Jedro

V 1. odstavku 82. člena ZPIZ-2 je določeno, da ima pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom ter invalid II. kategorije do dopolnjenega 50 leta starosti, ki ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela na katerem dela, ali za drugo delo vsaj s krajšim delovnim časom od polnega. To določbo je treba pravilno razlagati tako, da je zaradi časovne in stvarnih razbremenitev mogoče tudi invalidu III. kategorije priznati pravico do krajšega delovnega časa od polnega tudi z upoštevanjem stvarnih razbremenitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točke izreka) spremeni tako, da ta del izreka v celoti pravilno glasi: „Tožnica se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno na drugem, pretežno sedečem delu z občasnimi prekinitvami tako, da lahko vstane, se ustrezno razgiba in občasno hodi na krajše razdalje, od 19. 11. 2014 dalje.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo zavrnilni upravni odločbi št. ... z dne 11. 3. 2015 in z dne 25. 11. 2014 (I. točka izreka). Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji na delovnem mestu „sodni zapisnikar V-I“ priznalo pravico s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno s stvarno omejitvijo: pri pretežnem delu sede so potrebne občasne prekinitve, da vstane, da se ustrezno razgiba in občasno hodi na krajše razdalje od 19. 11. 2014 dalje (II. točka izreka). Od 19. 11. 2014 dalje je tožnici priznalo pravico do delnega nadomestila in izreklo, da odločbo o odmeri in izplačevanju denarne dajatve izda tožena stranka v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno je zavrnilo (IV. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka prvostopenjske sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Del II. tč. izreka sodbe ni v skladu z 82. členom ZPIZ-2. Predlaga črtanje besedila, ki glasi: „na delovnem mestu sodni zapisnikar V-I“ ter spremembo dela besedila, ki glasi: „prizna pravica s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno“ z besedilom „prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno na drugem delovnem mestu“, s tem, da v neprerekanem delu ostane II. točka izreka sodbe nespremenjena. Poudarja, da je v obravnavani zadevi podano dejansko stanje iz 82. člena ZPIZ-2, po katerem je mogoče pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na istem delovnem mestu priznati delovnemu invalidu le v primeru časovne razbremenitve, v nasprotnem primeru pa pravico v krajšem delovnem času na drugem delu. Sodišče prve stopnje ni pravilno priznalo pravico do dela v krajšem delovnem času na tožničinem delovnem mestu „sodni zapisnikar V-I“, saj so glede na preostalo delazmožnost poleg časovne pri njej potrebne tudi stvarne razbremenitve. Dela na tem delovnem mestu ne zmore več, delodajalec pa bo moral sistemizirati novo delovno mesto, ki bo ustrezalo potrebnim omejitvam in ga bo tožnica opravljala v krajšem delovnem času od polnega, kar bo pomembno tudi pri odločanju o odmeri in izplačevanju denarnega nadomestila.

3. Tožnica v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP) po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev postopka in pravilne uporabe materialnega prava, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženčeva pritožba v celoti utemeljena. Izpodbijani del sodbe v II. tč. izreka o pravici iz obveznega invalidskega zavarovanja, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje, ni izdan ob pravilni uporabi materialnega prava, pa tudi sicer sodna odločba glede tega nima nobene materialno pravne utemeljitve.

6. V pritožbenem postopku pravno relevantna dejstva za rešitev zadeve sicer niso sporna. S sodno medicinskim izvedenstvom je dokazano, da tožnica zaradi sprememb v zdravstvenem stanju več ni zmožna za delo, na katero je bila ocenjevana invalidnost, t.j. delo „sodne zapisnikarice V-I“. Ker gre pri delovnem mestu „sodni zapisnikar V-I“ za pretežno sedeče delo, so poleg časovne razbremenitve na 6 ur dnevno, tožnici potrebne tudi stvarne razbremenitve, in sicer občasne prekinitve dela tako, da lahko vstane, se ustrezno razgiba in občasno hodi na krajše razdalje. Ob navedenih omejitvah pa tožnica za delo na delovnem mestu „sodni zapisnikar V-I“, na katero je bila ocenjevana invalidnost, zagotovo več ni zmožna pod splošnimi pogoji.

7. Zaradi ugotovljene III. kategorije invalidnosti s stvarnimi in časovno razbremenitvijo je v konkretnem primeru podan dejanski stan iz 82. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ-2). Po tej določbi je v primeru preostale delovne zmožnosti s časovno razbremenitvijo mogoče priznati le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. V 1. odstavku 82. člena ZPIZ-2 je eksplicitno določeno, da ima pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom ter invalid II. kategorije do dopolnjenega 50 leta starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela na katerem dela, ali za drugo delo vsaj s krajšim delovnim časom od polnega. Navedeno določbo pa je seveda potrebno pravilno razlagati in uporabiti le tako, da je zaradi časovne in stvarnih razbremenitev, mogoče tudi invalidu III. kategorije pravico do krajšega delovnega časa od polnega priznati tudi z upoštevanjem stvarnih razbremenitev.

Kadar so poleg časovne potrebne tudi stvarne razbremenite, ne gre več za preostalo delovno zmožnost v krajšem delovnem času od polnega na svojem, temveč na drugem delu s krajšim delovnim časom. Le na takšen način je mogoče pravico zakonito priznati in jo tudi pravilno realizirati glede na preostalo delovno zmožnost. To pa seveda samo po sebi ne pomeni, da tožnica del sodne zapisnikarice iz zdravstvenih razlogov sploh ne bi bila več zmožna opravljati, vendar le pod pogojem, če bo s splošnim aktom delodajalca delovno mesto „sodni zapisnikar V-I“ ustrezno prilagojeno njeni preostali delovni zmožnosti.

8. Ker je pritožba tožene stranke utemeljena, je ob pravilni uporabi 82. člena ZPIZ-2 potrebno na temelju 358. člena v zvezi s 1. odst. 351. člena ZPP del izpodbijane II. točke izreka prvostopenjske sodbe spremeniti in razsoditi tako, da celotno besedilo glasi, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami.