Jedro

Tožnik (policist) je s tem, ko se je izdajal za drugega policista in si je izposodil denar od oškodovanke ter tega denarja ni vrnil na njene večkratne pozive, izpolnil znake kaznivega dejanja goljufije. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da uporaba nepravega imena na potrdilu o prejemu denarja skupaj z izmikanjem posojilodajalki predstavlja goljufivi namen tožnika kot enega od znakov kaznivega dejanja goljufije iz 211. člena KZ-1. Storitev dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije, je hujša kršitev, ki sama po sebi pomeni nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei 110. člena ZDR-1, izpodbijana izredna odpoved pa je zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepov tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 11. 2014 in 14. 1. 2015 ter njuno odpravo, ugotovitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter za ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2008, zahtevek za poziv nazaj na delo, ki ga je tožnik opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja, za prijavo tožnika v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter obračun nadomestila plače od 1. 12. 2014 do vrnitve na delo kot če bi delal, plačilo predpisanih davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov nadomestil plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožnika, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da kršitev, ki se jo očita tožniku, ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije, saj se lahko stori le z direktnim naklepom. Kot napačen graja zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik pri opravljanju mejne kontrole izdajal za A.A. z namenom preslepiti B.B. glede svoje identitete zaradi izposoje denarja. Trdi, da se ji je predstavil z drugačnim imenom in priimkom izključno zato, ker si je želel z njo stopiti v intimno razmerje, ne da bi za to izvedela njegova takratna partnerka, pri čemer se ji je predstavil kasneje v svojem prostem času. Odsotnost goljufivega namena po prepričanju tožnika potrjuje dejstvo, da je šele po večletnem druženju z B.B. zašel v finančne težave in si od nje izposodil denar. Meni, da dejstvo, da se je tožnik navedeni še nadalje (tudi v času posojila) predstavljal z istim nepravim imenom, ne potrjuje goljufivega namena. Trdi, da je bila oškodovanki njegova prava identiteta (resnično ime in priimek) nepomembna in ni vplivala na njeno odločitev, da mu posodi denar, za njegovo pravo ime pa je izvedela ob drugem posojilu. Kot zmotno graja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da že od samega začetka ni imel namena vrniti denarja, kar naj bi izhajalo iz predstavljanja z drugim imenom, neoglašanja na telefon ter dejstva, da posojilodajalki ni povedal, kje stanuje, in ga je morala v zvezi z vračilom denarja sama fizično poiskati v C.. Navaja, da je enako kot tožnik tudi kot priča zaslišana B.B. izpovedala, da je bila pri tožniku doma že prej. Zatrjuje kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 340. členom ZPP, saj je zaključek sodišča, da bi ji tožnik povedal, kje stanuje, če bi imel namen vrniti posojilo, in da njej ni bil poznan njegov naslov, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Enako kršitev zatrjuje tudi v zvezi z izmikanjem tožnika in neoglašanjem na telefon ter se sklicuje na drugačno izpoved B.B.. Navaja, da si je izposodil denar in ga vrnil šele decembra 2014 zaradi finančnih težav, do katerih je prišlo po daljšem poznanstvu s posojilodajalko. Trdi, da je posojilo vrnil, ko mu je finančno stanje to omogočalo, ne pa po seznanitvi z možnostjo uvedbe sodnega postopka. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo D.D. v zvezi z najemom kredita, in graja zaključek sodišča, da ni nujno, da bi posojilo tožnik vrnil, če bi dobil odobren kredit. Pove, da sta zaradi njegovih finančnih težav s posojilodajalko rok vračila posojila nekajkrat sporazumno prestavila, tudi pred njegovo seznanitvijo z uvedbo postopka, pri čemer je končni rok spoštoval, pri tem pa se sklicuje na garantno pismo. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da očitana kršitev izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja lažnega izdajanja za uradno osebo po 305. členu KZ-1, trdi, da tega kaznivega dejanja ni mogel storiti, saj je imel status uradne osebe. Opozarja, da lahko sodišče v skladu s sodno prakso presoja le obstoj utemeljenosti tistih razlogov za odpoved, zaradi katerih je bila podana. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih trditev, da očitano ravnanje ne predstavlja kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, s čimer je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je razmerje z B.B., na podlagi katerega je prišlo do spornega posojila, tožnik vzpostavil zunaj službe in delovnih obveznosti na delovnem mestu, meni da ne more iti za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker niso bile storjene niti pri opravljanju dela tožnika na njegovem delovnem mestu niti niso v zvezi z njegovim delom pri toženi stranki. Navaja, da je prepoved iz 37. člena ZDR-1 povezana z naravo dela, ki ga delavec opravlja pri delodajalcu, kar je izpostavila že sodna praksa in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 343/2007 z dne 6. 10. 2008. Če bi tožena stranka policistu lahko izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi ob vsakem prekršku ali kaznivem dejanju, storjenem zunaj delovnih nalog, bi bili policisti neenako obravnavani v razmerju do drugih delavcev, ki jih prav tako veže dolžnost vestnega opravljanja dela in prepoved škodljivega ravnanja, šlo pa bi tudi za prekomeren poseg v ustavno zagotovljeno pravico do dela. Taka razlaga po njegovem mnenju nasprotuje tudi specialni določbi 68. člena Zakona o policiji. Meni, da iz te določbe jasno izhaja, da je zakonodajalec zaostril pogoje za prenehanje delovnega razmerja delavcu policije na primere storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnost. Po njegovem mnenju je razlaga, da lahko delavcu policije delovno razmerje preneha zaradi kakršnegakoli ravnanja, storjenega zunaj okvira delovnega razmerja, ki po oceni delodajalca obsega znake kaznivih dejanj, ker gre za delavca policije, katerega naloga je odkrivanje kaznivih dejanj, v nasprotju z namenom določbe 68. člena Zakona o policiji in se sklicuje na sodbo opr. št. Pdp 163/2010. Nadalje navaja še, da mora biti za zakonitost izredne odpovedi izpolnjen tudi subjektivni pogoj, do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje tudi kršitev prepovedi diskriminacije iz 6. člena ZDR in nezakonitost odpovedi glede na določbo četrtega odstavka 81. člena ZDR, saj drugim policistom (npr. E.E.) zaradi enakih ali podobnih ravnanj niso bile izredno odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Meni, da bi morala tožena stranka v primeru očitanih enakih kršitev delovnih obveznosti z vsemi policisti ravnati enako. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno po zakonitem zastopniku odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi po tožnikovem prepričanju sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da bi tožnik B.B. povedal, kje stanuje, če bi imel namen vrniti posojilo, in da ji ni bilo poznano, kje stanuje. Tožnik v pritožbi ne zatrjuje, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, temveč nasprotuje zaključkom sodišča, kar pa po svoji naravi predstavlja grajanje dokazne ocene sodišča prve stopnje in s tem pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so zlasti: - da se je tožnik z oškodovanko B.B. spoznal pri opravljanju svojega dela na mejnem prehodu F. in se ji (kasneje) predstavil z imenom A.A., ter se je nato v razmerju do nje več let izdajal za policista A.A., - da si je tožnik od B.B. izposodil določen znesek denarja in se v tem času še vedno izdajal za A.A., oškodovanka pa je šele v letu 2014 izvedela za tožnikovo pravo ime, in sicer po tem, ko ga je neuspešno terjala za vračilo posojenega denarja, - da je imel tožnik v zvezi z izposojenim denarjem goljufiv namen, zlasti glede na njegovo izdajanje za A.A., zavlačevanje z vračilom izposojenega denarja in izmikanjem posojilodajalki, ko je zahtevala vračilo denarja.

