Jedro

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki obračunati in plačati nadomestilo plače v spornem obdobju, in sicer na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe nezakonita. Tožeča stranka je obveznost po pravnomočni sodbi izpolnila. V obveznost tožeče stranke, da toženki povrne in izplača nadomestilo plače na podlagi in v skladu s to pravnomočno sodbo, ni posegla odločba ZRSZ, saj odločba vsebinsko in formalno ne posega v razmerje med tožečo stranko in toženko in v to razmerje tudi ne more poseči. Po odpravi prejšnje odločbe o priznanju denarnega nadomestila toženki, odločba nalaga tožeči stranki (delodajalki) povračilo izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zavezanka za vračilo je delodajalka (tožeča stranka) in ne delavka (toženka), ki je bila po odločbi ZRSZ upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.270,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2013 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila in da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožencu pa naloži tudi plačilo pravdnih stroškov. Navaja, da zahteva od toženca povračilo vsote, ki jo je dne 30. 11. 2012 na podlagi odločbe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 7. 11. 2012 plačala zavodu in predstavlja znesek, ki ga je toženec prejel od zavoda iz naslova denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je na podlagi pravnomočne sodbe in sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 505/2012 tožencu za celotno obdobje od 23. 6. 2009 do 14. 2. 2011 dne 24. 8. 2012 izplačala plače, prav tako pa je tožencu za to obdobje vzpostavila delovno razmerje, ga prijavila v vsa socialna zavarovanja, mu obračunala in plačala tudi vse ostale prejemke iz delovnega razmerja, ter plačala vse pripadajoče davke in prispevke iz naslova socialnega zavarovanja, kar med pravdnima strankama ni sporno. Tožeča stranka pa je znesek 3.270,69 EUR plačala zavodu dne 30. 11. 2012, nato pa je dne 4. 1. 2013 tožencu izstavila zahtevek za plačilo citiranega zneska, ki pa ga toženec ni plačal, zaradi česar je bila primorana ta dolg sodno izterjati. Navaja, da je v času obračuna in plačila plač, na podlagi pravnomočne sodbe, ni bilo znano, da je toženec v obdobju od 11. 6. 2010 do 10. 12. 2010 prejemal denarno nadomestilo, zaradi česar je za to obdobje obračunala in izplačala celotno nadomestilo plače. V kolikor bi vedela za navedeno, bi mu za sporno obdobje obračunala in izplačala ustrezno nižje nadomestilo plače. Zaradi nepoštenega ravnanja toženca je le-ta za znesek 3.270,69 EUR obogaten brez temelja na škodo tožeče stranke, zato ga je po navedbah pritožbe dolžan vrniti v skladu s prvim odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika. Meni, da je zmotno stališče sodišča, da tožeča stranka v delovnem sporu I Pd 816/2011 ni zahtevala znižanje reparacijskega zahtevka, saj bi toženec moral za prejeto nadomestilo ustrezno znižati svoj reparacijski zahtevek, kar pa ni storil. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s sprem., ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bilo s pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 816/2011 z dne 24. 1. 2012 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 505/2012 z dne 14. 6. 2012 ugotovljeno, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 19. 6. 2009 podala tožeča stranka toženki, in da je bilo tožeči stranki naloženo, da mora tožencu za čas od 23. 6. 2009 do 14. 2. 2011 priznati delovno razmerje v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 5. 2009 in v skladu z določili te pogodbe obračunati plače in vse ostale prejemke, odvesti pripadajoče davke in prispevke, ga prijaviti v vsa socialna zavarovanja in izplačati pripadajoče neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (A6); - da je skladno s pravnomočno sodbo tožeča stranka vse svoje obveznosti, naložene z navedeno sodbo, v celoti izpolnila; - da je bila toženi stranki z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 2. 8. 2010 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 11. 6. 2010 do 10. 12. 2010, pri čemer ji je zavod iz navedenega naslova izplačal skupno 3.270,69 EUR; - da je bila odločba Zavoda RS za zaposlovanje z dne 2. 8. 2010, s katero je bila toženi stranki priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, odpravljena z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 7. 11. 2012 in je Zavod RS za zaposlovanje vračilo nadomestila med brezposelnostjo za isto obdobje v znesku 3.270,69 EUR neto zahteval od tožeče stranke, ki je tovrstno obveznost tudi izpolnila.

7. Ob navedenih dejstvih je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, upoštevajoč sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, da je bila tožeča stranka dolžna toženi stranki obračunati in plačati nadomestilo plače v obdobju od 11. 6. 2010 do 10. 12. 2010 dalje, in sicer na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. I Pd 816/2011 z dne 24. 1. 2012 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 505/2012 z dne 14. 6. 2012. Tožeča stranka je celotno obveznost po pravnomočni sodbi izpolnila. V obveznost tožeče stranke, da toženki povrne in izplača nadomestilo plače na podlagi in v skladu s to pravnomočno sodbo, ni posegla odločba ZRSZ z dne 7. 11. 2012, saj odločba vsebinsko in formalno ne posega v razmerje med tožečo stranko in toženko in v to razmerje tudi ne more poseči. Po odpravi prejšnje odločbe o priznanju denarnega nadomestila toženki, odločba nalaga tožeči stranki (delodajalki) povračilo izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zavezanka za vračilo je delodajalka (tožeča stranka) in ne delavka (toženka), ki je bila po odločbi ZRSZ upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

8. Neutemeljeno je zavzemanje pritožbe, da je odpadla pravna podlaga in da je brez pravnega temelja toženka obogatena na škodo tožeče stranke, saj ne gre za vprašanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, temveč za vprašanje vrnitve nadomestila plače kot prejemka iz delovnega razmerja v razmerju do delavca, konkretno na podlagi pravnomočne sodbe sodišča. Zato neutemeljeno pritožba uveljavlja, da je bila toženka obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.). Pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi opr. št. I Pd 816/2011 - z vsemi učinki pravnomočne sodbe za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi in niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).