Jedro

Očitna pomota po 3. odstavku 103. člena ZUP je subjektivna okoliščina stranke ali njenega pooblaščenca, zato se ni mogoče sklicevati na očitno pomoto tretje osebe. Pomota pri zapisu datuma ne more biti očitna pomota po 3. odstavku 103. člena ZUP, saj morajo biti očitne pomote po tej določbi neodvisne od strankine volje in dejanj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 16.7.2002. S to odločbo je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba zoper sklep Davčnega urada M. z dne 4.12.2001, s katerim je prvostopni davčni organ zavrnil predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

V obrazložitvi zavrnilnega dela sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je Davčni urad M. izdal sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 1997, ki ga je tožeča stranka osebno prevzela dne 23.5.2000, rok za vložitev pritožbe zoper ta sklep je potekel 7.6.2000, tožeča stranka pa je dne 8.6.2000 vložila pritožbo zoper sklep, skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. V predlogu je navajala, da je administratorka v gospodarski družbi, katere družbenica je, pomotoma napačno zapisala datum prejema sklepa (namesto 23.5.2000 je zapisala 24.5.2000). To pa po stališču sodišča prve stopnje ne predstavlja opravičenega vzroka za zamudo procesnega roka po 1. odstavku 103. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00). Ravno tako v tem primeru ne gre za očitno pomoto v smislu 3. odstavka 103. člena ZUP, saj je očitna pomota subjektivna okoliščina, ki se jo pripiše stranki ali njenemu pooblaščencu, ne pa tretji osebi.

Tožeča stranka je pritožbo (sedaj revizijo) zoper sodbo vložila iz vseh razlogov ter predlagala, da vrhovno sodišče njenemu pravnemu sredstvu ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo upravnemu sodišču v novo odločanje. V obrazložitvi pravnega sredstva je navedla, da je zahtevala vrnitev v prejšnje stanje eksplicitno po 3. odstavku 103. člena ZUP, v izpodbijani sodbi pa je sodišče presojalo tudi pogoje po 1. odstavku 103. člena ZUP, česar pa tožeča stranka niti ni zahtevala. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožeča stranka v podobni zadevi za odmero dohodnine za leto 1998 s pritožbo uspela. Poleg tega je tožeča stranka zamudila zgolj en dan, kar kaže na očitno pomoto, ki pa ima za posledico precejšnje plačilo. Tožeča stranka je skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje opravila tudi procesno dejanje. V tistem obdobju se je opravljal davčni pregled v gospodarski družbi, katere solatnica je tožeča stranka. Napačen zapis datuma pa je nekaj povsem običajnega in se ljudem večkrat primeri. Ravno zaradi takšnih situacij je zakonodajalec tudi predvidel določbo 3. odstavka 103. člena ZUP.

Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Po presoji vrhovnega sodišča pritožba (sedaj revizija) ni utemeljena. Za vrnitev v prejšnje stanje mora biti poleg zamude roka podan še drugi pogoj, ki ga tožeča stranka v tem postopku izpostavlja, in sicer, da je zamudila rok zaradi očitne pomote, pa je pristojni organ njeno vlogo prejel vsaj v treh dneh po izteku roka, če je stranka zaradi zamude izgubila kakšno pravico (3. odstavek 103. člena ZUP). Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo to določbo, da je očitna pomota subjektivna okoliščina stranke ali njenega pooblaščenca. Zato se tožeča stranka ne more z uspehom sklicevati na očitno pomoto tretje osebe, v konkretnem primeru administratorke, zaposlene v gospodarski družbi, katere družbenica je. Tožeča stranka je namreč pošiljko prevzela osebno.

Neutemeljena je pritožbena (sedaj revizijska) navedba, da je tožeča stranka v podobni zadevi za odmero dohodnine za leto 1998 uspela s pritožbo. Ravno tako ni utemeljen niti očitek, da je tožeča stranka zamudila rok zgolj za en dan, ter da dejansko je šlo za očitno pomoto. Pri tem vrhovno sodišče pripominja, da pomota pri zapisu datuma ne more biti očitna pomota po 3. odstavku 103. člena ZUP, saj morajo biti očitne pomote po tej določbi neodvisne od strankine volje in dejanj. V postopku uvedbe obnove po uradni dolžnosti še ni mogoče zatrjevati nastanka posledic v precejšnjem plačilu, saj to ni odvisno samo od uvedbe obnove, ampak predvsem od odločitve v obnovljenem postopku. Prav tako za odločitev v tej zadevi ni pomembno, da je tožeča stranka predlogu priložila tudi pritožbo, saj je to predpisano v 3. odstavku 104. člena ZUP. Enako velja za očitek, da se je v tistem obdobju v gospodarski družbi, katere solastnica je, opravljal davčni pregled.

Prav pa ima tožeča stranka, da je sodišče neutemeljeno presojalo tudi izpolnjevanje pogojev za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi 1. odstavka 103. člena ZUP, saj takega predloga sama ni podala. Vrnitve v prejšnje stanje namreč ni mogoče dovoliti po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (1. odstavek 103. člena ZUP). Ta kršitev pa ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka v smislu 1. točke 1. odstavka 85. člena ZUS-1, saj ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (2. odstavek 75. člena ZUS-1), niti ne gre za absolutno bistveno kršitev postopka (3. odstavek 75. člena ZUS-1).

Ker je vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.