z določbo 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje najprej razčistilo dejansko stanje tako, da bo v skladu z navedenimi zakonskimi določbami ugotovilo, ali je v konkretnem primeru na strani tožnika in njegove partnerice izpolnjen kateri od pogojev določen v 1. tč. 2. odstavka 50. člena oz. 49. člena ZSVarPre za povečanje ponderja. Šele potem bo lahko določilo dejanskemu stanju ustrezen (pravilen) ponder in minimalni dohodek za varstveni dodatek za družino in na tej podlagi varstveni dodatek za tožnika. Od ugotovljene višine varstvenega dodatka bo odvisna izpodbijana odločitev glede odprave 2. odstavka prvostopenjske upravne odločbe z dne 13. 7. 2012 (I. tč. izreka). Sodišče prve stopnje bo namreč po dopolnjenem dokaznem postopku ponovno presodilo pravilnost in zakonitost 2. odstavka prvostopenjske upravne odločbe z dne 13. 7. 2012. Pri odločitvi glede sporne razveljavitve odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 1. 9. 2009 ter izplačevanja varstvenega dodatka, pa bo upoštevalo določbe materialnih predpisov.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz izreka.