Jedro

Pritožbeno sodišče poudarja, da je pri odločanju o zakonitosti dokazov, pridobljenih v tujini, potrebno opraviti presojo zakonitosti delovanja tujih (pravosodnih) organov s tujo zakonodajo, torej, ali so imela delovanja tujih pristojnih organov zakonito podlago v ustavno in zakonsko določenih procesnih pravilih, ki veljajo v državi, ki je tako procesno dejanje opravila. Sodišče preveri tudi, ali so bile pri tem vsebinsko varovane človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zagotavljajo mednarodnopravni akti ter Ustava Republike Slovenije, medtem ko zakonitosti tujih dokazov ne presoja po procesnih pravilih domače zakonodaje oziroma slovenskega ZKP. Odstop od tega načela je dopusten le izjemoma, in sicer v primeru izrecnega zaprosila države prosilke (torej Slovenije). Povedano drugače, sodišče prve stopnje bi moralo presojati zakonitost dokazov, pridobljenih v tujini, z vidika nacionalnih procesnih pravil zgolj, če bi tuji organi ravnali na podlagi zaprosila pristojnih organov Republike Slovenije. Tuji pravosodni organi namreč opravljajo procesna dejanja v skladu s svojo Ustavo in zakonsko določenimi procesnimi pravili, ki veljajo v njihovi državi, od tega pa lahko odstopijo le takrat, ko bi ravnali izključno po zaprosilu pravosodnega organa druge države (države prosilke), ki bi v takem zaprosilu navedel posebne procesne zahteve pri izvedbi procesnega dejanja, pa to ne bi nasprotovalo notranjemu pravnemu redu zaprošene države, česar pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti. Dr. Katja Šugman Stubbs v članku Kako v kazenskem postopku vrednotiti dokaze, ki so bili pridobljeni v tujini (Pravna praksa, št. 47, 2012), razlikuje med dokazi, ki so bili v državi izvršitve pridobljeni na podlagi sodelovanja države odreditve (te presojamo strožje, in sicer kot da bi šlo za dokaze, pridobljene v Sloveniji, torej v skladu z zakonskimi, ustavnimi in mednarodnimi kriteriji), in dokazi, ki so bili v tujini pridobljeni neodvisno, brez sodelovanja druge države (te presojamo blažje, in sicer v skladu z ustavnimi in mednarodnimi kriteriji). Primerjaj tudi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 34177/2012-877 z dne 12. 7. 2016, I Ips 44415/2010-3763 z dne 15. 10. 2015, I Ips 19969/2010-620 z dne 9. 7. 2015 in Kp 16/2007 z dne 30. 5. 2008 in sklep Višjega sodišča v Celju III Kp 25975/2017 z dne 8. 5. 2018.

Izrek

Pritožbe obdolženega V.P. in zagovornikov obdolženih B.B., T.P. in V.P. se kot neutemeljene zavrnejo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom X K 17558/2019 z dne 22. 12. 2020 kot neutemeljene zavrnilo predloge za izločitev dokazov, ki so jih vložili obdolžena B.B. in V.P. ter zagovorniki obdolženih B.G., B.B., D.M., T.P. in V.P. 2. Zoper sklep so se pritožili: - zagovorniki obdolženega B.B. zaradi vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi in nedovoljene dokaze, ki so bili pridobljeni v Š. in na njihovi podlagi pridobljene dokaze v Republiki Sloveniji, izloči, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; - zagovornik obdolženega T.P. zaradi vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in odloči o vloženih predlogih; - obdolženi V.P. smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer posebej ne predlaga, kako naj odloči pritožbeno sodišče; - zagovornik obdolženega V.P. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da iz spisa izloči vse dokaze, ki so navedeni v predlogu za izločitev dokazov, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Zagovornik obdolženega T.P. uvodoma sodišču prve stopnje očita, da je preuranjeno izdalo izpodbijani sklep, ker z obdolžencem v času epidemije in izvajanja ukrepov za preprečitev in omilitev širjenja epidemije nista imela dovolj časa, da bi se seznanila z vsemi dokazi, ki so bili pridobljeni v Š., prav tako pa niso bili v celoti prevedeni v slovenski jezik. Ni mu mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč svoje zaključke utemeljilo z dokazi, s katerimi je bila obramba v celoti in pravočasno seznanjena, medtem ko zagovornik v pritožbi niti ne pojasni, do katerih dokazov konkretno (navedenih v izpodbijanem sklepu in tudi drugih) se z obdolžencem nista mogla opredeliti. Iz njegovih nadaljnjih navedb, ko v bistvu pavšalno problematizira poznavanje španske zakonodaje ter s tem zakonitost in pravilnost dela španskih varnostnih organov, pa izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je dokaze, pridobljene v K.Š., dopustno uporabiti v predmetnem kazenskem postopku. Sicer pa tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazi, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, narekujejo odločitev, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa.

5. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe zagovornika obdolženega T.P., da izpodbijani sklep nima (zadostnih) razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu navedlo obširne, jasne in tehtne razloge, s katerimi je utemeljilo zavrnitev predlogov za izločitev dokazov, vloženih s strani obdolženih B.B. in V.P. ter zagovornikov obdolženih B.G., B.B., D.M., T.P. in V.P. Pri tem pa se razlogi sodišča prve stopnje dopolnjujejo ter tvorijo razumno in prepričljivo obrazložitev izpodbijane sodne odločbe, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Sicer pa je iz nadaljnje vsebine pritožbenih navedb, s katerimi zagovornik v bistvu izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, razbrati, da uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Skupno vsem pritožbam je grajanje odločitve sodišča prve stopnje, da je dokaze, ki so bili pridobljeni v tujini, dopustno uporabiti v predmetni kazenski zadevi. Po mnenju pritožnikov je namreč potrebno navedene dokaze presojati tudi z vidika nacionalne zakonodaje, ker so slovenski organi pregona bistveno vplivali na njihovo pridobitev. Takšnim pritožbenim zaključkom ni mogoče pritrditi.

7. Uvodoma je glede na vsebino navedb iz vseh pritožb pojasniti, da so pristojni organi Republike Slovenije in Kraljevnine Španije povsem ločeno in samostojno pričeli s predkazenskima postopkoma v zvezi z dejanji, ki se sedaj očitajo obdolžencem v predmetnem kazenskem postopku. Z vidika obdolženega V.P. in njegovega zagovornika ter zagovornika obdolženega T.P. bi naj dvom v zaključke sodišča prve stopnje, da so španski organi pregona delovali samostojno, vneslo zlasti ravnanje le-teh, ko so 14. 4. 2018 ob 22.45 uri v pristanišču v B. na osebno vozilo VW Touran, v katerem sta bila obdolženi V.P. in kasneje identificirana obdolžena D.M., namestili GPS sledilno napravo. Po njihovem mnenju so bili španski varnostni organi glede okoliščine, da je konkretno vozilo odpeljalo v smeri proti Š., lahko obveščeni zgolj s strani slovenske policije, kar bi naj očitno vplivalo na potek policijske preiskave v Š., s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Za lažje razumevanje celotne situacije je namreč potrebno zadevo predstaviti in razlagati v širšem kontekstu, kot pa jo z izpostavljanjem posameznih dogodkov poskušajo prikazati pritožniki. Ni namreč nepomembno predhodno dogajanje, ki ga je sodišče prve stopnje natančno opisalo, ravnanjem slovenske policije pa dalo tudi pravilno težo. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijanega sklepa, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

8. Že policijski koordinator celotne zadeve v S., P.1, je zaslišan kot priča v fazi preiskave pojasnil, da slovenska policija ni sodelovala pri odkrivanju očitanega kaznivega dejanja, ki bi naj bilo storjeno v času od 1. 2. 2018 do 19. 4. 2018 v K.Š., in da vse, kar vedo o dogajanju iz navedenega časovnega obdobja, izhaja iz podatkov, ki so jih posredovali španski varnostni organi. Navedeno potrjuje tudi listinska dokumentacija španskih pristojnih organov, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno naštelo in povzelo v točkah 10 in 11 razlogov izpodbijanega sklepa. Kot je razvidno, sta v K.Š. v tistem času tekli dve preiskavi oziroma operaciji, in sicer L. ter K., v okviru katerih sta delovali dve španski policijski enoti oziroma preiskovalni skupini (iz M. ter z B. otokov). Da organi pregona Republike Slovenije v tem času niso z ničemer vplivali na suvereno izvajanje preiskovalnih dejanj in pridobivanje dokazov v K.Š., izhaja iz poročila z dne 19. 4. 2018 (list. št. 84 - 86), ki so ga španski varnostni organi podali slovenski policiji v zvezi s sporočilom, da P.U.M. preiskuje kaznivo dejanje glede prepovedanih drog, pri katerem je eden glavnih osumljencev (sedaj obdolženi) B.G.. Prav to poročilo, v katerem je kratek povzetek španske preiskave L., je bistveno za sprejem navedenih zaključkov, saj so španski varnostni organi v njem zapisali, da bi bilo zelo dobrodošlo, da bi navezali stik s slovensko policijo v zvezi z obravnavano zadevo, saj je večina operativno zanimivih oseb v tej zadevi slovenskih državljanov. Prav tako iz poročila izhaja, da je po prijetju S.T. dne 23. 2. 2018 v pristanišču v B. kriminalistična policija na I. bila tista, ki je začela preiskavo, da bi ugotovila, ali na I. obstaja kriminalna združba, ki ima mednarodne povezave in ki se ukvarja s trgovino z velikimi količinami kokaina. Navedeno kaže na povsem samostojno in suvereno odločitev za reagiranje ter delovanje španskih varnostnih organov, ki ne dopušča nobenega dvoma v odločitev sodišča prve stopnje, medtem ko si zagovornik obdolženega V.P. omenjeno poročilo z dne 19. 4. 2018 v točki 1 napačno razlaga. Izpostavljeno „ozadje“ poročila namreč ne pomeni ozadje policijske preiskave kot take, pač pa je, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, s strani zagovornika omenjeno sporočilo P.U.M. v bistvu bilo zgolj povod za sestavo predmetnega poročila (prvi odstavek točke 2 poročila z dne 19. 4. 2018). Neutemeljene in nedokazane so tudi špekulacije zagovornika obdolženega V.P., da so zaključki sodišča prve stopnje, da so španski varnostni organi neodvisno od slovenskih organov svojo operacijo poimenovali K., „naravnost smešni“. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je na slovenskih tleh v zvezi z obravnavano zadevo tekla operacija P., ne pa K.. Da bi obstajala konkretna povezava v poimenovanju španske operacije K. s katerokoli policijsko preiskavo v Sloveniji, pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Prav tako iz kazenskega spisa razlog poimenovanja operacije K. ni razviden, nenazadnje pa le-ta ni pomemben. Bistveno je namreč, ali sta policijski preiskavi v K.Š. (L. in K.) tekli po zaprosilu slovenskih organov, torej, ali je bila Republika Slovenija v konkretnem primeru država odreditve posameznih preiskovalnih dejanj v Š., česar pa ni mogoče ugotoviti in dokazati.1

