Jedro

ZPP ne vsebuje določb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so dopustna zgolj določena neposredna dokazna sredstva, posredni dokazi pa nedovoljeni. Sodišče namreč lahko tudi na podlagi posrednih dokazov ugotovi odločilna dejstva, če predstavljajo celovit in zaključen krog, ki logično potrjuje zatrjevanja stranke ter ne omogoča razumnih pomislekov.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2024. Posledično je zavrnilo zahtevke za reintegracijo in reparacijo oziroma podredno za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 10. 2024 in reparacijo do tega dne ter plačilo denarnega povračila. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je pri zaključku, da je tožnik naklepno huje kršil pogodbene obveznosti, sodišče oprlo izključno na posredne dokaze. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da iz nobenega izvedenega dokaza ni neposredno razvidno, da bi tožnik sporni paleti povil s kartonom, da bi si blago protipravno prilastil ali da bi dal navodilo za njegov odvoz. Sodišče se ni opredelilo do bistvenih navedb tožnika, da so videoposnetki slabe kakovosti, nepregledni in da iz njih ni mogoče zanesljivo ugotoviti identitete palet, njihove vsebine in povezave s tožnikom. Ni obrazložilo, zakaj kljub izostanku neposrednih dokazov šteje, da je podan odpovedni razlog. S tem v zvezi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zaključek o obstoju pogojev za izredno odpoved je sodišče utemeljilo zgolj na domnevah in indicih, brez trdne dokazne podlage. Sodišče gradi zaključek, da je tožnik povil sporni paleti na posrednih dokazih, kar pomeni nedopustno znižanje dokaznega standarda v škodo tožnika. Zgolj posredni dokazi brez neposredne ugotovitve odločilnih dejstev ne zadostujejo za utemeljitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dokazna ocena bi morala biti stroga in nedvoumna. V nasprotju s tem je sodišče uporabilo verjetnostni pristop. S tem, ko se je sodišče oprlo na sklepe in verjetnostne konstrukte brez neposrednih dokazov, je kršilo 8. člen ZPP. Sodišče ni izčrpno obrazložilo, zakaj naj bi prav niz posrednih okoliščin vodil do tega, da je tožnik storil očitano kršitev. Ker sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki so med seboj v nasprotju, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pristransko ocenilo izvedene dokaze s tem, ko je odločilno težo pripisalo pričam toženke, ne da bi se vsebinsko opredelilo do nasprotnih dokazov in tehtnih navedb tožnika. Zaradi tega je podana kršitev 8. člena ZPP, kot tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da tožnik ni ustrezno označil oziroma evidentiral spornega blaga. Spregledalo je temeljno dejstvo, da ni bilo dokazano, da naj bi bilo sporno blago dostavljeno v skladišče toženke. Tudi če tožnik ne bi ustrezno označil spornega viška blaga, takšna kršitev sama po sebi ne more predstavljati utemeljenega razloga za skrajni ukrep izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se ni opredelilo do bistvene okoliščine, da domnevno neustrezno označevanje blaga ni bilo posledica naklepnega ravnanja tožnika, temveč je šlo za sistemsko prakso v okviru delovnega procesa, ki jo je potrdil A. A. Zaradi takega načina dela tožnik ni bil predhodno sankcioniran. Odločitev sodišča temelji na pavšalnih domnevah in ne na objektivno zanesljivih in neposrednih dokazih. Nobena od prič ni neposredno zaznala protipravnega ravnanja tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu skladiščnik ekspert v pretočnem skladišču. Toženka mu je 10. 9. 2024 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). V izredni odpovedi mu je očitala, da si je protipravno prilastil blago (97 računalnikov znamke B.), s čimer jo je oškodoval za najmanj 149.186,00 EUR. S tem v zvezi mu je tudi očitala, da je ravnal v nasprotju z navodili toženke, ker navedenega blaga v postopku prejema ni ustrezno zavedel in ni izpolnil obrazca o prevzemu blaga, in ker ni nikogar obvestil, da je bilo dostavljeno blago, katerega kraj namembnosti ni skladišče, kjer je delal. Blaga tudi ni označil skladno z navodilom in je skušal prikriti, da ga je prevzel.

6.Glede odtujitve blaga pritožba neutemeljeno navaja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da iz nobenega izvedenega dokaza ni neposredno razvidno, da naj bi tožnik sporni paleti povil s kartonom, da bi si sporno blago protipravno prilastil ali da bi dal navodilo za njegov odvoz. Spregleda, da je sodišče prve stopnje zaključke glede protipravnega odvzema spornega blaga oprlo na izpoved C. C., ki je tožniku izročil blago v posest na makadamskem parkirišču v D. Navodilo tožnika za odvoz blaga pa poleg izpovedi navedene priče dokazujejo tudi izpovedi E. E. in A. A. ter videoposnetek, iz katerega je razvidna kretnja tožnika A. A., ki nakazuje, naj blago naloži na tovorno vozilo. Sodišče prve stopnje je torej svojo dokazno oceno o odločilnih dejstvih sprejelo na podlagi izvedenih dokazov, ki niso bili le posredni.

7.Drži sicer pritožbena navedba, da ni neposrednega dokaza o tem, da naj bi tožnik sporni paleti povil s kartonom, ker del skladišča, v katerem sta se povijali, ni pokrit z videonadzorom. Vendar izostanek neposrednega dokaza ne pomeni, da sodišče prve stopnje do zaključka, da je tožnik povil paleti s kartonom, ne bi moglo priti na podlagi posrednih dokazov. ZPP ne vsebuje določb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so dopustna zgolj določena neposredna dokazna sredstva, posredni dokazi pa nedovoljeni. Sodišče namreč lahko tudi na podlagi posrednih dokazov ugotovi odločilna dejstva, če predstavljajo celovit in zaključen krog, ki logično potrjuje zatrjevanja stranke ter ne omogoča razumnih pomislekov.1 Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča temelji ne le na videoposnetkih, temveč tudi na drugih dokazih (fotografijah in izpovedih prič), ki skupaj tvorijo logično dokazno celoto. Uporaba "kroga indicev" ali posrednih dokazov sama po sebi ne pomeni znižanja dokaznega standarda glede dokazovanja odpovednega razloga v škodo tožnika, kot zmotno navaja pritožba. Spremeni se le način, kako se dokazni standard doseže, to je s pomočjo posrednih okoliščin oziroma indicev in ne le z neposrednimi dokazi.

8.Pavšalen in neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazne vrednosti videoposnetkov, ki naj bi bili slabe kakovosti, nepregledni in da iz njih naj ne bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti identitete blaga, njihove vsebine in povezave s tožnikom. Da je šlo za sporno blago oziroma dve paleti z računalniki znamke B., ki je predmet izredne odpovedi, izhaja iz primerjave prvega in drugega videoposnetka,2 pri čemer je E. E. izpovedal, da so pošiljke B. označene z rumenim trakom in oznako, da pošiljka vsebuje baterije, da ima navedeni dobavitelj specifične nalepke oziroma je pakiranje konkretnega dobavitelja edinstveno in prepoznavno. Kot rečeno, je iz videoposnetka jasno razvidna tudi kretnja tožnika A. A., ki nakazuje, naj sporno blago naloži na tovorno vozilo. Tožnik ne zanika, da je viden na videoposnetkih. S tem, ko je sodišče prve stopnje tudi s pomočjo videoposnetka ugotovilo odločilna dejstva glede kršitve delovnih obveznosti, se je posredno opredelilo do njihove dokazne vrednosti. Zato očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9.Navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj kljub lastni ugotovitvi o odsotnosti neposrednih dokazov šteje, da je toženka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga oziroma zakaj naj bi prav niz posrednih okoliščin vodil le do enega pravnega zaključka (da je tožnik huje delovne kršil obveznosti), so neutemeljene. Izpodbijana sodba vsebuje konkretne dejanske zaključke in pravno presojo glede obstoja odpovednega razloga v 9. do 13. točki obrazložitve, ki si med seboj ne nasprotujejo. Posledično je neutemeljena pritožbena navedba, da zaradi odsotnosti obrazložitve in notranjih nasprotij sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10.Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje pristransko dokazno oceno oprlo na selektivno povzete izpovedi prič toženke, ne da bi se vsebinsko opredelilo do nasprotnih dokazov in tehtnih navedb tožnika. Razlogi izpodbijane sodbe te navedbe ne potrjujejo. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno ustrezno in pravilno obrazložilo ter se pri tem opredelilo tudi do trditev in dokazov tožnika. Pritožba niti ne navaja, katere dokaze tožnika in njegove navedbe glede očitane odtujitve 97 kosov računalnikov znamke B., ki je predmet odpovedi, naj bi prezrlo sodišče prve stopnje. To, da sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi tožnika, temveč je upoštevalo še druge dokaze, ne pomeni, da dokazna ocena temelji na pavšalnih domnevah in verjetnostnih konstruktih in da nima trdne dokazne podlage. Dejanske ugotovitve, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu. Tudi relativna bistvena kršitev iz 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je navedeno določbo uporabilo pravilno. O tem, katera dejstva je štelo za dokazana, je odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kot je jasno razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

