Jedro

Upravni organ prve stopnje po prejemu zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo z istim aktom podržavljeno tožnici in njenemu pokojnemu možu, ni ravnal v skladu z Navodilom za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo in je opustil dolžnosti, ki mu jih nalagajo 13. in naslednji členi navodila. Postopek na prvi stopnji je potekal v nasprotju s 14. členom in 2. odstavkom 5. člena ZUS.

Upravni organ tožnice ni opozoril, da akt o podržavljenju, ki je bil priložen pravočasni zahtevi za denacionalizacijo, glasi tudi na njenega pokojnega moža in je očitno štel, da je vloga popolna ter jo je kot tako tudi obravnaval. Z delno odločbo, ki je pravnomočna, je odločil, da se tisto premoženje, glede katerega ni bilo ovire za vrnitev v naravi, vrne tožnici in njenemu pokojnemu možu. Na podlagi ravnanja upravnega organa je tožnica utemeljeno sklepala, da je njena vloga popolna in zahteva za dopolnitev po preteku roka iz 64. člena ZDen ne more biti v njeno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 27.5.2003. Z njo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti dopolnilni odločbi Upravne enote L. z dne 14.2.2003, s katero je prvostopni organ ugodil pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD) in odpravil dopolnilno odločbo z dne 14.11.2002 ter jo nadomestil z novo odločbo tako, da je za podržavljene nepremičnine v k.o. G. priznal odškodnino samo upravičenki J.S., kot solastnici podržavljenega premoženja do ene polovice, zavrnil pa je zahtevo za denacionalizacijo druge polovice solastnega premoženja, ki je bilo podržavljeno tožničinemu možu F.S. Ugotovil je, da zanj ni bila vložena zahteva za denacionalizacijo in zato ni pogojev za vračanje tega premoženja.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da se je zahteva za denacionalizacijo nanašala na vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno kmečkemu gospodarstvu J. in F.S. z odločbo Okrajnega ljudskega odbora L., Komisije za kmetijski zemljiški sklad z dne 21.9.1953. Postopek za denacionalizacijo je bil uveden na podlagi zahteve J.S., ki je kot dokaz predložila listino, iz katere je razvidno, da je bilo podržavljeno celotno kmečko gospodarstvo v solasti J. in F.S., za vsakega do ene polovice. Upravni organ je vlagateljico - upravičenko pozval na dopolnitev zahteve s predložitvijo potrdila o državljanstvu in mrliškega lista za pokojnega F.S. Iz nadaljnjega postopka je razvidno, da je prvostopni organ obravnaval zahtevek kot zahtevek za vračilo celotnega podržavljenega premoženja, torej kot zahtevek obeh denacionalizacijskih upravičencev. V tem smislu je bil izveden tudi ves dokazni postopek, izdelano ugotovitveno poročilo in izdana za del premoženja delna odločba 3.8.1999 (ki je postala pravnomočna) in nato sporna dopolnilna odločba z dne 14.11.2002. Upravni organ je na podlagi vložene zahteve za denacionalizacijo zahteval predložitev dokaznih listin, ki so se nanašale na dokazovanje utemeljenosti zahtevka tudi po upravičencu F.S. Te listine je dostavila vlagateljica v postavljenem roku. Očitno je torej, da sta tako stranka, kot tudi upravni organ štela, da je postavljen tudi zahtevek za vračilo dela nepremičnin, ki so bile podržavljene tudi upravičenkinemu možu. Iz upravnega spisa sicer izhaja, da je prvostopni organ brez izrecne zahteve vlagateljice sklepal, da se vloga nanaša na podržavljena zemljišča v celoti, vendar to sedaj tožnici ne more biti v škodo. V skladu z načelom pomoči neuki stranki (13. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP/86) bi moral upravni organ stranko pravočasno poučiti, da je potrebno zahtevke določno navesti in se izjasniti, ali se zahteva za denacionalizacijo, ki jo je vložila pravočasno, nanaša tudi na vračilo premoženja, podržavljenega F.S. Iz ravnanj upravnega organa je stranka v postopku upravičeno sklepala, da se obravnava tudi zahtevek za vračilo premoženja po upravičencu F.S. ter da je njena vloga popolna.

Prizadeta stranka SOD se pritožuje zoper prvostopno sodbo in navaja, da je stališče sodišča prve stopnje napačno, ker zahtevek za vračanje podržavljenega premoženja F.S. ni bil postavljen v roku iz 64. člena ZDen, zato ga ni mogoče šteti kot upravičenca in zahteva upravnega organa za predložitev listin v zvezi s podržavljenjem njegovega premoženja ne more nadomestiti same zahteve. Upravnemu organu ne more biti prepuščeno, da sam mimo zahteve za denacionalizacijo odloča o tem, za katerega upravičenca je zahtevek vložen. Tako stališče je sprejelo že upravno sodišče v treh sodbah, enako pa je bilo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu, št. I Up 493/99 z dne 7.2.2001. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in s pravno in dejansko podlago, na kateri je utemeljilo izpodbijano sodbo.

Na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da vloga, na podlagi katere je prvostopni organ vodil postopek za denacionalizacijo in izdal odločbo, ni bila popolna in ni vsebovala vseh podatkov, ki jih za te vloge predpisuje 62. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Upravni organ prve stopnje tedaj ni ravnal v skladu z Navodilom za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, št. 27/91 - Navodilo) in je opustil dolžnosti, ki mu jo nalagajo določbe 13. člena in naslednjih členov glede ravnanja z zahtevami za denacionalizacijo. Opustitev pravočasnih opozoril stranki na dopolnitev pomanjkljive vloge pomeni, da je tožeča stranka utemeljeno štela, da je njena vloga pravilna in popolna in zato ji ravnanje upravnega organa ne more biti v škodo. Tožnica je predložila zahtevi za denacionalizacijo akt o podržavljenju, ki je glasil nanjo in na njenega pokojnega moža, ki sta bila lastnika podržavljenega premoženja vsak do ene polovice. Upravni organ prve stopnje ni prezrl, da listina o podržavljenju izkazuje, da je bil del zahtevanega premoženja podržavljen tudi F.S. Zato je zahteval od upravičenke in vlagateljice zahteve, da mu dostavi tudi vse ustrezne listine, ki se nanašajo nanj. Za premoženje, ki ga je bilo mogoče vrniti v naravi je bila izdana 3.8.1999 delna odločba, ki je postala pravnomočna in je bilo premoženje vrnjeno obema prejšnjima lastnikoma.

Postopek za denacionalizacijo je tudi po presoji pritožbenega sodišča potekal v nasprotju z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) in v nasprotju z načelom 14. člena tega zakona, po katerem mora organ, ki vodi postopek, skrbeti, da nevednost neuke stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim po zakonu gredo. Glede na to, da je bila zahtevi za denacionalizacijo priložena listina o podržavljenju tudi za F.S., bi morala uradna oseba ravnati v skladu z določbo 2. odstavka 5. člena ZUP. Po tej določbi mora uradna oseba, ki vodi postopek, kadar glede na podano dejansko stanje zve ali sodi, da ima določeni občan ali organizacija podlago za uveljavitev kakšne pravice, na to stranko opozoriti. Prav ta dolžnost je bila opuščena, saj po prejetju vloge in ugotavljanja njene popolnosti upravni organ v roku, ki je veljal za vlaganje zahtev za denacionalizacijo, tožnice ni opozoril, da akt o podržavljenju glasi tudi na F.S. in da ta listina izkazuje, da mora zahtevek postaviti tudi zanj. Očitno je štel, da je vloga popolna in jo je kot tako tudi obravnaval. Pomanjkljivost vloge je bila taka, da bi jo bilo mogoče odpraviti pravočasno. Ne nazadnje je bila dolžnost takega ravnanja obvezna tudi zato, ker je bil F.S. tožničin mož in je sedaj pokojna J.S. njegova pravna naslednica. Na podlagi ravnanja upravnega organa prve stopnje je utemeljeno sklepala, da je upravičena uveljavljati zahtevo za vrnitev premoženja tudi po svojem pokojnem možu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je upravni organ po dopolnitvi vloge štel, da je vloga popolna in jo kot tako obravnaval in je odločitev tožene stranke, ko je zavrnila pritožbo, nezakonita. Pritožbeno sodišče je vpogledalo tudi v spis I Up 493/99 in sklep z dne 7.2.2001, na katerega se sklicuje prizadeta stranka v pritožbi. Odločitev v tem sporu ne spreminja stališča, ki je bilo sprejeto v tej sodni odločbi, saj gre v tem primeru za kršitev postopka, ker tožena stranka ni upoštevala, da ravnanje prvostopnega organa, ki je ves čas vodil postopek, kot da je vloga popolna, ne more biti v škodo tožnice in njenih pravic, ki ji gredo po ZDen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).