Jedro

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo v tistem delu, ko je sprejelo odločitev, da če pogodba ni bila sklenjena, tudi nična ne more biti. O spornem pogodbenem razmerju obstaja pisna listina, ki je že imela pravne učinke ali bi jih lahko imela, zato jo je treba na zahtevo zainteresirane osebe vendarle spraviti s sveta na takšen način, da sodišče ugotovi njeno ničnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki se glasi: „Ugotovi se, da sta pogodba z dne 12.5.1999 in notarski zapis o sklenitvi pogodbe SV 1 z dne 21.5.1999, ki so ju sklenile občina, družba B. d.d. in družba H. d.d. nična.“

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi ničnost pogodbe z dne 12.5.1999 in notarskega zapisa o sklenitvi pogodbe pod opr. št. SV 1 z dne 21.5.1999, ki so ju (kar med strankama – glede določnosti oz. identitete pogodbe, nad katero se uveljavlja ničnost – ni bilo nič spornega) sklenile občina, družba B. d.d. in družba H. d.d.. Poleg tega je sodišče prve stopnje še odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 587.320,00 SIT pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2006 dalje.

Proti tej sodbi se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka, pri čemer je predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav je v celoti pritrdilo navedbam tožeče stranke, da bi moral sporno pogodbo odobriti mestni svet tožeče stranke, kot je to določeno v prisilnih predpisih. Na ničnost mora paziti sodišče že po uradni dolžnosti, zato bi moralo sodišče postavljenemu tožbenemu zahtevku ugoditi.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantna dejstva, in sicer: 1. da sta pravdni stranki (skupaj z družbo B. d.d., ki je zaradi izbrisa iz sodnega registra prenehala obstajati 20.10.2001) 12.5.1999 sklenili pogodbo, ki sta jo 21.5.1999 overili v obliki notarskega zapisa pri notarki pod opr. št. SV 1, 2. da se je tožeča stranka po takratnem županu s tem pravnim poslom zavezala nasproti toženi stranki, da odkupi njeno terjatev do družbe B. d.d., ki je tedaj znašala 322.684.317,00 SIT, in sicer tako, da se plačilo te terjatve (322.684.317,00 SIT in revalorizacija tega zneska od 1.10.1988 do dne plačila) izvrši tako, da se pobota s koncesijsko dajatvijo tožene stranke do tožeče stranke od posebnih iger na srečo in 3. da je šlo pri tem poslu za nakup terjatve, pri čimer pa mestni svet občine o tem poslu ni odločal (niti s poslom ni soglašal, niti ga ni pozneje odobril, niti ni za sklenitev posla pooblastil župana občine). Glede na takšno stanje stvari je tudi po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje (uporaba 1. odst. 29. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR v zvezi z določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika – OZ), da sporno pogodbeno razmerje ni bilo sklenjeno, ker na strani tožeče stranke izjave volje za sklenitev kupoprodajne pogodbe ni odobril mestni svet, niti ni ta organ predhodno pooblastil župana za sklenitev takšne pogodbe. Predvsem pa je pomembno to, da v tej zadevi soglasja k sklenitvi sporne pogodbe ni dal mestni svet občine. Ta je namreč najvišji organ odločanja v vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine (določba 1. odst. 29. čl. Zakona o lokalni samoupravi, ZLS), pri čemer med drugim odloča tudi o pridobitvi in odtujitvi občinskega premoženja (10. alinea 2. odst. 29. čl. ZLS in 12. alinea 11. čl. Statuta občine). V skladu z določbo 1. odst. 49. čl. Statuta občine (Uradno glasilo, št. 6 z dne 3. junij 1995) odloča o odtujitvi in pridobitvi premoženja mestni svet, o pridobitvi in odtujitvi premičnin pa lahko tudi župan v skladu s pooblastili mestnega sveta. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da naše pravo ni sprejelo pravila, po katerem ugotovitve ničnosti pogodbe ne more zahtevati nedobroverna pogodbena stranka (torej tista stranka, ki je ničnost povzročila – čl. 109 ZOR in čl. 92 OZ). Seveda pa pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti (čl. 91 OZ in čl. 108 ZOR). Prepoved županu, da brez soglasja, odobritve ali pooblastila občinskega (mestnega) sveta odloča o pridobitvi in odtujitvi občinskega premoženja večje vrednosti, pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni mogoče šteti kot manj pomembno prepoved, katere kršitev ne bi pomenila ravnanja, ki bi nasprotovalo splošnim (občinskim) interesom.

Pač pa je po oceni sodišča druge stopnje prvostopno sodišče v konkretni zadevi vendarle zmotno uporabilo materialno pravo (na kar upravičeno opozarja vložena pritožba) v tistem delu, ko je sprejelo odločitev, da če pogodba ni bila sklenjena, tudi nična ne more biti. O spornem pogodbenem razmerju obstaja pisna listina, ki je že imela pravne učinke ali bi jih lahko imela (sproženje pravdnih, zlasti pa izvršilnih postopkov zaradi poplačila prenesene denarne terjatve, na primer izvršba pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici, opr. št. Ig 1, kot je to že ugotovilo sodišče prve stopnje), zato jo je treba na zahtevo zainteresirane osebe vendarle spraviti s sveta na takšen način, da sodišče ugotovi njeno ničnost. Že po naravi stvari same sta določbi 1. odst. 29. čl. ZOR (oz. sedaj 1. odst. 19. čl. OZ) in 1. odst. 88. čl. ZOR (oz. sedaj 1. odst. 73. čl. OZ) prisilne narave, posledica kršitve takšne zakonske določbe pa je ničnost (1. odst. 103. čl. ZOR oz. sedaj enako 1. odst. 86. čl. OZ).

Iz teh razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je postavljenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti sporne pogodbe ugodilo (4. tč. 1. odst. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). O pravdnih stroških pa sodišču druge stopnje ni bilo treba odločati, saj jih tožeča stranka (tako v postopku na prvi stopnji, kot tudi v pritožbenem postopku) sploh ni uveljavljala.