11.Pritožba izpostavlja tožnikovo izpoved, da se spomni viška petih računalnikov, ki so bili namenjeni v Srbijo, ker je bil dogodek izjemen v okviru običajnega delovnega procesa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbena navedba niti ni odločilnega pomena, saj je za presojo ključno le vprašanje zakonitosti ravnanja tožnika v primeru viška 97 kosov računalnikov znamke B., ki bi jih moral ustrezno evidentirati. S pavšalnim sklicevanjem na odgovore tožnika o ustaljeni praksi dela v skladišču, načinu ravnanja z viški, carinskem režimu ter poteku razkladov in nakladov in pavšalno trditvijo, da se konkretnega viška, ki je bil namenjen v Bolgarijo, ne spomni, pritožba ne more ovreči pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju očitane kršitve.

12.Pritožba glede neustreznega evidentiranja odtujenega blaga navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo temeljno dejstvo, da blago ni bilo dostavljeno v Slovenijo in prevzeto v skladišču toženke. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in izčrpno pojasnilo, da je pomotoma natovorjeno sporno blago prispelo v skladišče toženke in da je tožnik sodeloval pri njegovem razkladanju. Pri tem je pravilno dokazno ovrednotilo ne le videoposnetek, temveč tudi izpovedi F. F. in E. E. ter račun z dne 16. 7. 2024, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nedokazanosti dostave spornega blaga v skladišče toženke.

13.Nepomembno je pritožbeno zatrjevanje, da opustitev ustrezne označitve odtujenega blaga sama po sebi še ne bi mogla predstavljati utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženka ni utemeljila izredne odpovedi le s to kršitvijo, temveč tudi z odtujitvijo blaga. Ker že odtujitev blaga po svoji naravi in teži utemeljuje ukrep izredne odpovedi, navedeno ne more vplivati na drugačno presojo v tem sporu.

14.Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do izpovedi tožnika, da viški blaga niso bili vedno prijavljeni, saj bi njihova prijava sprožila carinski postopek, zaradi katerega se blago ne bi moglo razložiti, dokler se ne bi uskladili dokumenti (fakture, dobavnice ipd.). Trdi, da gre za bistvene okoliščine, ki izkazujejo, da domnevno neustrezno označevanje ni bila posledica naklepnega ravnanja tožnika, temveč sistemske prakse v okviru delovnega procesa. Te pritožbene navedbe niso relevantne. Ključno je, da v postopku prejema spornih računalnikov tožnik sploh ni prijavil viška konkretnega blaga, ki ga je kasneje odtujil, niti ni o tem obvestil toženke, tako kot je isti dan storil z viškom petih računalnikov, ki so bili namenjeni za Srbijo.

15.Ker niso bili podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prva odstavka 154. člena in 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 214/2013 z dne 24. 3. 2014.

2Na obeh posnetkih je na teh kartonih oziroma paletah razvidna enaka velikost ter postavitev in oblika (bele nalepke oziroma papirji, rumena nalepka in črni napis).