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnik s svojim ravnanjem ni izpolnil znakov kaznivega dejanja lažnega izdajanja za uradno ali vojaško osebo po 305. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl. – KZ-1), saj je bil v času, ko se je izdajal za policista A.A. (torej za uradno osebo) tudi sam uradna oseba (policist), kar pomeni, da takega kaznivega dejanja že pojmovno ne more storiti. Vendar pa ta ugotovitev ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je bila tožniku utemeljeno podana izredna odpoved.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik s tem, ko se je izdajal za policista A.A. in si je izposodil denar od oškodovanke ter tega denarja ni vrnil na njene večkratne pozive, izpolnil znake kaznivega dejanja goljufije. Odločilno je, da je tožnik v pisno potrdilo o prejemu denarja, ki ga je na željo posojilodajalke lastnoročno napisal, da je „spodaj podpisani A.A. prejel od B.B. denar v znesku 1.000,00 EUR“ in se spodaj podpisal s parafo, ki je drugačna od njegovega siceršnjega podpisa oziroma parafe ter se začne na črko P. Kot priča zaslišana B.B. je celo izpovedala, da za tožnikov priimek vse do prejema tega potrdila niti ni vedela. Tožnikov goljufivi namen tako prvenstveno izhaja iz dejstva, da je na željo posojilodajalke lastnoročno napisal potrdilo o prejemu denarja ter nanj napisal drugo ime in ne svojega, zaradi česar je posojilodajalka celo kazensko ovadbo vložila zoper A.A., misleč, da je to ime tožnika. Tožnikovo zatrjevanje, da je bil razlog za uporabo nepravega imena v tem, da njegova zunajzakonska partnerica ne bi izvedela za njegovo intimno razmerje z B.B., je v nasprotju z njegovimi trditvami in izpovedjo, da si je od nje izposodil denar, ko nista bila več v takem razmerju, ter da je denar potreboval zaradi razpada zunajzakonske skupnosti, pri čemer je tudi trditve v zvezi s tem spreminjal. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da uporaba nepravega imena na potrdilu o prejemu denarja skupaj z ugotovljenim izmikanjem posojilodajalki predstavlja goljufivi namen tožnika kot enega od znakov kaznivega dejanja goljufije iz 211. člena KZ-1. Na pravilnost te ugotovitve ne more vplivati, da naj bi si tožnik prizadeval za pridobitev kredita pri banki, s katerim bi nato vrnil posojilo, zato sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem bančnega delavca D.D..