9. Slednje namreč pritožbeno sodišče poudarja, ker je pri odločanju o zakonitosti dokazov, pridobljenih v tujini, potrebno opraviti presojo zakonitosti delovanja tujih (pravosodnih) organov s tujo zakonodajo, torej, ali so imela delovanja tujih pristojnih organov zakonito podlago v ustavno in zakonsko določenih procesnih pravilih, ki veljajo v državi, ki je tako procesno dejanje opravila. Sodišče preveri tudi, ali so bile pri tem vsebinsko varovane človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zagotavljajo mednarodnopravni akti ter Ustava Republike Slovenije, medtem ko zakonitosti tujih dokazov ne presoja po procesnih pravilih domače zakonodaje oziroma slovenskega ZKP. Odstop od tega načela je dopusten le izjemoma, in sicer v primeru izrecnega zaprosila države prosilke (torej Slovenije). Povedano drugače, sodišče prve stopnje bi moralo presojati zakonitost dokazov, pridobljenih v tujini, z vidika nacionalnih procesnih pravil zgolj, če bi tuji organi ravnali na podlagi zaprosila pristojnih organov Republike Slovenije. Tuji pravosodni organi namreč opravljajo procesna dejanja v skladu s svojo Ustavo in zakonsko določenimi procesnimi pravili, ki veljajo v njihovi državi, od tega pa lahko odstopijo le takrat, ko bi ravnali izključno po zaprosilu pravosodnega organa druge države (države prosilke), ki bi v takem zaprosilu navedel posebne procesne zahteve pri izvedbi procesnega dejanja, pa to ne bi nasprotovalo notranjemu pravnemu redu zaprošene države,2 česar pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti.

10. Po mnenju zagovornika obdolženega V.P. so španski varnostni organi dne 14. 4. 2018 delovali na podlagi zaprosila in usmerjanja slovenskih pristojnih organov, saj drugače niso mogli izvedeti, da se vozilo VW Touran približuje Š. Smiselno enako zatrjuje tudi zagovornik obdolženega T.P. Pritrditi je sicer zagovornikoma, da iz dopisa varnostne enote z B. otokov z dne 21. 8. 2020 (list. št. 65 in 66 priloge C2) izhaja, da so dne 14. 4. 2018 preko raznih virov mednarodnega policijskega sodelovanja odkrili premik omenjenega vozila proti Š., vendar slednje ne pomeni, da so slovenski pristojni organi kakorkoli usmerjali špansko preiskavo ali da bi španski varnostni organi delovali na podlagi zaprosila S. Kot je razvidno iz nadaljevanja omenjenega dopisa je namreč nadzor izvajala enota Sodne policije v M., medtem ko morebitna vplivna vloga katerekoli policijske enote druge države, še zlasti S., iz podatkov spisa ne izhaja. Že prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno pojasnilo, da je med slovenskimi in španskimi varnostni organi potekala zgolj izmenjava informacij v zvezi z domnevnimi izvrševanji kaznivih dejanj (v tem času zlasti podatkov o registrskih tablicah več osebnih vozil) in da zgolj informacije slovenskih varnostnih organov niso sprožile preiskav v K.Š., pri tem pa je tudi prepričljivo obrazložilo, kaj je bil povod španskih preiskav (točke od 7 do 13 razlogov izpodbijanega sklepa). Splošno in nekonkretizirano zatrjevanje obdolženega V. P. in njegovega zagovornika ter zagovornika obdolženega T.P., da se je gibanju navedenega vozila nezakonito in brez odredb sledilo po Evropi, tako ne more biti utemeljeno. Š. varnostni organi so namreč v okviru že imenovanih preiskav sami pridobivali podatke o premikih vozil (tudi VW Touran) na podlagi opravljenih poizvedb pri prevoznikih in uradnega obveščanja mednarodnih policijskih enot, kot to izhaja iz listinske dokumentacije, kar pomeni, da so bili pri svojem delu povsem samostojni in suvereni ter da so delovali na lastno pobudo, neodvisno od slovenskih pristojnih organov, zaradi česar sodišču prve stopnje ni bilo potrebno natančno ugotavljati, pri katerih mednarodnih policijskih enotah so španski varnostni organi pridobivali informacije. Glede na vse navedeno so tako neutemeljena tudi namigovanja zagovornika obdolženega T.P., da so španski varnostni organi lahko podatke o lokaciji vozila dobili zgolj z IMSI lovilci. Zakaj je bilo vozilo VW Touran predmet španskih preiskav, pa ni nejasno, kot to skušata prikazati zagovornika obdolženega V.P. in T.P. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 10 razlogov izpodbijanega sklepa upravičeno obrazložilo, da so španski varnostni organi tekom preiskav identificirali več vozil, med njimi tudi VW Touran, ki je bilo last S.T., kateri je bil predhodno (23. 2. 2018) prijet s strani španske policije, ker je prevažal 198,5 kilogramov prepovedane droge kokaina in je bil takšen zaseg v bistvu povod za kriminalistično preiskavo v Š. (poročilo z dne 19. 4. 2018).

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe zagovornika obdolženega T.P., da so španski policisti dne 14. 4. 2018 ob 19.00 uri na vozilo VW Touran namestili kontrolno GPS napravo za nadzor in spremljanje gibanja vozila, ki jim je javljala in beležila smer vozila do pristanišča v B., nato pa so napravo zamenjali z drugo napravo, namestitev katere je kasneje odobrilo sodišče, ter s tem prekrili nezakonito delovanje za čas od 19.00 do 22.45 ure. Kot je razvidno iz listinske dokumentacije pristojnih španskih organov, kar je sodišče prve stopnje opisalo v točki 11 razlogov izpodbijanega sklepa, so policisti tega dne postavili nadzor na cestninski postaji L.J. v bližini špansko-francoske meje, kjer so ob 19.23 uri zaznali navedeno vozilo, v katerem sta bila obdolženi V.P. in kasneje identificirana obdolžena D.M., ter vozilu (in ne konkretnima obdolžencema kot to skuša prikazati zagovornik obdolženega T.P.) sledili do pristanišča v B. V tem času so španski varnostni organi izvajali ukrepe po 18. členu Ustave K.Š., 11. in 17. členu Zakona o Varnostnih silah Španije ter 588.a členu španskega Zakona o kazenskem postopku, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 15 razlogov izpodbijanega sklepa, ki je navedene določbe tudi citiralo, medtem ko pritožniki njihove vsebine niti ne izpodbijajo. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da policisti na cestninski postaji L.J. niso namestili sledilne naprave na vozilo VW Touran, pač pa so opravljali nadzor na cesti in nato sledenje vozilu brez predhodne sodniške odredbe, kot to omogoča španski pravni red (list. št. 4125 in 4142). Naprava GNSS je bila nameščena šele v pristanišču v B. ob 22.45 uri, ko je vozilo čakalo na trajekt za P.D.M. Španski varnostni organi so za namestitev sledilne naprave brez predhodne odredbe pristojnega sodnika imeli zakonito podlago v 588.d členu Zakona o kazenskem postopku, po katerem lahko pristojni sodnik odredi uporabo tehničnih naprav ali sredstev za sledenje in lociranje, kadar je izkazana potreba in je ukrep sorazmeren. Kadar obstajajo nujni razlogi, katerih posledica je razumen strah, da bo preiskava onemogočena, če se tehnična naprava ali sredstvo za sledenje in lociranje ne namesti nemudoma, lahko pravosodna policija opravi namestitev, pri čemer mora to takoj, v vsakem primeru pa najkasneje v 24 urah, sporočiti pravosodnemu organu, ki lahko v istem roku potrdi sprejeti ukrep ali odredi, da se le-ta nemudoma odpravi. V konkretnem primeru je Sodna policija z I. pravočasno, torej v 24 urah, z dopisom obvestila Tožilstvo na I. in Preiskovalno sodišče, pristojno za komunikacijo s sodiščem v B., o namestitvi lokalizacijske naprave tipa GNSS na vozilo VW Touran in razlogih za svoje ravnanje ter prosila za odobritev uporabe navedene naprave. Preiskovalno sodišče št. 32 v Barceloni je nato z odredbo dne 15. 4. 2018 odobrilo namestitev sledilne naprave tipa GNSS na vozilo VW Touran (registrske tablice F.) za en mesec, pri tem pa izčrpno obrazložilo posebnost, ustreznost, izjemnost in nujnost ter sorazmernost odrejenega ukrepa (list. št. 5369-5377). Ker so imela opisana ravnanja pristojnih organov Š. zakonito podlago v španski zakonodaji, je sodišče prve stopnje v točki 15 razlogov izpodbijanega sklepa tudi pravilno zaključilo, da je navedene dokaze dopustno uporabiti v predmetnem kazenskem postopku. Pri tem je utemeljeno pojasnilo, da slovensko sodišče ne sme presojati skladnosti delovanja španskih (pravo)sodnih organov s špansko zakonodajo, saj bi s tem posegalo v suvereno odločanje tujih državnih organov, pač pa preveri le, ali je imelo dejanje španske policije zakonito podlago in ali ga je naknadno odobril pravosodni organ,3 kot to določa 588.d člen Zakona o kazenskem postopku Š., kar je bilo s strani prvostopenjskega sodišča tudi storjeno, medtem ko morebitnih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zajamčenih z Ustavo Republike Slovenije in mednarodnopravnimi akti, prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni ugotovilo. Glede na navedeno so brez uspeha pritožbene navedbe zagovornika obdolženega T.P., da bi španski varnostni organi lahko že predčasno pridobili sodno odredbo za namestitev sledilne naprave in da bi prvostopenjsko sodišče moralo vsebinsko presoditi zakonitost odredbe barcelonskega preiskovalnega sodišča. Sicer pa pogoj sorazmernosti v sporni odredbi ni pavšalno obrazložen, kot to poskuša prikazati zagovornik obdolženega T.P., pač pa je barcelonsko preiskovalno sodišče tehtno in povsem zadostno navedlo, zakaj je bila namestitev sledilne naprave sorazmerna pri obravnavi očitanega kaznivega dejanja, ki je hudo kaznivo dejanje s hudimi sankcijami ter storjeno proti javnemu dobru oziroma javnemu zdravstvu (list. št. 5374). Brez uspeha so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni odgovorilo na vprašanje, katera naprava je bila nameščena. Iz podatkov spisa (zlasti omenjene odredbe Preiskovalnega sodišča št. 32 v Barceloni z dne 15. 4. 2018) namreč brez dvoma izhaja, da so španski varnostni organi na vozilo VW Touran namestili sledilno napravo tipa GNSS in ne GNNS, kot to skuša prikazati pritožnik, kar je že prvostopenjsko sodišče razumljivo pojasnilo v točki 17 obrazložitve svojega sklepa. Okoliščina, ali se v predmetnem kazenskem spisu nahajajo zapisi na CD ROM-u, ki jih je sodna policija z B. otokov in iz M. na podlagi obravnavane odredbe pošiljala barcelonskemu preiskovalnemu sodišču, pa ne vpliva na presojo prvostopenjskega sodišča, ali je barcelonsko preiskovalno sodišče imelo podlago za izdajo odredbe v zakonu. Nenazadnje pa so izsledki odrejenega ukrepa, na katere se sklicuje tudi pritožnik, del našega kazenskega spisa.

12. Zagovorniku obdolženega T.P. prav tako ni mogoče pritrditi, ko navaja, da se je obdolženemu T.P. v času od 15. 4. 2018 do 18. 4. 2018 v Š. sledilo brez odredbe in da ni bil osumljenec v konkretni zadevi. Kot je pritožbeno sodišče že v prejšnji točki pojasnilo, je barcelonsko preiskovalno sodišče z odredbo z dne 15. 4. 2018 odobrilo namestitev sledilne naprave tipa GNSS na vozilo VW Touran za čas en mesec. Pri tem je iz odredbe razvidno, da sledilne in lokalizacijske naprave omogočajo lociranje oseb ali predmeta v realnem času in da bo tovrsten ukrep prinesel ključne podatke, kot so identifikacijo morebitnih storilcev ali sodelavcev preiskovane osebe ter lociranje posledic ali predmetov, ki so vpleteni v kaznivo dejanje. Prav tako je preiskovalni sodnik v odredbi ugotovil, da so podani dokazani oziroma jasni indici, da so preiskovane osebe sodelovale pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja. Med povzemanjem dejstev je med drugim navedel tudi okoliščine, ki se nanašajo na obdolženega T.P., in sicer, da se je obdolženi T.P. z vozilom VW Touran 5. 4. 2018 ob 21.45 uri vkrcal na trajekt proti Ibizi in tja prispel naslednjo jutro ob 4.30 uri, kjer je bil manj kot 24 ur, saj se je istega dne ob 20.00 uri vkrcal na trajekt za P.D.M., ter da je bil med tem časom (od 8.30 do 17.30) skupaj z obdolženim V.P. prijavljen v isti hotelski sobi v hotelu C.B. na I. P.D.M. je obdolženi T.P. z vozilom VW Touran zapustil 7. 4. 2018 ob 23.30 uri. Glede na navedeno je mogoče nedvomno zaključiti, da je bil obdolženi T.P. preiskovana oseba po omenjeni odredbi in da zapisi o gibanju obdolženca za čas od 5. do 9. 4. 2018 niso bili narejeni šele kasneje, kot to skuša prikazati pritožnik.

