Jedro

Ker delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesec, je tožnik, ki se je po prenehanju delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu brez prekinitve zaposlil pri toženi stranki, že od prvega dne nove zaposlitve imel pravico do izrabe letnega dopusta in pravico do regresa za letni dopust.

Obrazložitev

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se: - delno spremeni v 1. alinei 1. točke izreka tako, da se v tem delu glasi: „Tožena stranka je tožniku dolžna plačati iz naslova regresa za letni dopust za leto 2005 znesek 249,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2006 in za leto 2006 znesek 211,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2006 do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji zahtevek iz naslova regresa za letni dopust se zavrne.“ - razveljavi v preostalem delu (2., 3., 4. in 5. alinea 1. točke izreka izpodbijane sodbe in 2. točka izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija zoper odločitev o regresu za letni dopust se ne dopusti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo.

O b r a z l o ž i t e v : Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača 504,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2006 dalje do plačila in da tožniku za vsak mesec dela od 1. 7. 2005 do 28. 2. 2006 ter za mesec maj 2006 na neto znesek plače 667,67 EUR obračuna in plača vse davke in prispevke ter da tožniku za mesece marec, april in junij 2006 na v izreku navedene neto zneske plače obračuna in plača vse davke in prispevke (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 403,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje stopnje zmotno ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki neprekinjeno zaposlen od 29. 5. 1998 do 5. 6. 2006. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotavlja, da tožena stranka tega dejstva ni prerekala, saj je tožnik v tožbi zatrjeval le to, da je bil pri toženi stranki zaposlen od 1. 7. 2005 do 5. 6. 2006, čemur tožena stranka ne ugovarja. Tožnik je pravico do celotnega letnega dopusta in do regresa za letni dopust za leto 2005 pridobil že pri prejšnjem delodajalcu, to je družbi G. d.o.o., zato tožena stranka ni zavezanec za plačilo regresa za leto 2005. Tožnik je bil v letu 2006 pri toženi stranki zaposlen pet mesecev, zato ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta, ampak le do sorazmernega dela, to je do 5/12. Tožniku je bil za čas od 1. 1. 2006 do 5. 6. 2006 obračunan in plačan celoten fond ur, ki je znašal 888 ur, čeprav je tožnik dejansko opravil le 746 ur. S plačili, ki presegajo pogodbeno dogovorjeno plačo, je bil tožniku izplačan tudi regres za letni dopust. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. in 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07) je podana, ker je sodišče prve stopnje o zahtevku za obračun davkov in prispevkov odločilo v nasprotju s pravili o aktivni legitimaciji. Zavezanec za plačilo davkov in prispevkov je izplačevalec plače, obračunavanje in terjatev teh prispevkov pa sodi v pristojnost davčnih organov. Do davkov in prispevkov ni upravičen tožnik, pač pa gredo davki neposredno Republiki Sloveniji, prispevki pa zakonsko določenim in upravičenim nosilcem in izvajalcem storitev iz zavarovanja za primer brezposelnosti, zdravstvenega zavarovanja in pokojninskega zavarovanja. Takšno stališče je bilo že večkrat potrjeno v sodni praksi (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18. 12. 2001, sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 228/2001 in II Ips 310/2001, sodbi VS RS opr. št. I Up 248/2005 in X Ips 808/2003, sodba Upravnega sodišča opr. št. U 914/2001 in sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 350/98 in III Cp 355/2006). Za sporno obdobje so bili za vse delavce obračunani in plačani vsi prispevki in davki. Obrazec REK-1 izkazuje obračun osebnega dohodka, datum na njem pa poplačilo. Kljub temu tožena stranka prilaga še dodatna dokazila. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik v razmerju do tožene stranke za leto 2005 upravičen do celotnega regresa za letni dopust, češ da je bil pri toženi stranki brez prekinitve zaposlen od 29. 5. 1998. Pritožba utemeljeno opozarja, da za takšno ugotovitev ni podlage v tožbenih navedbah. Tožnik je namreč regres za letni dopust vtoževal izključno na podlagi zaposlitve pri toženi stranki v času od 1. 7. 2005 do 5. 6. 2006 in ni zatrjeval, da je družba G. d.o.o., pri kateri je bil zaposlen pred tem v obdobju od 29. 5. 1998 do 30. 6. 2005 pravni prednik tožene stranke oziroma da gre za delovno pravno kontinuiteto.

Tožnik je v tožbi izhajal iz sicer zmotnega stališča, da je šele po šestih mesecih zaposlitve pri tožbeni stranki pridobil pravico do koriščenja celotnega dopusta in s tem pravico do plačila celotnega regresa za letni dopust. V resnici je tožnik imel pravico do letnega dopusta že od prvega dne zaposlitve pri toženi stranki, saj med zaposlitvijo pri toženi stranki in predhodno zaposlitvijo pri družbi G. d.o.o. ni bilo nobene prekinitve. Tožnik zmotno razlaga določbo 161. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) o tem, da delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev. Pogoj predhodnega neprekinjenega delovnega razmerja se ne nanaša na delovno razmerje pri istem delodajalcu. Pogoj je izpolnjen tudi v primeru, če delavec brez prekinitve sklepa pogodbe o zaposlitvi z različnimi delodajalci. Navedeno pomeni, da je tožnik že od prvega dne zaposlitve pri toženi stranki imel pravico do izrabe letnega dopusta in s tem tudi pravico do regresa za letni dopust. Vendar pa je v zvezi s pravico do regresa za letni dopust potrebno upoštevati še določbo 3. alinee prvega odstavka 162. člena ZDR. Ta določa, da ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu, če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem. Tožniku je delovno razmerje pri družbi G. d.o.o. prenehalo pred 1. julijem, saj mu je prenehalo 30. 6. 2005, kar pomeni, da je pri tej družbi imel pravico do izrabe 6/12 letnega dopusta in s tem pravico do 6/12 regresa za letni dopust. Četrti odstavek 131. člena ZDR namreč določa, da ima delavec pravico le do sorazmernega dela regresa za letni dopust, če ima pravico le do sorazmernega dela letnega dopusta. Navedeno obenem pomeni, da tožnik od tožene stranke lahko upravičeno terja le preostalih 6/12 regresa za letni dopust za leto 2005. Regres za letni dopust za leto 2005 je znašal 119.500,00 SIT neto oziroma sedaj 498,66 EUR, tožena stranka pa je tožniku dolžna plačati 6/12 tega zneska oziroma 249,33 EUR.

Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 5. 6. 2006, kar pomeni, da je na podlagi že citiranih določb 3. alineje 1. odstavka 162. člena ZDR in četrtega odstavka 131. člena ZDR upravičen do 5/12 regresa za letni dopust za leto 2006. Regres za leto 2006 je znašal 121.800,00 SIT neto oziroma 508,26 EUR, tožena stranka pa tožniku dolguje 5/12 tega zneska oziroma 211,77 EUR.

V skladu z 2. odstavkom 131. člena ZDR mora delodajalec regres za letni dopust izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, kar pomeni, da je tožena stranka v zamudo prišla z 2. 7. tekočega leta. Zaradi zmotnega stališče glede vprašanja, kdaj je tožnik pridobil pravico do izrabe letnega dopusta pri toženi stranki in s tem pravico do regresa za letni dopust, je tožnik zakonske zamudne obresti terjal šele od 2. 1. 2006, zato jih je pritožbeno sodišče za sorazmerni del regresa za leto 2005 dosodilo od tega datuma, od sorazmernega dela regresa za leto 2006 pa od 2. 7. 2006. Zmotno je pritožbeno stališče, da je domnevno preveč izplačano plačo zaradi manjšega števila opravljanih ur možno kompenzirati z obveznostjo tožene stranke, da tožniku plača regres za letni dopust. V skladu z drugim odstavkom 136. člena ZDR sme delodajalec svoje terjatve do delavca pobotati s svojo obveznostjo plačila le na podlagi pisnega soglasja delavca, pri čemer delavec takšnega soglasja ne more dati pred nastankom delodajalčeve terjatve. Z ničemer ni izkazano, da bi v tej zadevi šlo za takšno zakonito pobotanje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v odločitvi o zahtevku za plačilo regresa za letni dopust spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku iz tega naslova izplača znesek 249,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2006 in znesek 211,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2006 do plačila, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer navaja, da tožnik ni zahteval izplačila davkov in prispevkov na svoj račun, temveč je zahteval, da tožena stranka davke in prispevke obračuna in jih odvede posameznim institucijam, ki so upravičene do dajatev, vendar pa je v izreku odločilo drugače. V izreku sodišče prve stopnje toženi stranki nalaga, da tožniku za sporno obdobje zaposlitve pri toženi stranki obračuna in plača vse davke in prispevke. Tak izrek pomeni, da je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da davke in prispevke plača tožniku, kar pa je napačno in na kar utemeljeno opozarja pritožba.

Res je sicer, da je že tožnik sam nepravilno postavil tožbeni zahtevek, vendar bi sodišče prve stopnje kljub temu moralo odločiti pravilno. Zahtevek bi se moral glasiti, da se toženi stranki naloži, da za tožnika obračuna in plača davke in prispevke, zato bi sodišče prve stopnje v okviru materialnopravnega vodstva tožnika moralo pozvati, da ustrezno popravi tožbeni zahtevek oziroma bi moralo odločiti, da se toženi stranki naloži, da za tožnika obračuna in (ustreznim upravičencem) plača davke in prispevke od izplačanih plač, kar je tožnik zahteval drugače, pa bi moralo zavrniti.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tudi sicer najmanj preuranjeno odločilo o tem delu tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo zgolj s tem, da tožena stranka ni dokazala, da je sicer obračunane davke in prispevke, ki so razvidni iz plačilnih list, tudi dejansko odvedla. Sodišče prve stopnje se pri tem sploh ni opredelilo do dokazov, ki jih predložil tožnik (izpisek iz matične evidence zavarovancev ZPIZ – priloga A/7) in tožena stranka (obrazci REK-1 – priloga B/1). Iz izpiska iz matične evidence zavarovancev ZPIZ ni razvidno, kdaj so ti izpiski bili pridobljeni in ali res dokazujejo, da za sporno obdobje prispevki niso plačani. Podobno velja tudi za obrazec REK-1, ki sicer izkazujejo obračun prispevkov in davkov za sporno obdobje, vendar pa ni jasno, ali je v skupnem številu zaposlenih, na katerega se ti obrazci nanašajo, zajet tudi tožnik. Dejansko stanje glede zahtevka za plačilo prispevkov in davkov za sporno obdobje, je tako ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo prispevkov in davkov v spornem obdobju razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku se bo sodišče prve stopnje opredelilo do listin, ki so jih v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka predložile stranke, po potrebi pa tudi po uradni dolžnosti, na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) opravilo poizvedbe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma pri drugih pristojnih institucijah in nato o tem delu tožbenega zahtevka znova odločilo. Pri tem bo sodišče prve stopnje upoštevalo tudi napotila pritožbenega sodišča glede tega, da toženi stranki ni mogoče naložiti, da davke in prispevke plača tožniku, temveč da jih zanj plača državi in ustreznim zavodom.

Prvi odstavek 30. člena ZDSS-1 sicer določa, da pritožbeno sodišče zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe, s katero sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odloči o zahtevku, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ta določba je namenjena pospešitvi postopka in njegovi racionalizaciji, vendar je očitno, da v konkretnem primeru ta namen s pritožbeno obravnavo ne bi bil dosežen. Zelo verjetno je, da bo potrebno opraviti poizvedbe pri ZPIZ-u o plačanih prispevkih, kar pomeni, da o zadevi ne bi bilo mogoče odločiti že na prvem naroku za pritožbeno obravnavo. Več pritožbenih obravnav v isti zadevi pa gotovo ne bi bilo racionalno izvajati, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša plačilo prispevkov in davkov, razveljavi.

Pri odločitvi o plačilu regresa za letni dopust za sporno obdobje ne gre za nobenega od primerov iz 1. do 4. točke 31. člena ZDSS-1, v katerih je revizija dovoljena že na podlagi zakona, zato je pritožbeno sodišče moralo odločiti o tem, ali bo revizijo dopustilo. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V tej zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.