Jedro

Sodišče prve stopnje je o zahtevi za sodno varstvo odločilo sicer po dopolnitvi dokaznega postopka, vendar na način, ki storilcu prekrška ne omogoča učinkovite obrambe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za sodno varstvo vlagatelja R. V. zoper plačilni nalog prekrškovnega organa Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Postojna, Cerknica, Pivka, Loška dolina in Bloke št. PN 22451-2110/2014-1 z dne 3. oktobra 2014. Sklenilo je še, da mora na podlagi prvega odstavka 144. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) pritožnik plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso po tarifni številki 8212 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), v znesku 150,00 EUR, v roku 15 dni, na transakcijski račun, ki bo naveden v pozivu za plačilo takse, katerega bo vročil prekrškovni organ.

Zoper sodbo je storilec vložil pritožbo. V pritožbi, ob uveljavljanju (sicer nedovoljenega) pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke 154. člena ZP-1 (drugi odstavek 66. člena ZP-1) sodišču očita, da so bile s tem, ko sodišče ni upoštevalo predloženih materialnih dokazov kršene njegove pravice pravične obravnave v postopku dokazovanja, da prekrška ni storil. Kot navaja, je sodišče v postopku upoštevalo samo dejstvo, da je na fotografiji motorno kolo, katerega lastnik je po prometnem dovoljenju, vse ostale materialne dokaze, ki jih je predložil in sicer račun in potrdilo stomatološke ordinacije v B. in posredoval dve priči, ki potrjujeta z lastnoročno podpisano izjavo, da je bil dne 27. septembra 2014 v B. in prekrška, ki se mu očita ni mogel storiti, pa ni upoštevalo. Konkretnega predloga, kako naj sodišče pritožbo reši ne daje, pričakuje pa ugodno rešitev zadeve zanj.

Pritožba je utemeljena.

Glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 lahko zoper druge odločbe sodišča prve stopnje, med katere sodi tudi obravnavana, upravičenci do pritožbe vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, razen glede stroškov postopka, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bila izrečena globa, ki je predpisana v večkratniku ali v odstotku (četrti in peti odstavek 17. člena ZP-1) ali če sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400,00 EUR. Glede na takšno določbo je pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izključena in bi bil zato glede na vrsto odločitve v sodbi pravilen pravni pouk, da zoper sodbo pritožba ni dovoljena, če sodišče prve stopnje v postopku odločanja o vloženi zahtevi za sodno varstvo vložniku zahteve ne bi kršilo pravnih jamstev, ki jih tudi storilcu prekrška zagotavlja 29. člen Ustave RS, to je, do izvajanja dokazov v njegovo korist. Pravica do poštenega sojenja izhaja tudi iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP - Uradni list RS 33/1994, NP, št. 7 do 41/1994), po katerem ima storilec med drugim pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče(1). Navedena jamstva so bila pritožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje kršena, prav tako v postopku pred prekrškovnim organom.

Kot je sodišče prve stopnje navedlo v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je preverilo dokaz, ki ga je v spis vložil vlagatelj, pri izdajatelju dokumenta, kirurški kliniki N. v B., vendar na zaprosilo sodišča niso odgovorili, kljub temu, da so pošiljko sprejeli. S potekom dokaznega postopka je sodišče seznanilo vlagatelja in ga pozvalo, naj sodišču predloži še druge nedvoumne materialne dokaze, na podlagi katerih se bo lahko zaključilo, da je bil dne 27. septembra 2014 zares v B. in ni vozil svojega motornega vozila. Kot je navedlo,bi v poštev prišli npr. potni nalog, obračun in potrdilo o plačanih stroških za vožnjo v B., ki bi ga izdalo podjetje E., potrdila o plačani cestnini, račun zobozdravnika, izpis iz bančnega računa o kakršnikoli transakciji z dne 27. septembra 2014 v B. Glede nato, da je, kot izhaja iz dokumenta stomatološke klinike, bila svetovana kontrola v 30. dneh, bi vlagatelj lahko izkazal, da je bil vsaj v tem času na kontroli. Namesto zahtevanih dokumentov, je vlagatelj, na poziv sodišča, dostavil le fotokopijo računa za opravljene stomatološke storitve z dne 27. septembra 2014 in potrdilo stomatološke ordinacije z dne 16. oktobra 2015, iz katere izhaja, da je bil vlagatelj kritičnega dne na stomatološkem pregledu pri njih. Iz računa je razvidna diagnoza Caries media in regio 16. Kakršnegakoli drugega materialnega dokaza o vožnji v B. pa vlagatelj ni predložil. Sodišče je ponovno preverilo pristnost omenjenih dveh potrdil pri stomatološki ordinaciji D., a pristnosti listin niso potrdili.

