Jedro

Pravilna je ocena sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je obtoženčev zagovornik na glavni obravnavi žalil izvedenca psihologa in psihiatra, ko je pri presoji njunih izvedenskih del uporabljal izraze "neosmišljeno nakladanje", izvedenčevi "umotvori", "strokovna šibkost izvedencev", "psihiater si je pomagal s psihološkimi metodami, ki jih absolutno ne razume", "psiholog z zastarelimi psihološkimi metodami iz kamene psihološke dobe in neznanstvenim psihodinamskim konceptom". Tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo navedeni izrazi žaljive vrednostne ocene izvedencev in podcenjevalni odnos do njihovega dela ter žalijo njihovo človeško dostojanstvo. Ob upoštevanju vseh pravilno ocenjenih okoliščin je sodišče prve stopnje pravilno določilo tudi višino denarne kazni (150.000,00 SIT). Pritožbo odvetnika je zato sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba odvetnika dr. P. Č. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi I. odstavka 78. člena ZKP odvetnika dr. P. Č. kaznovalo z denarno kaznijo 150.000,00 SIT, ker je ocenilo, da je odvetnik na predzadnji glavni obravnavi 12.3.2004 po zaslišanju izvedenca psihiatra dr.

V. F. R. v svojem predlogu žalil tega izvedenca, pa tudi izvedenca psihologa, saj je pri presoji njunih izvedenskih del uporabil izraze "neosmišljeno nakladanje", "izvedenčevi umotvori", "strokovna šibkost izvedencev", "psihiater si je pomagal s psohološkimi metodami, ki jih absolutno ne razume", "psiholog z zastarelimi psihološkimi metodami iz kamene psihološke dobe in neznanstvenim psihodinamskim konceptom".

Zoper takšen sklep se je pritožil odvetnik dr. P. Č. zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve postopka in materialnega prava in predlagal, naj pritožbeno sodišče napadeni sklep spremeni tako, da mu kazni ne izreče. Pritožba ni utemeljena.

Navedeni izrazi, ki jih je odvetnik uporabil ob svojem nestrinjanju z ugotovitvami obeh izvedencev, predstavljajo tudi po oceni sodišča druge stopnje žaljivo vrednostno oceno in s tem napad na čast in dobro ime obeh izvedencev, saj izražajo prezir in zaničevanje ter nespoštovanje človeškega dostojanstva drugega ter so nevredne poklica, ki ga odvetnik opravlja. Če te navedbe v resnici pomenijo odraz kritike obeh izvedeniških mnenj s strani neznanih strokovnjakov psihološke in psihiatrične stroke, kar smiselno izhaja iz pritožbenega izvajanja, bi se morali nad takšnim izrazoslovjem seveda zamisliti tudi ti strokovnjaki. Ni zato mogoče sprejeti pritožnikovega razlogovanja, da ni imel namen nikogar žaliti, ampak le opozoriti na nevzdržnost in lahkotnost podajanja mnenj, saj bi to lahko storil na nešteto drugih sprejemljivih načinov. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem pritožnik opozarja na nezakonitost in protiustavnost izpodbijanega sklepa, ker naj bi mu jemal pravico do pravnega sredstva zato, ker v izreku niso navedeni izrazi, zaradi katerih mu je bila izrečena denarna kazen. Že sam pritožnik pravilno ugotavlja, da morata biti izrek in obrazložitev povezana, kar nedvomno jasno izhaja tudi iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje. Zakaj je sodišče prve stopnje izreklo denarno kazen obdolžencu, je v obrazložitvi sklepa podrobno in natančno obrazložilo in ker je istočasno v razlogih sklepa povzelo tudi izraze, ki jih je pravilno ocenilo kot žaljive, je izpodbijani sklep mogoče v celoti preizkusiti.

V kazenskem postopku je sodišče dolžno varovati svojo avtoriteto, istočasno pa tudi osebno dostojanstvo drugih procesnih udeležencev. V obravnavanem primeru bi sodišče prve stopnje zavestno kršilo določbo

I. odstavka 78. člena ZKP, v kolikor ne bi odvetnika kaznovalo, saj ta določba, ki ureja disciplinsko kaznovanje procesnih udeležencev, ki med potekom kazenskega postopka žalijo sodišče ali drugega procesnega udeleženca, takšno kaznovanje v teh primerih zapoveduje.

Zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje nima zastraševalnega pomena in ne pomeni grob poseg v ustavno pravico do svobodnega izražanja ter tudi ne pomeni evidentnega omejevanja ustavne pravice do obrambe, kot to zatrjuje pritožnik, ki očitno ob pomanjkanju vsake samokritičnosti še vedno meni, da so bili na takšen način izraženi očitki obema izvedencema utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je zato njegovo pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno.