Jedro

Namen odreditve pripora iz koluzijske nevarnosti je zavarovanje dokazov in preprečitev oviranja kazenskega postopka z vplivanjem na priče. Toda koluzijska nevarnost lahko obstaja tudi po zaslišanju priče, za katero je nevarno, da bo obdolženec vplival nanjo; če so priče dovzetne za vplive zaradi sugestibilnosti, strahu, oziroma take, da je verjetno v nadaljnjem postopku, da bodo stranke ugovarjale verodostojnosti, da bodo zato potrebne dodatne preveritve, soočenja ali celo zaslišanje z izvedencem, je nujno potrebno preprečiti vpliv na njihovo pričanje.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obdolženega B.J. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper obdolženega B.J., ki je v preiskavi zaradi kaznivega dejanja zlorabe slabotne osebe po 1. odstavku 182. člena KZ, odrejen pripor zaradi koluzijske nevarnosti, torej iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zagovornika sta zoper sklepa vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornica M.M. navaja, da je preiskovalna sodnica dne 16.1.2007 oziroma 26.1.2006 (pravilno pa je dne 26.1.2007) zaslišala oškodovanca, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja ni mogel razumeti opozorila o dolžnosti resničnega izpovedovanja, zato naj bi bil zapisnik o tem zaslišanju "neuporaben" in ga je treba izločiti. Oškodovanec se obdolženčeve bližine boji, čeprav mu ta ne grozi in bi zato zadoščala prepoved približevanja, saj pripor ni neogibno potreben. Opis dogodkov, kot sta jih dala oškodovanec in njegova mati, ni logičen in verjeten, priči tudi nista verodostojni. Izpodbijana sklepa ne pojasnita, katere okoliščine kažejo, da bo obdolženec vplival na priče, sicer pa so bile priče že vse zaslišane. Z izvedencem je treba ugotoviti, ali je bojazen oškodovanca resnična in izzvana z ravnanjem obdolženca. Predlaga, da se pripor odpravi ali pa nadomesti s prepovedjo približevanja bivališču oškodovanca.

Zagovornik J.S. pa uveljavlja kršitev določb 201. člena ZKP, ker so bili v dosedanji preiskavi že zaslišani obdolženec in vse priče ter ni nobenih dodatnih dokaznih predlogov. Izpodbijana sklepa naj ne bi določno navajala okoliščin, ki kažejo na nevarnost obdolženčevega vplivanja na priče in take nevarnosti tudi ni. Predlaga, da se pripor nadomesti s prepovedjo približevanja oškodovančevemu bivališču ali s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da se sklepa ne opirata na izpovedbo oškodovanca in da za izločitev zapisnika o zaslišanju oškodovanca ni zakonitih razlogov, ker je izvedenec psihiater pojasnil, da je oškodovanec sposoben pričanja. Izpodbijana sklepa imata ustrezne razloge za utemeljitev nujnosti pripora. Koluzijska nevarnost lahko obstaja tudi po končani preiskavi. S trditvami, da na fotografijah ni obdolženčev avtomobil in da oškodovanec in njegova mati nista verodostojni priči pa zahtevi uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da se obe zahtevi zagovornikov za varstvo zakonitosti zavrneta.

Zahtevi zagovornikov obdolženega B.J. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po določbah 1., 2. in 4. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa, ne more pa je vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva zagovornice M.M. za varstvo zakonitosti ne zatrjuje določno nobene kršitve kazenskega zakona ali kazenskega postopka. S trditvijo, da oškodovanec ob zaslišanju dne 26.1.2007 zaradi duševne nerazvitosti ni bil sposoben razumeti pouka in opozoril po 238. členu in 2. odstavku 240. člena ZKP in da bi zato moral biti zapisnik o tem zaslišanju izločen, zahteva smiselno uveljavlja kršitev postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Za tako kršitev postopka gre, če se sodna odločba opira na dokaz, na katerega se po tem zakonu ne sme opirati. Zahteva ne pove, katera določba ZKP prepoveduje uporabo zapisnika o zaslišanju polnoletne duševno manj razvite priče (prepovedan dokaz je le izpovedba otroka, ki kot privilegirana priča ni mogel razumeti pomena pravice, da ni dolžan pričati). Take določbe v zakonu ni. Sodišče v posameznem primeru ocenjuje in odloča, ali je oseba glede na svoje psihofizične posebnosti sposobna biti priča. Vprašanje, ali je oseba sposobna razumeti pomen opozorila, da mora izpovedati po resnici, za takšno oceno ni odločilnega pomena.

S trditvijo, da sklepa ne navajata, katere okoliščine kažejo na nevarnost, da bo obdolženec vplival na priče, zahteva uveljavlja kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Toda trditev ni utemeljena. Sklep preiskovalne sodnice v 3. odstavku na drugi strani in v 1. odstavku na tretji strani navaja konkretne okoliščine za tako nevarnost, namreč utemeljen sum, da je obdolženec v času od vložitve zahteve za preiskavo večkrat zasledoval oškodovanca, opazoval hišo v kateri živi, opazoval in zasledoval avtomobil, s katerim se vozi oškodovančeva mati in družina, dne 16.1.2007 pa tudi neposredno zagrozil oškodovancu, ko ga je samega dobil v bližini doma, da ga bo ubil, ubil tudi njegovo družino in drugo osebo, če bo še govoril o dejanju obdolženca pred sodiščem ali kje drugje. S takimi ravnanji je pri oškodovancu vzbudil močno prestrašenost, ki je bila opazna pri zaslišanju, saj se je večkrat zjokal, povedal da se obdolženca boji, roke so se mu tresle. Na te okoliščine se opira tudi sklep senata v 1. odstavku na drugi strani.

S trditvami, da obdolženec ni grozil oškodovancu, da ga ni zasledoval in da na fotografiji ni obdolženčev avtomobil, da oškodovanec in njegova mati nista verodostojni priči, zahteva zagovornice uveljavlja zmotno ugotovitev sodišča o teh okoliščinah, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

S trditvijo, da bi prepoved približevanja po 195.a členu ZKP dosegla namen, zaradi katerega je bil odrejen pripor, namreč odpravila strah oškodovanca pred obdolžencem, zahteva uveljavlja kršitev določb 2. odstavka 192. člena ZKP, da se mora uporabiti milejši ukrep, če se z njim doseže namen pripora. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču izpodbijanih sklepov, da je glede na okoliščine pripor neogibno potreben zaradi nevarnosti obdolženčevega vplivanja na priče, zlasti na oškodovanca, in s tem zvezanim oviranjem preiskave oziroma poteka postopka.

Zagovornik J.S. pa s trditvijo, da koluzijske nevarnosti ni več, ker da so bile vse priče, ki jih je predlagalo državno tožilstvo, že zaslišane, uveljavlja kršitev postopka po 2. odstavku 200. člena ZKP. Toda koluzijska nevarnost lahko obstaja tudi po zaslišanju priče, za katero je nevarno, da bo obdolženec vplival nanjo. Namen odreditve pripora iz koluzijske nevarnosti je zavarovanje dokazov in preprečitev oviranja kazenskega postopka z vplivanjem na priče (med drugim) tako, da ne bi pričale ali bi pričale na določen način. Praviloma nevarnost vplivanja na priče odpade, ko je priča zaslišana, ni pa to vselej tako; če so priče dovzetne za vplive zaradi sugestibilnosti, strahu, oziroma take, da je verjetno v nadaljnjem postopku, da bodo stranke ugovarjale verodostojnosti, da bodo zato potrebne dodatne preveritve, soočenja ali celo zaslišanje z izvedencem, je nujno potrebno preprečiti vpliv na njihovo pričanje. Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v svoji sodbi z dne 6.5.2004, opr. št. I Ips 37/2003. V obravnavani zadevi gre za tak primer: oškodovanec kot najpomembnejša neposredna priča je zaradi svojih duševnih posebnosti, razmerja obdolženca z oškodovančevo družino in strahu pred obdolžencem v izrazito podrejenem psihičnem odnosu proti obdolžencu, zato je bilo nujno z odreditvijo pripora izključiti možnost, da bi obdolženec lahko prišel v oškodovančevo bližino.

O ugovorih, da izpodbijana sklepa ne navajata konkretnih okoliščin, ki kažejo na koluzijsko nevarnost in da take nevarnosti ni, je Vrhovno sodišče že dalo odgovor v zvezi z enakimi trditvami v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica M.M. Ker zahtevi obeh zagovornikov za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, ju je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.