13. Neutemeljene so tudi vse pritožbene navedbe zagovornika obdolženega T.P. v smeri nezakonitega vstopa španske policije v garažne prostore stanovanjskega bloka na naslovu B. 8 – 10 v M. ter v avtomobil BMW, ki ga je vozil D.A.M. Kot že rečeno, so španski varnostni organi na podlagi odredbe Preiskovalnega sodišča št. 32 v B. z dne 15. 4. 2018 izvajali nadzor aktivnosti vozila VW Touran, zaradi česar so zakonito spremljali oziroma nadzorovali vozilo tudi, ko je 16. 4. 2018 zapeljalo v garažno hišo stanovanjskega bloka, medtem ko bo vprašanje, ali je v garaži dejansko prišlo do predaje prepovedane droge, ki ga izpostavlja zagovornik, predmet meritornega odločanja na glavni obravnavi. Sicer pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje v točki 20 razlogov izpodbijanega sklepa, da so španski policisti zaradi suma, da je prepovedana droga skrita v notranjosti vozila, opravili pregled odklenjenega vozila BMW, registrske št.F. (Poročilo o tehnično-policijskem pregledu vozila – Priloga VI Poročila št. 61/2018, na list. št. 3303-3317), kot jim to omogoča španska zakonodaja. Tri rdeče vrečke, v katerih je bilo več paketov kokaina v skupni teži 27,9 kilogramov, so policisti našli ob odprtju prtljažnika dne 16. 4. 2018, zaradi česar so prepovedano drogo in vozilo zasegli. Vozilo je bilo s pajkom odpeljano v prostore G.C., kjer so ga policisti dodatno pregledali dne 27. 4. 2018. Že sodišče prve stopnje je povsem prepričljivo pojasnilo, da je v obravnavanem primeru šlo za pregled, ne pa preiskavo vozila. Kljub temu pa ni odveč dodati, da po španskem pravnem redu policija za preiskavo vozila kot prevoznega sredstva (in ni namenjeno bivanju) ne potrebuje predhodne sodniške odredbe, niti soglasja posamezne osebe, saj notranji del osebnega vozila ni prostor, ki je zavarovan po ustavi. Osebno vozilo spada v okvir prvega odstavka 18. člena Ustave Kraljevine Š. (ki ureja pravico do zasebnega življenja) samo, če je stanovanje osebe ali če se v njem udejstvujejo vidiki zasebnega življenja osebe, kar pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti. Policija ima pravico preiskati vozilo, še posebej, če je seznanjena, da se uporablja za storitev kaznivega dejanja. Pravna podlaga za preiskavo je Sistemski zakon o varnostnih silah države, ki v točki g prvega odstavka 11. člena določa, da policija v svoji funkciji pravosodne policije preiskuje kazniva dejanja, da odkrije in pridrži domnevne storilce ter zavaruje predmete in dokaze kaznivega dejanja. Navedeno je podkrepljeno z odločbama Vrhovnega sodišča Kraljevine Š. z dne 30. 6. 2011 in 13. 2. 2014 (list. št. 4993 in 4994). Zagovorniku obdolženega T.P. pa pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da so španski policisti našli prepovedano drogo v prtljažniku vozila, ki je bil odklenjen in se je odprl ob pritisku na gumb za odpiranje brez ključa ali druge naprave (list. št. 3280 in 3313). Z razlogi prvostopenjskega sodišča v točki 21 obrazložitve izpodbijanega sklepa glede predala pod armaturno ploščo na sovoznikovi strani pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja in nima ničesar dodati. Enako je mogoče ugotoviti glede sklepanja sodišča prve stopnje o pridobitvi posnetkov varnostnih kamer parkirišča na naslovu B. 8 – 10 ter nakupovalnega središča (točka 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa), katerega pritožnik graja zgolj z navedbami, da obdolženi T.P. ni bil osumljenec v obravnavani zadevi. Policisti za pridobitev posnetkov varnostnih kamer niso potrebovali sodne odredbe, kot to navaja obdolženi V.P., pač so delovali na podlagi že omenjenega 11. člena Zakona o Varnostnih silah Španije. Sicer pa pavšalne navedbe obdolženega V.P. v smeri, da slike iz poročila o pregledu varnostnih kamer niso verodostojne, ne morejo biti predmet presoje tega pritožbenega postopka. Obdolženi V.P. se na tem mestu tudi neutemeljeno sklicuje na Uredbo EU 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. 4. 2016, ki ureja varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prost pretok takih podatkov, saj je v točki d drugega odstavka 2. člena te uredbe izrecno navedeno, da se uredba ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov s strani pristojnih organov za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem.

14. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da je dokaze, pridobljene v K.D., dopustno uporabiti v predmetnem kazenskem postopku. Pristojni danski organi so namreč preiskovalna dejanja opravili samostojno in neodvisno od Republike Slovenije, saj slednja ni z ničemer posegala v njihovo suverenost, medtem ko zgolj obvestilo, da je vozilo Renault Scenic zapustilo Slovenijo, ne pomeni, da je Republika Slovenija zaprosila pristojne danske organe, da opravijo preiskovalne ukrepe. Kot je to že sodišče prve stopnje pojasnilo, enako pa ugotavlja zagovornik obdolženega V.P., je danski policijski komisar dne 2. 6. 2018 ob 15.00 uri prejel klic s švedske policije. Ta mu je sporočila, da je švedska carina pravkar začela sodelovati med drugim s slovensko policijo. V preiskavi zoper mrežo, ki je prevažala velike količine mamil po Evropi, so z upravičenim razlogom domnevali, da je blizu trajekta v R. prispel avtomobil Renault Scenic, nemške registrske št. F., za katerega je obstajal sum, da je prevažal velike količine prepovedane droge (list. št. 277 in 2615). Slovenski koordinator P.1 je v zvezi s tem povedal, da so slovenski policisti na podlagi odredbe Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije (v nadaljevanju SDT) v tistem času zoper obdolžena V.P. in D.M. izvajali ukrep tajnega opazovanja, ob izvajanju katerega so zaznali, da sta slednja zapustila ozemlje Republike Slovenije ter se odpeljala v A. z osebnim avtomobilom Renault Scenic. Ker so utemeljeno sumili, da prevažata prepovedano drogo, so o tem obvestili varnostne organe držav Evropske unije (EU). Varnostni organi držav, kjer se je vozilo pojavilo, pa so nato izvajali postopke skladno z domačo zakonodajo. Da je bilo pristojnim organom držav članic sporočeno zgolj, da se na ozemlju držav EU nahaja sporno vozilo, pa izhaja tudi iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah Sektorja kriminalistične policije P. M. z dne 6. 4. 2020. Glede na obrazloženo tako ni mogoče pritrditi zagovorniku obdolženega V.P., da je policija nezakonito sledila gibanju vozila po Evropi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno izpostavilo, da je odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev ena izmed temeljnih nalog policije, za uresničevanje katere uporablja različne taktike in metode dela, pri čemer vsako dejanje policije še ne predstavlja prikritega preiskovalnega ukrepa. Čeprav je obvestilo slovenskih organov pregona, da je vozilo Renault Scenic zapustilo državne meje Slovenije, lahko vplivalo na to, da so danski varnostni organi začeli s preiskovalnimi dejanji na Danskem, pa to ne pomeni, da je danska preiskava tekla na podlagi zaprosila Republike Slovenije oziroma da je bila Republika Slovenija država odreditve posameznih preiskovalnih dejanj na D. Nobenega dvoma namreč ni, da S. ni vplivala na način pridobivanja dokazov, saj ni navedla nobenih zahtev, ki bi jih danski varnostni organi pri izvajanju ukrepov morali spoštovati (v kolikor to ne bi nasprotovalo notranjemu danskemu pravnemu redu). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v točkah od 25 do 32 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno presojalo zakonitost ukrepov, ki so jih v spornem času izvajali danski varnostni organi, po danskem pravnem redu, katerega pa pritožniki niti ne problematizirajo, zaradi česar se pritožbeno sodišče do tega ni posebej opredeljevalo. Obdolženi V.P. pa se s pritožbenimi navedbami glede verodostojnosti danskih poročil in pridobljenih posnetkov spušča v presojo dejanskega stanja, ki pa ni predmet presoje tega pritožbenega postopka. Glede datuma v Evropskem nalogu za prijetje in predajo, ki ga je zoper obdolženega V.P. izdal namestnik vodje tožilcev na D., pa je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je prišlo do očitne pisne pomote pri zapisu datuma storitve kaznivega dejanja (list. št. 1179).

15. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe obdolženega V.P. in njegovega zagovornika, ki se nanašajo na pridobivanje dokazov španske policije v decembru 2018 (zaseg 42,7 kilogramov hašiša). Enako kot v prejšnji točki pritožbeno sodišče ugotavlja, da so slovenski varnostni organi druge države članice EU zgolj obvestili na sum o prevozu prepovedanih drog (zaslišanje slovenskega koordinatorja P.1), medtem ko zaprosila s posebnimi zahtevami, ki bi jih španska policija pri izvajanju ukrepov morala spoštovati, niso podali, kot je to razvidno iz listinske dokumentacije. Zgolj navedba španskih varnostnih organov v operativnem poročilu (list. št. 3108), da je bilo z obveščevalnimi podatki in operativno dejavnostjo ugotovljeno, da bi naj bila V.P. in D.L. z vozilom Renault Scenic nastanjena v B., pa dvomov v takšne zaključke ne vnaša. Obdolženi V.P. slovenski policiji očita manipuliranje in prirejanje izjav v škodo obdolžencev, česar pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, saj zatrjevana nasprotja niso podana, medtem ko sodišče prve stopnje v točki 14 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno in utemeljeno izpostavlja, da mednarodno policijsko sodelovanje zajema več oblik, med drugim tudi pridobivanje in izmenjavo informacij o delovanju kriminalnih združb, kar običajno izvajajo policijski organi. Vsako mednarodno policijsko sodelovanje ne pomeni zaprosila ali pobude za izvajanje preiskovalnih dejanj in zbiranje dokazov tujim organom. Pristojni organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj se medsebojno podpirajo pri preprečevanju, odkrivanju ali preiskovanju kaznivih dejanj, bodisi z razpoložljivimi informacijami in podatki bodisi s posebno taktiko in metodo policijskega sodelovanja. V obravnavani zadevi je bila skupna preiskovalna skupina med Slovenijo, Španijo in Nemčijo ustanovljena šele 4. 3. 2019 (sporazum o ustanovitvi skupne preiskovalne skupine na list. št. 5692-5707), kar je torej po tem, ko so bili pridobljeni v pritožbah grajani dokazi, zaradi česar zagovornik obdolženega T.P. neutemeljeno navaja, da je bilo že od vsega začetka znano, da je bila ustanovljena špansko-slovensko-nemška preiskovalna skupina.

