Up-47/00

24. 10. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 24. oktobra 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper dopis Državnega tožilstva Republike Slovenije št. Ktz 74/99, Ktz 75/99 z dne 20. 12. 1999 in zoper sodbo Vojaškega sodišča v Splitu št. 313/49 z dne 7. 9. 1949 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper dopis, s katerim mu Državno tožilstvo Republike Slovenije sporoča, da ne bo vložilo zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Vojaškega sodišča v Splitu z dne 7. 9. 1949. Zatrjuje, da mu je državno tožilstvo s tem, ko ni vložilo navedenega pravnega sredstva, kršilo pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Navaja tudi, da je bil s sodbo Vojaškega sodišča v Splitu, s katero je bil obsojen, grobo kršen tedanji zakon o kazenskem postopku. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijani akt Državnega tožilstva razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa, naj razveljavi ali spremeni sodbo Vojaškega sodišča.

2.Po določbi prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ustavna pritožba se lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena ZUstS). Po 82. členu ZUstS je ustavna pritožba dovoljena le zoper posamične akte, izdane po uveljavitvi Ustave.

3.Ustavna pritožba neposredno zoper sodbo Vojaškega sodišča torej ni dopustna. Dopustna bi bila le zoper sodno odločbo, ki bi jo pristojno sodišče izdalo na podlagi vloženega izrednega pravnega sredstva zoper to sodbo - to je bodisi v obnovi postopka, če bi bili zanjo izpolnjeni zakonski pogoji (410. člen Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju: ZKP) bodisi na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti. Po določbi 559. člena ZKP je namreč imel pritožnik zoper navedeno sodbo možnost vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku dveh let po uveljavitvi ZKP. Pritožnik je v ustavni pritožbi navedel, da tega sredstva ni vložil, ker je zamudil rok.

4.Prav tako ni dopustna ustavna pritožba zoper dopis državnega tožilstva. Navedeni dopis predstavlja le obvestilo državnega tožilca, da ne bo vložil zahteve za varstvo zakonitosti, česar pa ni mogoče šteti za posamični akt, s katerim bi bilo odločeno o kakšni pravici ali obveznosti posameznika v smislu 50. člena ZUstS.

5.Ker ustavna pritožba zoper v izreku navedene akte ni dopustna, jo je Ustavno sodišče zavrglo.

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi 6., 50. in 82. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Lojze Ude.

Predsednica senata

dr. Mirjam Škrk