10. Pritožba neutemeljeno izpodbija pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je posojilodajalki izmikal. Tožnik je sam, zaslišan kot stranka, izpovedal, da ga je B.B. iskala v C. ter da je bil na njegovo pobudo datum vračila denarja večkrat prestavljen, ni pa nič izpovedoval o tem, da bi se ji oglašal na njene telefonske klice. Kot priča zaslišana B.B. je izpovedala, da je tožniku po telefonu v zvezi z vračilom posojenega denarja dejala, da če ne bo on prišel v G., bo sama prišla v C., pri čemer tožnikovega naslova ni poznala. Dejstvo, da je bila že pred tem enkrat pri tožniku, ne pomeni, da je poznala tožnikov naslov ali znala priti do tja (še posebej, ker kot tujka C. ni poznala). V zvezi s tem je izpovedala, da je iskala lokacijo tožnikovega doma po spominu in fotografijah vinograda, ki ji jih je v preteklosti pošiljal tožnik, in jo na ta način med kroženjem po C. tudi našla, nakar je pred hišo, kamor jo je napotil domačin, naletela na tožnikovo mamo, ki jo je tudi peljala k tožniku domov. Iz navedenega brez dvoma izhaja, da se je tožnik posojilodajalki izmikal, saj ni prišel v G., kot je zahtevala, niti ji ni povedal, kje v C. ga lahko najde, poleg tega je šele takrat izvedela za njegovo pravo ime od njegove mame. Izpovedala je še, da je tožnika klicala, preden je šla k odvetniku, pa se ji ni javil. Nebistveno je, da je posojilodajalka izpovedala tudi, da ne ve, ali se počuti ogoljufano in ali se ji je tožnik izmikal. Njeno izpoved je treba upoštevati tudi v luči dejstva, da sta bila s tožnikom pred tem par, da je z njim prijateljevala tudi še v času, ko je bila zaslišana v tem postopku pred sodiščem, ter da je jasno izpovedala, da se počuti neprijetno, da je tožnik zaradi te zadeve izgubil službo. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede ugotovitve o izmikanju tožnika, zato je pritožba v tej smeri neutemeljena.

11. Pritožba se zmotno zavzema za to, da bi šlo lahko za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zgolj v primeru, če bi prišlo do kršitve v povezavi z opravljanjem dela. Skladno z ustaljeno sodno prakso ni treba, da je kršitev storjena pri delu oziroma v zvezi z opravljanjem dela. Tožnikovo dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije, je neprimerno za policista, od katerega se pričakuje visoko moralno, etično in zakonito ravnanje pri opravljanju službenih dolžnosti in v prostem času, zaradi česar je utemeljeno, da je tožena stranka izgubila zaupanje do njegovega dela. To stališče ni v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 343/2007 z dne 6. 10. 2008, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi. Tudi v njej je namreč zavzeto stališče, da je prepoved škodljivega ravnanja eden od vidikov lojalnosti delavca do delodajalca ter da je treba v vsakem konkretnem primeru posebej presoditi, ali prepoved škodljivega ravnanja velja tudi za dejavnosti delavca v času izven delovnega razmerja in zunaj prostorov delodajalca, torej v sferi delavčeve zasebnosti. ZDR-1 v 37. členu določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. V primeru delavcev policije se zaradi njihove narave dela (preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj) skladno s sodno prakso šteje, da izvrševanje kaznivih dejanj tudi v času, ko ne opravljajo dela, pomeni škodovanje interesom policije. Taka ureditev ne predstavlja neenakega obravnavanja policistov v razmerju do drugih delavcev, ki se morajo prav tako vzdržati škodljivih ravnanj, saj je treba tudi v primeru drugih delavcev posledice kršitev zunaj delovnega časa presoditi glede na naravo njihovega dela pri delodajalcu. Skladno z zahtevo po enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) pa je treba le enake položaje obravnavati enako. Zavrniti je treba tudi pritožbeno zatrjevanje, da je bila tožniku kršena svoboda dela iz 49. člena Ustave RS.

12. Storitev dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije je hujša kršitev, ki sama po sebi pomeni nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1004/2014 z dne 13. 11. 2014). Glede na to izpodbijana sodba tudi ni nezakonita, ker sodišče prve stopnje ni še izrecno obrazložilo razloga iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, saj je iz celotne obrazložitve sodbe vsebinsko mogoče razbrati, zakaj je štelo, da nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko ni mogoče (prim. s točko 8 razlogov izpodbijane sodbe).

13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na 68. člen Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/1998 in nasl. – ZPol), saj se navedeni člen nanaša na poseben način prenehanja delovnega razmerja na podlagi ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Ta način prenehanja delovnega razmerja je zakonsko predviden poleg načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi po ZDR in Zakonu o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. – ZJU). Pritožbeno stališče, da lahko na podlagi izredne odpovedi preneha delavcem policije delovno razmerje le, če so obsojeni za kaznivo dejanje, je povsem zmotno. Določbe ZPol namreč ne vplivajo na določbe o izredni odpovedi v ZDR v povezavi z ZJU (prim. s sodbama Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 853/2013 z dne 8. 11. 2013 in opr. št. Pdp 728/2012 z dne 14. 11. 2012 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 13/2014 z dne 12. 5. 2014). Sklicevanje na judikat, ki se nanaša na drug način prenehanja delovnega razmerja, tako na pravilnost odločitve ne more vplivati.

14. Pritožbena navedba, da drugim policistom v primeru ugotovitve kaznivih dejanj oziroma celo obsodb za kazniva dejanja tožena stranka ni podala odpovedi pogodb o zaposlitvi, tudi ni utemeljena. Delodajalec ima po zakonu pravico, da ob izpolnitvi zakonskih pogojev odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki krši delovne obveznosti. Ob dejstvu, da je odpovedni razlog podan, toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije tožnika zgolj zato, ker je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, nekaterim drugim delavcem v enakih okoliščinah pa ne (ni enakosti v nepravu, prim. z odločbami Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 87/2014 z dne 24. 11. 2014, opr. št. VIII Ips 193/2014 z dne 24. 3. 2015 in opr. št. VIII Ips 230/2015 z dne 23. 2. 2016). Poleg tega je v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi s tem tožnik podal povsem pavšalne navedbe, ki so ostale tudi nedokazane. Do konkretnih navedb glede poimensko navedenega policista, ki so nedovoljena pritožbena novota, pa se pritožbeno sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.