Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo - 179. člen OZ, ko je glede na v tožbi prikazan obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem nedoletni tožnici priznalo iz tega naslova denarno odškodnino 180.000,00 SIT in za prestani strah

150.000,00 SIT - skupno 330.000,00 SIT (na pravilno uporabo materialnega prava je dolžno paziti višje sodišče po uradni dolžnosti).

Glede na pritožbene navedbe višje sodišče pripomni, da je seveda možno izdati takšno zamudno sodbo, kot jo je izdalo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, da se delno ugodi tožbenemu zahtevku, delno pa se ga zavrne.

Izrek

Pritožba drugotožene stranke zoper zavrnilni del zamudne sodbe (drugi odstavek izreka) se zavrže. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu in v stroškovnem izreku (prvi in tretji odstavek izreka) potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Drugotožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno zamudno sodbo razsodilo, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožnici 330.000,00 SIT, skupaj z zamudnimi obrestmi od

03.11.2004 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dne 23.05.2005 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 24.05.2005 dalje do plačila pa z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v 15 dneh pod izvršbo (prvi odstavek izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek izreka). Tožencema je naložilo, da sta dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 158.144,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (tretji odstavek izreka). Obrazložilo je, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP, na osnovi dokaznih listin in v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika - OZ pa je tožnici prisodilo 330.000,00 SIT kot pravično denarno odškodnino (180.000,00 SIT za fizične bolečine in 150.000,00 SIT za prestani strah), v presežku do

400.000,00 SIT pa je zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper navedeno zamudno sodbo se pravočasno pritožuje drugotoženec po svoje pooblaščencu. Zamudno sodbo izpodbija v celoti zaradi bistvene kršitve določil postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Meni, da niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker tožba ne vsebuje vseh potrebnih dejstev, ki so relevantna za obseg škode in ugotovitev njene višine.

Tožbene navedbe tudi ne vsebujejo dejstev, ki bi dokazovala, da sta toženca solastnika psa, ki je škodo povzročil, niti navedb glede intenzivnosti in trajanja pretrpljenih telesnih bolečin, temveč le glede nevšečnosti zaradi zdravljenja. Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določila ZPP in v nasprotju s 318. členom ZPP izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbeni zahtevek tožnice v znesku nad 300.000,00 SIT (pravilno

330.000,00 SIT) zavrnilo, saj bi z zamudno sodbo lahko le v celoti zavrglo (zaradi nesklepčnosti) ali v celoti ugodilo zahtevku tožnice, ne pa, da je delno zavrnilo zahtevek tožnice. Drugotoženec predlaga, da naj višje sodišče "pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi tako glede zahtevka zoper pritožnika, kot tudi glede zahtevka zoper prvotoženo stranko, ki sta v konkretnem sporu enotna sospornika in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov tega postopka".

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

K sklepu: Drugotoženec izpodbija zamudno sodbo tudi v zavrnilnem delu, čeprav je taka odločitev njemu v korist. Drugotoženec v tem delu nima pravnega interesa za pritožbo ter je njegova pritožba zoper zavrnilni del (drugi odstavek) zamudne sodbe nedovoljena (člen 343/III ZPP). Zaradi tega je višje sodišče pritožbo drugotoženca v delu, ki se nanaša na zavrnilni del zamudne sodbe, zavrglo kot nedovoljeno (352. člen ZPP).

K sodbi: Seveda pa je izkazan pravni interes drugotoženca za izpodbijanje obsodilnega dela zamudne sodbe, vključno s stroškovnim izrekom ter je višje sodišče v tem obsegu preizkusilo zadevo tako v okviru razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP).

Pritožbenim navedbam, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP in da je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni mogoče pritrditi.

Po 318. členu ZPP izda sodišče zamudno sodbo, če toženec v roku iz 277. člena ZPP na odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati;

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

V predmeti zadevi so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, tako tudi pogoja iz 3. in 4. točke člena 318/I ZPP in pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Tožnica je v tožbi opisala vrsto in obseg telesnih poškodb (ugrizne rane po hrbtu), potek zdravljenja, navedla, "da je trpela telesne bolečine različnih vrst intenzitet, od močnejših do lažjih", točno opredelila nevšečnosti med zdravljenjem ter strah.

Za svoje navedbe je predložila tudi listinske dokaze ter dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila. Glede odgovornosti tožencev pa je navedla, da odgovarjata krivdno, saj nista ustrezno poskrbela za svojega psa, da le-ta ne bi predstavljal nevarnosti za okolico oziroma ljudi. Pri izdaji zamudne sodbe je potrebno upoštevati, da v kontumačnem postopku sodišče gradi svojo meritorno odločitev na zatrjevanih dejstvih, zaradi toženčeve pasivnosti se namreč šteje, da priznava resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev in se zato ta dejstva štejejo za dejansko podlago zamudne sodbe ter se preizkusi, ali niso zatrjevana dejstva v nasprotju s splošno znanimi dejstvi, ali pa z dokazi, ki jih je predlagal sam tožnik. Vse to pa je sodišče prve stopnje preizkusilo in pravilno ugotovilo, da so podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe. Mladoletni (še ne 3 leta stari) tožnici je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, upoštevajoč tožbene navedbe - glede intenzivnosti pretrpljenih telesnih bolečin (pri čemer res ni točno opredeljeno trajanje) in nevšečnosti med zdravljenjem, saj se nevšečnosti med zdravljenjem upoštevajo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine ter glede na prikazani strah. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožbene navedbe tožeče stranke ne vsebujejo vseh dejstev, na podlagi katerih bi bila mogoča individualizacija denarne odškodnine oziroma njena umestitev razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje.

Kot je že navedeno, se šteje, da tožena stranka zaradi svoje pasivnosti priznava resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev, v tožbi je zatrjevano, da sta toženca solastnika psa in je neutemeljen tudi ta pritožbeni očitek.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo - 179. člen OZ, ko je glede na v tožbi prikazan obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem nedoletni tožnici priznalo iz tega naslova denarno odškodnino 180.000,00 SIT in za prestani strah

150.000,00 SIT - skupno 330.000,00 SIT (na pravilno uporabo materialnega prava je dolžno paziti višje sodišče po uradni dolžnosti).

Glede na pritožbene navedbe višje sodišče pripomni, da je seveda možno izdati takšno zamudno sodbo, kot jo je izdalo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, da se delno ugodi tožbenemu zahtevku, delno pa se ga zavrne, obsodilni del se izda na podlagi prvega odstavka 318. člena ZPP, zavrnilni del pa po tretjem odstavku 318. člena (če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne), pri čemer se je izoblikovala sodna praksa, da je v odškodninskih sporih za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo možno delno ugoditi zahtevku, delno pa ga zavrniti (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 45/2002). Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti višje sodišče po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo drugotoženca v tem delu zavrnilo in v prvem in tretjem odstavku izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Po členu 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP krije drugotoženec sam stroške neuspele pritožbe.