Jedro

Na podlagi 3. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1 za postopek o individualnih delovnih sporih zaradi izplačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje taksna obveznost nastane, ko je sodna odločba vročena stranki. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je plačilni nalog za plačilo sodne takse vročilo tožniku istočasno s sodbo.

Priznanje sodne takse kot stroškov postopka ne more biti razlog zavrnitve predloga za oprostitev ali obročno plačilo sodne takse.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila ali obročno plačilo sodne takse v višini 306,00 EUR in odločilo, da plačilni nalog z dne 27. 11. 2017 ostane v veljavi.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ga oprosti plačila sodne takse oziroma ga pozove k predložitvi dodatnih dokazov. Tožnik navaja, da ga sodišče ob vložitvi tožbe ni pozvalo na plačilo sodne takse, kar pa bi po zakonu moralo. Zaradi tega ob končani pravdni zadevi tudi ni mogel priglasiti stroškov postopka v višini sodnih taks, ker le-ta ni bila odmerjena. Dejstvo, da je sodišče to takso upoštevalo pri odmeri stroškov v sodbi, ne more biti razlog zavrnitve predloga. Tožnik takse ni priglasil, ker mu ni bila znana. Tožnik tudi nima sredstev za plačilo takse, ker je premoženjsko v situaciji, da tega ne zmore, vsako plačilo bi pomenilo njegovo nezmožnost preživljanja. Tožnik ob koncu pravdne zadeve stroškov sodne takse ni priglasil, ker mu tedaj ti stroški niso nastali. Sodišče je takso v višini 306,00 EUR odmerilo šele kasneje. Znesek je zanj previsok in ga tudi od toženke ne bo dobil povrnjenega. Toženka se skriva, na računu nima sredstev in tudi izvršba ne bo uspešna.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Tožnik ne navaja, s čim naj bi bila očitana kršitev storjena, kršitev tudi ni konkretno opredeljena. Zato tega očitka ni bilo mogoče preizkusiti. Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in zato o zadevi nepravilno oziroma vsaj preuranjeno odločilo.

5. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnika že ob vložitvi tožbe pozvati na plačilo sodne takse. Na podlagi 3. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/08 in nasl.) za postopek o individualnih delovnih sporih zaradi izplačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje taksna obveznost nastane, ko je sodna odločba vročena stranki. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 27. 11. 2017 vročilo tožniku istočasno s sodbo.

6. Neutemeljeno se pritožba sklicuje, da tožnik sodne takse kot dela pravdnih stroškov ni mogel priglasiti ob koncu postopka, ker taksa še ni bila odmerjena oziroma mu ni bila znana. ZST-1 v Taksni tarifi 2.3 določa, koliko znaša sodna taksa za postopek o individualnih delovnih sporih premoženjske narave. Tako je tožnik (še zlasti, ker je bil v postopku zastopan po pooblaščenki - odvetnici v pokoju) že ob vložitvi tožbe vedel oziroma bi moral vedeti za znesek sodne takse. Res je sicer, da tožnik povrnitve stroškov sodne takse sploh ni zahteval, niti ne na zadnjem naroku ob koncu obravnave (tretji odstavek 163. člena ZPP), ko je priglasil druge stroške. Kljub temu pa mu je sodišče v izdani sodbi priznalo tudi te stroške, kar sicer ni pravilno, vendar je sodba medtem že postala pravnomočna.

7. Pritožba pa utemeljeno navaja, da priznanje sodne takse kot stroškov postopka ne more biti razlog zavrnitve predloga za oprostitev ali obročno plačilo sodne takse. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo sodno takso kot stroške postopka, to ne pomeni, da so odpadli razlogi oziroma pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks, ki so navedeni v 11. členu ZST-1. Zato bi sodišče prve stopnje moralo po vsebini odločati o tožnikovem predlogu z dne 9. 12. 2017. 8. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi za izpodbijani sklep oprlo na 15. člen ZST-1, ki opredeljuje obseg plačila in povrnitev sodnih taks kot stroškov postopka, pri čemer pa se to določilo izrecno nanaša na sodne takse, katerih je stranka oproščena. Uporaba navedenega določila ZST-1 je materialnopravno zmotna, saj sodišče prve stopnje sklepa o oprostitvi plačila taks sploh ni izdalo. Poleg navedenega je sodišče prve stopnje v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa zapisalo, da je znesek sodne takse tožniku priznalo kot strošek sodnega postopka, v izdani pravnomočni sodbi pa toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati te stroške. Zaradi tega naj tožnik ne bi imel več pravne koristi za odločanje o predlogu za oprostitev plačila taks. Izostanek pravnega interesa ima sicer praviloma za posledico zavrženje, ne pa zavrnitev. Zmotno je stališče, da tožnik za oprostitev plačila takse nima več pravne koristi, ker mu je bila taksa priznana kot strošek postopka, naložen v plačilo toženi stranki. To, da so bili ti stroški naloženi toženi stranki v plačilo, ne pomeni, da ni potrebno odločiti o predlogu za oprostitev sodne takse.

9. Ker je prvostopno sodišče materialnopravno zmotno odločilo, da se predlog tožnika za oprostitev ali obročno plačilo sodnih taks zavrne, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da po vsebini odloči o tožnikovem predlogu, upoštevaje pri tem pogoje, določene v 11. členu ZST-1. V zvezi s tem naj ponovno odloči tudi o izdanem plačilnem nalogu.