Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni raziskalo vseh okoliščin dejanja, ki se tožniku očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR (da je tožnik ženi grozil, da jo bo ubil, da je v otroški sobi v pričo otrok zamahnil z nožem ipd), je nepopolno raziskalo dejansko stanje. Iz tega razloga je najmanj preuranjeno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o odpovedi, reintegracijo in reparacijo utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot nezakonita razveljavilo sklep tožene stranke, št. ... z dne 11. 3. 2011 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 4. 5. 2011 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožnika pozvati nazaj na delo, ga zaposliti na delovnem mestu „policist-stalni dežurni“ oziroma na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim tožnika (III. točka izreka) in za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izračunati in izplačati tožniku razliko med dohodki, ki jih je prejemal kot s.p. ter dohodki, ki bi jih prejemal, če mu tožena stranka ne bi nezakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne mesečne razlike med dohodki od 18. dne v mesecu za razliko med dohodki v preteklem mesecu do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožniku v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 825,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (V. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno o nezakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljeno oprlo na izpovedbo zaslišane priče L.V., ker je kot tožnikova žena sigurno zainteresirana za izid tega postopka. Njena izpovedba tudi ni skladna z izjavo, podano v predlogu za pregon (priloga B9). Izpovedbi R.M. in S.J. je sodišče prve stopnje sledilo le v tistem delu, ki je za tožnika ugoden, pri čemer se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da odločitev o tem, ali je javni uslužbenec storil tako hudo dejanje, da z njim ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja, lahko sprejme le predstojnik organa (generalni direktor Policije; 33. člen Zakona o javnih uslužbencih – ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Tudi iz odločitve pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 1445/2004 z dne 20. 10. 2005, izrecno izhaja, da je takšna ocena pridržana toženi stranki kot delodajalcu in ne preostalim zaposlenim delavcem pri toženi stranki. Tožnikovo ravnanje nasprotuje osnovnim nalogam policistov in je nedopustno, zaradi česar je izguba zaupanja tožene stranke do tožnika podana do te mere, da z njim ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Tožnik je poleg ostalih pogodbenih določil kršil 20. člen pogodbe o zaposlitvi in 35. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št, 42/2002 in nadalj.), njegovo dejanje je bilo tako hudo, da mu je tožena stranka s sklepom z dne 24. 2. 2011 prepovedala opravljati delo, za čas trajanja postopka odpovedi. Dejanje, ki se tožniku očita, predstavlja bistveno odstopanje od načel in ravnanj, ki se zahtevajo od policistov. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je v konkretni zadevi bistveno, da se je družinski konflikt pripetil izven delovnega časa, v zasebnih prostorih tožnika. V potrditev svojih pritožbenih navedb se tožena stranka sklicuje na sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča RS – v nadaljevanju VS RS, opr. št. VIII Ips 255/2010 z dne 7. 11. 2011 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. 119/2010 z dne 22. 4. 2010, sklep VS RS opr. št. VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005 in sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1445/2004, z dne 20. 10. 2005). Sodišče prve stopnje je opustilo materialno procesno vodstvo, ker ni zaslišalo prič o vseh relevantnih okoliščinah. Prav tako ni ugotavljalo, ali je tožnik z očitanim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja. Priča S.J. je izpovedal, da so bili tožnikova žena in njuni otroci na kraju dogodka vidno prestrašeni. Nesporno je, da tožnik ni bil prvič nasilen do svoje družine. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do nasprotne izpovedbe priče S.J. in ni raziskalo, ali je tožnik v otroški sobi res kričal na ženo, ji grozil, da jo bo ubil, jo žalil, zgrabil nož, ga poleg L.V. zapičil v posteljo, da je prebodel jogi, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno. Iz zapisnika o ogledu kraja dejanja izhaja, da so v tožnikovi hiši našli dva noža. Glede na navedeno je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 3. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 1. in 2. alinee 111. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker nista podana niti razloga, na podlagi katerih je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi niti ni podan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje o nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi najmanj preuranjen.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožba tožene stranke v delu, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni raziskalo vseh okoliščin dejanja, ki se tožniku očita v sporni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (da je ženi grozil, da jo bo ubil; v otroški sobi vpričo dveh mladoletnih otrok zamahnil z nožem in ga blizu svoje žene zapičil v posteljo idr.), utemeljena. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, ali je tožnik storil dejanje na način, kot se mu to očita v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je dejansko stanje v tem delu ostalo neraziskano.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da razlog po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan, ker tožnik s svojim ravnanjem kritičnega dne ni izpolnil vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/208 in nadalj.). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje takšen zaključek oprlo na izpovedbo L.V., da ni bila prestrašena in izpovedbo tožnika, da ni agresiven, pri čemer pa ni pojasnilo, zakaj ni verjelo izjavi L.V., podani po spornem dogajanju (glej zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 11. 2. 2011 – B9) in priči S.J., ki je izpovedal, da so bili oškodovanka in otroci vidno prestrašeni, na kar utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, ali se je morebiti tožnikova hči počutila ogroženo.

