Jedro

Odgovorna oseba mora poškodovanca sprejeti takšnega, kot je in ne more računati na to, da bo poškodovala zdravega človeka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in IV. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožnici za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v prometni nesreči, za katero je bila odgovorna njena zavarovanka, plačati še 2382 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2010 do plačila (I. točka izreka sodbe) ter obresti od prepozno plačanega nespornega dela obveznosti 2500 EUR od 11. 7. 2009 do 13. 5. 2010 (III. točka izreka sodbe). Višji odškodninski zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka sodbe), toženki pa naložilo, da mora tožnici povrniti 1607,79 EUR pravdnih stroškov, z ustreznimi obrestmi v primeru zamude.

2. Proti I. in IV. točki sodbe se toženka pritožuje, in sicer sodišču očita bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zmotno uporabo materialnega prava glede odločitve o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Za slednje je sodišče prisodilo 3000 EUR, primerno pa bi bilo po mnenju pritožnice 800 EUR, češ da več ni v skladu s sodno prakso, niti z referenčno zadevo VS RS II Ips 134/2006, kjer je šlo za mlajšo žensko kmetovalko, ki se je vsak dan srečevala z omejitvami (pri kmetovanju: okopavanje, krmljenje, molzenje, kidanje gnoja), v primerjavi s tožnico, ki je omejena le pri košarki, daljši hoji in sedenju. Nadalje se pritožnica sklicuje na zadevi II Ips 744/2005 in II Ips 730/2005, v kateri sta morala tožnika opustiti rekreacijo (jezdenje, fitnes oz. hojo v hribe in obdelavo vrta), pa je sta v kompenzacijo prejela 1,7 oz. 1,66 neto povprečne plače, medtem ko je tu tožnica pri rekreaciji zgolj ovirana. Pritožba zadevo primerljiva s tisto, ki jo je VS RS obravnavalo pod II Ips 1269/2008, kjer je šlo za podobne omejitve, odškodnina pa je bila določena v višini 0,9 povprečne plače. Nadalje, graja izostanek razlogov glede tožničinih predhodnih degenerativnih sprememb, glede katerih je izvedenec povedal, da bi ji v prihodnosti povzročale podobne težave. Če se materialno pravo pravilno aplicira, meni pritožnica, je treba razdeliti vzročnost in odškodnino znižati. Glede odločitve o stroških pa nasprotuje temu, da je sodišče priznalo odvetniško postavko tudi za vložitev predpravdnega zahtevka. Predlaga spremembo ali pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in opredeljuje še svoje pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo sicer podala odgovor, a precej po izreku 15 dnevnega roka, ki ji je bil v ta namen v skladu z zakonom podeljen, zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo (344. čl. ZPP).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava.

6. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, v izdatni (a v celoti ustrezni) meri tudi tiste, ki jih toženka izrecno pogreša. Očitno prezre, kar je o presoji ugotovljenih degenerativnih sprememb pri tožnici glede vzročne zveze sodišče prve stopnje lepo zapisalo od 16. do 20. točke na straneh 5 in 6 svoje sodbe. Kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP torej ni podana.

7. Tudi materialnopravna presoja vzročnosti je glede na ugotovljena in nesporna (tudi neizpodbijana) dejstva v celoti pravilna. Odgovorna oseba mora poškodovanca sprejeti takšnega, kot je in ne more računati na to, da bo poškodovala zdravega človeka. Tožnica se ni izpostavljala nadobičajnemu riziku, njene blage degenerativne poškodbe pa tudi niso kakšna nepredvidljiva okoliščina. Nastala škoda, večja od povprečne, mora bremeniti tistega, ki protipravno ravna (oziroma tistega, ki zanj odgovarja). Na račun predhodnega zdravstvenega stanja, zaradi katerega oškodovanka pred poškodbo ni imela nobenih težav in so se te aktualizirale šele s poškodbo, odškodnine za nepremoženjsko škodo ni dopustno znižati.(1)

8. Sodišče prve stopnje je tožničino škodo pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Pritožbeni očitek, da je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, je zato brez podlage. Prisojena odškodnina glede na vse okoliščine primera ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Tožničine telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med zelo lahke do lahke (I. oz. II. skupina), za pretrpljeno nepremoženjsko škodo pa je prejela približno pet neto povprečnih neto plač v RS, kar je sicer več od povprečja za zelo lahke primere (povprečne odškodnine v daljšem časovnem obdobju znašajo približno tri take plače), a manj od povprečja za lahke primere, ki je osem plač, pri čemer je treba upoštevati, da je utrpela več poškodb (udarnino leve strani prsnega koša, udarnino levega komolca, udarnino leve rame, zvin ledvene hrbtenice, udarnino levega kolena in stegna).

9. Pritožnica res navaja primere, kjer je bila dosojena nižja odškodnina, vendar je tu izpodbijana znotraj okvirov, ki so se izoblikovali in jih ne presega. Tožničin primer je se dâ vzporejati tudi s tistimi, kjer so bile odškodnine ob podobnih poškodbah celo višje (šest do devet neto povprečnih plač), kljub temu, da včasih niti niso pustile trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (primeri VS RS II Ips 83/98, II Ips 613/99, II Ips 421/99, II Ips, 343/93, II Ips 355/92).

10. Pravilna in zakonita (155. čl. ZPP) ter v skladu z veljavno Odvetniško tarifo št. 2200 (izvensodne storitve) je tudi odločitev o stroških postopka, tudi v delu, kjer so tožnici priznani (minimalni) stroški za predpravdni zahtevek.

11. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je (v izpodbijanem delu) potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP), v posledici zavrnitve njen pritožbe pa mora toženka sama kriti stroške, ki so ji pri tem nastali (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).

(1) Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, kot jo citira tudi sodišče prve stopnje v opombi 2 na strani 6. Primerjaj še odločbe II Ips 625/2008, II Ips 1198/2008, II Ips 1249/2008, VIII Ips 135/2010 in številne odločbe pritožbenih sodišč.