Jedro

Podlaga za izdajo sklepa o prisilni izterjavi je izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori v zvezi s pravnomočnostjo izvršilnega naslova, saj je v obravnavanem primeru postala odločba o odmeri davka izvršljiva s potekom paricijskega roka, saj pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve, na kar je bila tožeča stranka opozorjena v izreku odločbe, ki se izvršuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada A z dne 17. 12. 2001, s katerim je prvostopni organ zoper tožnico uvedel prisilno izterjavo neporavnanih obveznosti v višini 3.480.841,88 SIT, pripadajočih zamudnih obresti in stroškov postopka v višini 1.000,00 SIT iz denarnih sredstev dolžnika. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da se v obravnavanem primeru od tožnice izterjujejo obveznosti, kot so navedene v sklepu o prisilni izterjavi, in sicer obveznosti po odločbi Davčne uprave RS, Davčnega urada A z dne 18. 9. 2001, izdani v postopku inšpekcije pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov od leta 1995 dalje. Navedena odločba je bila dne 24. 9. 2001 vročena pooblaščencu tožnice in je s pretekom roka za plačilo postala izvršljiva. Sklep o izvršbi je bil izdan na podlagi izvršljive odločbe, ki je izvršilni naslov po Zakonu o davčnem postopku. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na 40., 43. in 44. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju ZDavP). V zvezi s pritožbeno navedbo, da odločba z dne 18. 9. 2001 še ni postala pravnomočna, pa se tožena stranka sklicuje na določbo 20. člena ZDavP, ki določa, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odločbe, če ni s tem zakonom drugače določeno, na kar je bila tožeča stranka opozorjena v točki 2 izreka navedene odločbe. Pritožbenih navedb v zvezi z nepravilnimi ugotovitvami v inšpekcijskem postopku pa tožena stranka ni upoštevala, saj je po določbi 46. člena ZDavP s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. V tožbi tožeča stranka opozarja na nepravilnosti v inšpekcijskem pregledu in posledično nepravilnost odločbe z dne 18. 9. 2001, saj odločba sploh ne upošteva plačil, izvršenih v spornih letih, ki jih je tožeča stranka izvrševala, pri čemer gre torej za očitno napako in v posledici le te je tožeča stranka podala pritožbo. Podala je tudi predlog za odlog prisilne izterjave po 20. členu ZDavP. Zato meni, da navedena odločba še ni pravnomočna. Izvršba brez pravnomočnega izvršilnega naslova pa je hud poseg v temeljne pravice tožeče stranke, in sicer je kršena osnovna pravica do pritožbe, zaradi česar ji je povsem onemogočeno tudi poslovanje. Prišlo je do blokade računa tožeče stranke, pri čemer pa o upravičenosti predloga za odlog izvršbe še ni bilo dokončno odločeno. Pri tem tožnica še opozarja, da je davčni organ na podlagi inšpiciranja po šestih letih ugotovil nastali dolg in za ta čas zahteva tudi zakonite obresti, istočasno pa je postopek za vračilo davka od dobička davčnega zavezanca prekinil. Postopek za vračilo je torej ustavljen, znesek neobrestovan, istočasno pa zoper tožečo stranko teče postopek izterjave dolga z zamudnimi obrestmi, kar seveda kaže na neenakost strank in hudo samovoljo posameznikov pri vodenju postopkov pred davčnim organom. Sklep o prisilni izterjavi je najmanj preuranjen, vsekakor pa nima podlage v pravnomočnem izvršilnem naslovu, zato je izpodbijana odločba nepravilna. Sodišču predlaga, da jo odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke in pred njo organa prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena. Po določbi 40. člena ZDavP se zoper dolžnika, ki zapadlega davka ni plačal v predpisanem roku, uvede postopek prisilne izterjave. Podlaga za izdajo sklepa o prisilni izterjavi je izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov odločba o odmeri davka Davčnega urada A z dne 18. 9. 2001, izdana v postopku inšpekcije pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov od plač za leto 1995 in 1996, ki je postala izvršljiva dne 24. 10. 2001. Kot je že tožena stranka pravilno pojasnila v izpodbijani odločbi, v skladu z 20. členom ZDavP pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka, če ni s tem zakonom drugače določeno. Zato tudi po presoji sodišča ni sporno, da je izvršilni naslov pravilen in podlaga za izdajo sklepa o prisilni izterjavi skladno s 43. členom ZDavP. Ker s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločbe, ki se izvršuje (1. odstavek 46. člena ZDavP), so tožnikovi ugovori, s katerimi napada odločbo, ki se izvršuje, neutemeljeni. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori v zvezi s pravnomočnostjo izvršilnega naslova, saj je v obravnavanem primeru postala odločba o odmeri davka izvršljiva s potekom paricijskega roka, saj pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve, na kar je bila tožeča stranka opozorjena v izreku odločbe, ki se izvršuje. Sodišče zavrača tudi druge tožbene ugovore kot neutemeljene, saj na odločitev v tem upravnem sporu, ki se nanaša na prisilno izterjavo davčnega dolga, ne vplivajo.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).