Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za sklepčnost zahtevka po višini v konkretni zadevi ni treba, da je iz listinskih dokazov razvidna računska operacija, pač pa morajo biti obračuni takšni, da so razumljivi in jih je moč preveriti. Listine, ki jih je v dokaz višine zahtevka predložila tožeča stranka, te zahteve izpolnjujejo.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 84901/2012 z dne 14. 6. 2012 v prvem odstavku izreka za znesek 9.665,82 CHF z zakonskimi zamudnimi obrestmi po 8 % letni obrestni meri, določeni v drugem odstavku 378. člena OZ, od 5. 3. 2012 dalje do plačila ter v prvem v zvezi s tretjim odstavkom izreka za izvršilne stroške 137,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2012 dalje do plačila, razveljavilo pa ga je za izvršilne stroške 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške 280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Tožena stranka je pritožbo vložila iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga spremembo sodbe oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče odločalo o nesklepčni tožbi, kar pa bi moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Tožeča stranka je bila glede utemeljitve svoje terjatve po višini in posameznih postavkah v svojih trditvah znatno preskopa in preveč pavšalna, saj pravnorelevantnih dejstev v zvezi s tem ni navedla. Terjatve po višini ni z ničemer obrazložila. Vse kar je v obrazložitev svoje terjatve po višini navajala je bilo, da navedeni zneski izhajajo iz izpiska iz poslovnih knjig – stanje terjatev na dan 4. 3. 2011 in ostalih priloženih obračunov. To pa nikakor ni dovolj, da bi zadostila trditvenemu bremenu. Izjava tožene stranke o sami višini terjatve in dopolnitvi tožbe tako sploh ni bila mogoča, niti potrebna. S tem ko je sodišče nesklepčno tožbo obravnavalo in ji ugodilo, pa je na škodo tožene stranke kršilo razpravno načelo. Sodišče je obseg trditev tožeče stranke prekoračilo. S takšnim nezakonitim ravnanjem je toženi stranki tudi odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Na prvem naroku za glavno obravnavo je celo sodišče samo spoznalo, da je tožba nesklepčna, saj je uporabilo pravilo materialnega procesnega vodstva in tožečo stranko izrecno pozvalo, da pojasni svojo terjatev, kar je nato slednja tudi storila. V takšni situaciji bi moralo sodišče narok seveda prekiniti in preklicati, saj tožena stranka na naroku ni bila prisotna. Sicer pa tožena stranka z dopolnilnimi navedbami na naroku ni v ničemer odpravila nesklepčnosti tožbe po višini.
3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožnik sodišču prve stopnje očita kršitev določbe 7. člena ZPP, ki naj bi bila storjena s tem, da je sodišče trditveno podlago tožeče stranke „prekoračilo“ in s tem toženi stranki tudi odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitane kršitve določb ZPP niso bile storjene, hkrati pa pri preizkusu obstoja morebitnih drugih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), teh ni ugotovilo.
6. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Razpravno načelo (7. člen ZPP) sodišču nalaga, da praviloma ne sme ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale in izvajati dokazov, ki jih stranke niso predlagale. Tožeča stranka je v tožbi pojasnila tako podlago svojega zahtevka, ki je v kršitvi pogodbe o deviznem kreditu v CHF št. LJ 01 z dne 9. 7. 2007, kot tudi višino zahtevka ter predložila listinske dokaze, s katerimi je dokazovala utemeljenost svojih trditev. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo zgolj na dejstva, ki jih je tožnica zatrjevala in izvajalo le predlagane dokaze, kar pomeni, da ni v ničemer kršilo določbe 7. člena ZPP. Prav tako toženki ni z ničemer odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem. Na glavni obravnavi, na katero je bila toženka pravilno vabljena, pa se je ni udeležila in odsotnosti tudi ni ustrezno opravičila, tožeča stranka po pozivu sodišča ni navajala v utemeljitev svojega zahtevka ničesar bistveno novega ali drugačnega. Zato ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je bila s tem toženi stranki odvzeta pravica do kvalitetne obrambe.
7. Pritožba neutemeljeno očita sodišču tudi, da je odločalo o nesklepčni tožbi. Nesklepčnost tožbe je namreč podana takrat, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Tožba je torej sklepčna, če iz tožbenih navedb po materialnem pravu izhaja pravna posledica, ki jo tožnik uveljavlja s tožbo (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Trditve tožeče stranke v tožbi so zadostne in iz njih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka tudi po višini. Tožeča stranka namreč višino terjatve opredeli v tožbi tako glede glavnice, kot tudi zapadlih rednih obresti, zamudnih obresti ter stroškov opomina, hkrati pa se v zvezi s posameznimi zneski sklicuje na priložene izpiske iz poslovnih knjig, iz katerih izhaja tako izračun višine zapadle neplačane glavnice ter še nezapadle in diskontirane glavnice, kot tudi zapadlih neplačanih rednih pogodbenih obresti ter zamudnih obresti in stroškov opomina. Za sklepčnost zahtevka po višini v konkretni zadevi ni treba, da je iz listinskih dokazov razvidna računska operacija, kot zahteva toženka v pritožbi, pač pa morajo biti obračuni takšni, da so razumljivi in jih je moč preveriti. Listine, ki jih je v dokaz višine zahtevka predložila tožeča stranka, te zahteve izpolnjujejo. Sicer pa sodba tudi pravilno ugotavlja, da toženka potem, ko ji je bila vročena dopolnitev tožbe z listinskimi dokazi (izpiski iz poslovnih knjig, obračuni obresti, stroški opominov, knjigovodska kartica, rekapitulacija, razpored plačil in amortizacijski načrt), trditvam tožeče stranke ni nasprotovala, medtem ko je v ugovoru opredeljeno oporekala le zahtevi za plačilo zamudnih obresti od denarnega zneska, opredeljenega v tuji valuti (drugi odstavek 214. člena ZPP).
8. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva ter nanje pravilno uporabilo materialno pravo (določbe Zakona o potrošniških kreditih), pri tem pa tudi ni kršilo določb ZPP, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).