Iz navedenega je razvidno, da je sodišče prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo odločilo sicer po dopolnitvi dokaznega postopka, vendar na način, ki storilcu prekrška ne omogoča učinkovite obrambe. Glede na sprejeto sodno prakso(2) določba prvega odstavka 8. člena ZPrCP (prej prvega odstavka 233. člena Zakona o varnosti cestnega prometa) ne nalaga storilcu, da bi moral z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, pač pa mu nalaga predložitev razbremenilnih dokazov. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva. Težo dokaznega bremena je potrebno razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora organ, ki odloča o prekršku, v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti. Sodišče sicer ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga kršitelj, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je predlagatelj z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal pravno relevantnost dokaza ter možnost njegove izvedbe. Če sodišče dvomi v obstoj alibija, je dolžno zadevo do konca raziskati.

V obravnavani zadevi ni dvoma, da je vlagatelj zahteve za sodno varstvo sodišču predložil relevantne razbremenilne dokaze, glede na obrazložitev izpodbijane sodbe pa ni jasno, kaj je sodišče pravzaprav hotelo povedati s tem, ko navaja, da je vlagatelj zahteve na poziv sodišča namesto zahtevanih dokumentov dostavil le fotokopijo računa za opravljanje stomatološke usluge z dne 27. septembra 2014 in potrdilo stomatološke ordinacije z dne 16.10.2015, iz katere izhaja, da je bil vlagatelj kritičnega dne na stomatološkem pregledu pri njih. Predloženo namreč lahko pomeni le to, da je namesto odgovora kirurške klinike iz B. na zaprosilo sodišča to potrdilo sodišču dostavil sam vlagatelj zahteve, prav tako v spisu ni najti nobenega dokaza iz katerega bi izhajalo, da navedenih potrdil kirurška klinika N. v B. ni izdala. Dejstvo, da na zaprosilo kirurška klinika N. v B. ni odgovorila neposredno sodišču pač pa izdala potrdilo pritožniku, pa ni dovolj za sklepanje o obstoju dokaza o nasprotnem, torej, da navedenih potrdil sploh niso izdali. Ob tem tudi ni moč spregledati, da je vlagatelj zahteve za svoje navedbe predložil tudi izjavo podpisano s strani dveh oseb, ki naj bi bili na potovanju v B. z njim. Sodišče prve stopnje se je izvedbi dokaza izognilo z ugotovitvijo, da vložnik zahteve ni navedel njunih naslovov, vendar pa bi to lahko ugotovilo s preprostim pozivom vložniku zahteve, da sporoči sodišču njun naslov, nekatere podatke pa bi lahko preverilo že na podlagi splošno dostopnih podatkov na spletu, glede na to, da je že iz navedb vložnika zahteve razvidno, da naj bi v B. potovali z vozilom podjetja E. d.o.o., glede katerega so dostopni podatki tako o naslovu podjetja kot v vlogi vlagatelja zahteve za sodno varstvo (direktor) in bi tako lahko od podjetja zahtevalo tako potni nalog kot tudi podatke o obeh osebah, ki naj bi z vlagateljem zahteve za sodno varstvo potovali v B.. Vse to seveda ob predpostavki, da sodišče že predloženim dokazom ne verjame. Sodišče je namreč v skladu z načelom materialne lastnice dolžno samo po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe. Ker tega ni storilo in je s svojim ravnanjem kršilo vlagatelju zahteve za sodno varstvo pravna jamstva, ki mu jih zagotavlja Ustava (bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 2. odst. 155. čl. ZP-1), je pritožbeno sodišče pritožbi vlagatelja zahteve ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (8. odst. 163. čl. ZP-1). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v nakazani smeri ter nato v skladu z načelom proste presoje dokazov ponovno pretehtati, ali je vlagatelj zahteve za sodno varstvo s predloženimi dokazi uspel izkazati razumen dvom glede domnevanega dejstva iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP ter o zadevi ponovno odločiti.

op. št. 1: prim. Suhadolc proti Sloveniji, sklep št. 57655/08 z dne 17. maja 2011, Flisar proti Sloveniji, št. 3127/09 z dne 29. septembra 2011 op. št. 2: npr. sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 47/2015