Glede na navedeno in tudi sicer se sodišče prve stopnje ne opredeli do vseh odločilnih dokazov, ki jih je v potrditev svojih nasprotnih trditev predlagala tožena stranka. Sodišče prve stopnje se tako npr. ni opredelilo do vsebine informativnega izpisa iz DDOKC PU ... z dne 11. 2. 2011 (priloga B7), sklepa o disciplinskem ukrepu zoper tožnika, ker naj bi dne 17. 10. 2010 izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1 (priloga B11), do vsebine zapisnika o ogledu kraja z dne 11. 2. 2011, iz katerega med drugim izhaja, da so bile najdene poškodbe jogija, na tleh otroške sobe pa kuhinjski nož (priloga B15), do vsebine uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z dne 11. 2. 2011 o opravljenem razgovoru s tožnikovo hčerko (priloga C1) in drugih dokazov. Z oziroma na navedeno je mogoče zaključiti, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni celovita. ZPP v 8. členu sodišču nalaga, da mora svojo odločitev o tem, katera dejstva je šteti za dokazana oziroma resnična, opreti na vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej, vseh skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazno oceno pa mora sodišče prve stopnje navesti tudi v razlogih sodbe.

Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik s svojim ravnanjem ni izpolnil vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1, najmanj preuranjen. Pri tem pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da sodišče prve stopnje prav tako ni presojalo, ali ima opisano dejanje, zaradi katerega je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, znake katerega drugega kaznivega dejanja kot nasilništva v družini (npr. ogrožanje z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 127. členu KZ-1, grožnja po 127. členu KZ-1). Sodišče namreč ni vezano na kazenskopravno kvalifikacijo kaznivega dejanja delodajalca, ampak mora na podlagi opisa kršitve presoditi, ali so podani znaki kaznivega dejanja in katerega (glej VS RS, opr. št. VIII Ips 14/2011 z dne 23. 1. 2012).

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da v obravnavani zadevi prav tako ni podan razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Ugotovilo je namreč, da tožnik ni kršil 31., 32. in 35. člena ZDR (identično določbo vsebuje tudi 20. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 8. 2008 – priloga A6). O tem, ali je tožnik kršil določbo 35. člena ZDR, pritožbeno sodišče ne more zavzeti dokončnega stališča, ker, kot je bilo že pojasnjeno, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je tožnik storil ravnanje na način, kot se mu to očita v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kljub navedenemu, ob upoštevanju opisanega ravnanja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni mogoče zaključiti, da je bistveno, da se je družinski konflikt zgodil izven delovnega časa, v tožnikovih zasebnih prostorih, kot je to navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

V zvezi s prepovedjo škodljivega ravnanja je po stališču VS RS, podanega v sodbi opr. št. VIII Ips 81/2007 z dne 13. 5. 2008, potrebno v vsakem konkretnem primeru posebej presoditi, ali prepoved škodljivega ravnanja velja tudi za dejavnost delavca v času izven delovnega časa in izven prostorov delodajalca, v sferi delavčeve zasebnosti.