16. Pritožbeno sodišče tudi ne najde nobenega razloga za izločitev dokazov, pridobljenih v Republiki Sloveniji. Zagovorniki obdolženega B.B. namreč neutemeljeno navajajo, da niso bili izpolnjeni pogoji za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov zoper obdolženega B.B. Kot je to že sodišče prve stopnje v točki 40 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, so utemeljeni razlogi za sum, da je obdolženec skupaj z ostalimi obdolženci, zoper katere so bili odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi (dovoljenje SDT z dne 21. 5. 2018), izvrševal, pripravljal ter organiziral izvršitev kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 in hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1, izhajali iz dokumentacije, prejete s strani španskih varnostnih organov. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča so namreč utemeljeni razlogi za sum glede obdolženega B.B. bili zadostno konkretizirani z okoliščinami, da je bil obdolženec 22. 2. 2018 nastanjen v isti hotelski sobi kot soobdolženi B.G. (zoper katerega so se v Republiki Sloveniji prehodno že izvajali prikriti preiskovalni ukrepi) v hotelu L. na I. in da so naslednji dan B.B., B.G. in S.T. Ibizo zapustili z istim trajektom, pri čemer sta B.G. in B.B. potovala z vozilom Renault Scenic, S.T pa z vozilom VW Transporter, ki ga je španska policija ustavila, v njem pa našla 198,5 kilogramov prepovedane droge kokaina. Ne gre zgolj za nevtralna dejstva, kot to skušajo prikazati zagovorniki, pač pa predstavljajo tesnejšo povezavo z izvrševanjem kaznivih dejanj. Predhodna obravnavanost obdolženega B.B., med drugim tudi zaradi kaznivih dejanj s področja prometa s prepovedanimi drogami, in njegova brezposelnost pa sta takšne zaključke zgolj dodatno potrdili.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe zagovornika obdolženega V.P. glede zakonitosti izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov v Zvezni republiki Nemčiji. Sodišče prve stopnje se je v točki 33 razlogov izpodbijanega sklepa utemeljeno sklicevalo na sklep Okrajnega sodišča Frankfurt am Main z dne 28. 9. 2018, s katerim je preiskovalni sodnik v preiskovalnem postopku zoper V.P., D.L. in D.M. zaradi suma neupravičene trgovine z drogami (heroin in kokain) v ne ravno neznatni količini (2. št. prvega odstavka 29.a člena Zakona o drogah) na predlog državnega tožilstva Frankfurt am Main, na podlagi prvega odstavka in 7.b točke drugega odstavka 100.a člena in 100.e člena ZKP odredil nadzorovanje in zapis telekomunikacije za telefonske priključke, katerih lastniki so bili imenovani za čas do 27. 12. 2018. Polemiziranje zagovornika, da bi preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru že ob izdaji odredbe z dne 29. 11. 2018, s katero je podaljšal izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa prisluškovanja in opazovanja v tujem prostoru z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje ter tajni vstop v navedeni prostor na podlagi prvega in drugega odstavka 151. člena ZKP za osebni avtomobil Renault Scenic, moral imeti navedeni sklep Okrajnega sodišča Frankfurt am Main, ker se je pri izdaji odredbe skliceval na prisluhe telefonskega pogovora v Nemčiji, pa ni pomembno. Kot je razvidno iz razlogov odredbe z dne 29. 11. 2018, preiskovalni sodnik utemeljenih razlogov za sum ni utemeljil zgolj z izsledki nemških prisluhov, pač pa se je v bistvenem skliceval na do takrat zbrane izsledke predhodno odrejenih in podaljšanih prikritih preiskovalnih ukrepov v Republiki Sloveniji, zlasti na poročili o tajnem opazovanju z dne 11. 11. 2018 in 29. 11. 2018, ki za zahtevani dokazni standard povsem zadostujejo.

18. V celoti je pritrditi sodišču prve stopnje tudi, ko v točki 41 razlogov svojega sklepa pojasnjuje, da je mogoče dokaze, ki so bili na podlagi zakonite odredbe preiskovalnega sodnika pridobljeni zoper eno osebo, po ustaljeni sodni praksi uporabiti tudi zoper drugo osebo, čeprav zoper njo ukrep ni bil odrejen, bi pa naj ta oseba sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja z osebo, zoper katero so bili ukrepi odrejeni.4 V konkretnem primeru je bil s sporno odredbo z dne 21. 9. 2018 zoper D.L. odrejen ukrep prisluškovanja in opazovanja v tujem prostoru, in sicer v osebnem avtomobilu Renault Scenic. Na podlagi te odredbe je bila med drugim prestrežena komunikacija med D.L. in V.P. ter komunikacija slednjega z neznanimi osebami, kateri pa je glede na prej navedeno dopustno uporabiti v predmetnem kazenskem postopku, saj se pridobljeni dokazi nanašajo na kataloško kaznivo dejanje. Ob obrazloženem so tako neutemeljene pritožbene navedbe zagovornika obdolženega V.P., da bi se ukrep prav tako moral odrediti zoper obdolženega V.P., ker bi naj sodišče pričakovalo, da bo vozilo uporabljal tudi slednji.

19. Kar zadeva pritožbenih navedb obdolženega V.P., da bi se mu naj prisluškovalo v pisarni upravne enote (prestrežen pogovor SCENIC-1 T873), kar je nezakonito, pa tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz pogovorov ne izhaja, da bi se naj obdolženi V.P. nahajal v poslopju upravne enote, pač pa, da mu je neznani moški, ki bi naj bil zaposlen na upravi enoti oziroma v službi za urejanje registracije vozil, povedal, da se naj samo zglasi pri njemu, če bo imel kakšen problem.

20. Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožbe obdolženega V.P. ter zagovornikov obdolženih V.P., B.B. in T.P. pa neutemeljene, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

21. Če bo za obdolžene B.B., T.P. in V.P. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o zavrnitvi predlogov za izločitev dokazov po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Dr. Katja Šugman Stubbs v članku Kako v kazenskem postopku vrednotiti dokaze, ki so bili pridobljeni v tujini (Pravna praksa, št. 47, 2012), razlikuje med dokazi, ki so bili v državi izvršitve pridobljeni na podlagi sodelovanja države odreditve (te presojamo strožje, in sicer kot da bi šlo za dokaze, pridobljene v Sloveniji, torej v skladu z zakonskimi, ustavnimi in mednarodnimi kriteriji), in dokazi, ki so bili v tujini pridobljeni neodvisno, brez sodelovanja druge države (te presojamo blažje, in sicer v skladu z ustavnimi in mednarodnimi kriteriji). 2 Primerjaj tudi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 34177/2012-877 z dne 12. 7. 2016, I Ips 44415/2010-3763 z dne 15. 10. 2015, I Ips 19969/2010-620 z dne 9. 7. 2015 in Kp 16/2007 z dne 30. 5. 2008 in sklep Višjega sodišča v Celju III Kp 25975/2017 z dne 8. 5. 2018. 3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 34177/2012-877 z dne 12. 7. 2016. 4 Tako tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017.