Z vidika teže očitane tožnikove kršitve obveznosti iz 35. člena ZDR, na podlagi katerega se je bil dolžan vzdrževati vseh ravnanj, ki glede na naravo njegovega dela pri delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca, je v prvi vrsti pomembna dejavnost delodajalca, to je tožene stranke in samo dejstvo zaposlitve tožnika na formalno opredeljenem delovnem mestu policista. Delo v policiji, kot pomembni javni službi s posebnimi pooblastili predpostavlja, da policisti in uslužbenci policije na sploh sami tudi v osebnem življenju spoštujejo in upoštevajo človekove pravice in temeljne svoboščine in so zavezani k človeškemu ravnanju. To je pogoj za vzdrževanje zaupanja javnosti, ki je nujni pogoj za uspešno delo policije (glej tudi odločbo VS RS, opr. št. VIII Ips 255/2010 z dne 7. 11. 2011). Zato pomeni oziroma bi lahko pomenilo takšno ravnanje, kot je bilo očitano tožniku v izredni odpovedi, z vidika ciljev in interesov, ki jih mora zasledovati policija, veliko moralno škodo, tudi če je tožnik to storil izven delovnega časa in v zasebnih prostorih. Pri tem je potrebno upoštevati, da se policisti pri svojem delu srečujejo tudi s primeri, ki so enaki ali podobni tožnikovemu primeru. Po oceni pritožbenega sodišča je v tem oziru pravno relevantna tudi okoliščina, da so spornega dne za tožnikom sprožili ukrep iskanja (priča R.M. je izpovedal, da je bilo angažiranih več policistov in helikopter), nezanemarljiva pa je tudi zatrjevana okoliščina, da tožnik očitanega ravnanja ni storil prvič, kar nenazadnje potrjuje tudi predloženi dokaz (sklep o disciplinskem ukrepu z dne 2. 12. 2010 – priloga B 11). Teh okoliščin sodišče prve stopnje ni raziskalo.

Z ozirom na navedeno je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v tem sporu ni podan pogoj, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR), najmanj preuranjen. Odnos zaupanja med delavcem in delodajalcem je zelo pomemben, v obravnavanem sporu je tožena stranka zatrjevala, da je to razmerje porušeno. Ta pa v zvezi s tem v pritožbi tudi utemeljeno opozarja na stališče pritožbenega sodišča, podanega v zadevi opr. št. Pdp 1445/2004 z dne 20. 10. 2005, da je ocena, ali je kršitev delovne obveznosti tako huda, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, pridržana delodajalcu in ne preostalim zaposlenim delavcem, zaradi česar je mnenje, ki so ga o tožniku imeli preostali delavci, bistveno manj pomembno od mnenja tožene stranke.

Vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev o utemeljenosti zahtevka iz tega naslova, tako sodišče prve stopnje zaradi očitno zmotnega materialnopravnega izhodišča, da te niso pomembne, ni ugotavljalo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je zadosten razlog za razveljavitev te izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP in posledično tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče se pooblastil o razpisu pritožbene obravnave ni poslužilo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva. V skladu z navedenim je ocenilo, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je treba tudi, da bo moralo sodišče prve stopnje vnovič opraviti temeljito dokazno oceno in tako ponovno celovito ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vse okoliščine, ki so pomembne pri presoji utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. V ta namen naj pretehta in ovrednoti vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj ter svojo miselno logično pot navede v razlogih sodbe, tako, da bo mogoče preizkusiti pravilnost in prepričljivost ugotovljenega dejanskega stanja. Opredeli naj se tudi do dokazov, ki jih je v potrditev svojih nasprotnih trditev predlagala tožena stranka (pritožbeno sodišče izpostavlja izpovedbo priče S.J., da so bili oškodovanka in otroci prestrašeni, že navedene dokazne listine, ki se nahajajo kot priloga B7,9,11,15 spisa itd.). Po celoviti dokazni oceni se bo moralo torej opredeliti do vseh pravno pomembnih okoliščin, na katere je pritožbeno sodišče tekom obrazložitve že opozorilo (med drugim bo moralo ugotoviti potek dogodkov dne 10. in 11. 2. 2012 idr.), odgovoriti na vprašanje, ali je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po 191. členu KZ-1, ali morebiti katerega drugega kaznivega dejanja; ob upoštevanju navedenega materialnopravnega stališča pritožbenega sodišča, ponovno zavzeti stališče, ali je tožnik s svojim ravnanjem kršil določbo 35. člena ZDR oziroma 20. člena pogodbe o zaposlitvi in tudi vnovič presoditi, ali je podan tudi drugi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR in nato o tožnikovem tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve zaradi ugotovljenih kršitev, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih stranki v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo nista zaznamovali.