Jedro

V obravnavanem primeru je bila prošnja tožnice v rubriki „podatki o zadevi“ izpolnjena le z navedbo pravnega sredstva, opravilne številke in datuma izdaje sklepa, izbranega odvetnika, ter z navedbo, da je rok 8 dni in da je nujna takojšnja odločitev, zaradi česar je bila po presoji sodišča (formalno) nepopolna. Ker toženka tožnice kljub navedenemu ni pozvala na dopolnitev navedene rubrike, po presoji sodišča ni pravilno uporabila prvega odstavka 67. člena ZUP, ki določa, da mora organ stranko pozvati na odpravo pomanjkljivosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 3024/2020 z dne 16. 11. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). V obrazložitvi je navedla, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, IV P 674/2018 z dne 9. 11. 2020. V zvezi z izpolnjevanjem pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je tožena stranka ugotovila, da tožnica v prošnji ni niti zatrjevala niti izkazala dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh. Ker gre pri tem za razloge za vsebinsko utemeljenost prošnje, tožena stranka tožnice ni pozivala na dopolnitev prošnje, saj v skladu s 140. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) velja, da mora te razloge natančno in določno navesti stranka sama. Tožena stranka je tako zaključila, da tožnica očitno ni izkazala verjetnih izgledov za uspeh v pritožbenem postopku, zato je njeno prošnjo za dodelitev BPP kot neutemeljeno zavrnila.

2. Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo, v kateri predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno – odpravi opomba sodišča) in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Navaja, da je tožena stranka zagrešila bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj ni resnično ugotovila dejanskega stanja, kot določa 8. člen ZUP. Tožena stranka prav tako ni navedla, zaradi katere od okoliščin, navedenih v 24. členu ZBPP (pričakovanje ali zahtevek prosilca je v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari; zloraba možnosti brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero stranka ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal; pričakovanje ali zahteva prosilca je očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, pričakovanje ali zahteva osebe je v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale), naj bi bila tožničina prošnja očitno nerazumna, zato je v tem delu odločba neobrazložena, s čimer sta tožnici kršeni pravica do enakega varstva pravic in pravica do pravnega sredstva. Tožena stranka bi morala v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, kar pomeni tudi, da bi morala po potrebi odrediti izvedbo dokazov po uradni dolžnosti, vendar ni storila ničesar od tega. Poleg tega naj bi prekršila načelo kontradiktornosti in tožničino pravico do izjave. Tožnica zahteva, da sodišče opravi glavno obravnavo in jo v zvezi z vsem zgoraj navedenim zasliši. Navaja še, da je v celoti izpolnila obrazec za BPP; če v njem ni navedeno, kaj vse mora prosilec navesti, to ne more biti tožničin problem. Ob tem poudarja, da je pravni laik. Tožena stranka naj bi prekršila tudi tožničino pravico iz prvega odstavka 7. člena ZUP, v skladu s katerim morajo upravni organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. V skladu z drugim odstavkom 140. člena ZUP bi morala uradna oseba tožene stranke, ki je vodila upravni postopek, od tožnice zahtevati, da za svoje navedbe predlaga dokaze, česar pa tožena stranka ni storila. Tožnici ni jasno, kako je lahko tožena stranka ugotovila, da ni izgledov za uspeh v tožničinem primeru, saj v odločbi ni navedeno, na podlagi česa je bilo to ugotovljeno. Navaja še, da je njen pooblaščenec kljub temu, da ji BPP ni bila dodeljena, vložil pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, IV P 674/2018 z dne 9. 11. 2020. Glede pomena zadeve, v zvezi s katero je vložila prošnjo za dodelitev BPP, tožnica navaja, da je ta zanjo življenjskega pomena, saj se tiče njenega otroka, ki je bil večkrat spolno zlorabljen. Sklep, ki je bil v tej zadevi izdan, je nezakonit, saj ni obrazložen. Nadalje navaja, da je tožena stranka s tem, ko tožnice ni pozvala, da predloži dokaze za svoje navedbe, poleg določb ZUP prekršila tudi 31. člen ZBPP. Prekršila naj bi tudi 7. člen Družinskega zakonika, v skladu s katerim morajo državni organi v vseh postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za njegovo korist. 3. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno ali je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, IV P 674/2018 z dne 9. 11. 2020 zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP.

6. Prvi odstavek 24. člena ZBPP med drugim določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Iz tretjega odstavka istega člena istega zakona pa med drugim izhaja, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

7. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

8. Iz izpodbijane obrazložitve odločbe je razvidno, da je toženka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev BPP s sklicevanjem na stališče sodne prakse, iz katere naj bi izhajalo, da je organ za BPP dolžan prosilca za BPP pozvati na dopolnitev le, kadar je prošnja za dodelitev BPP iz formalnih razlogov nepopolna oziroma nerazumljiva. V primeru vsebinskih pomanjkljivosti pa naj bi organ za BPP ne bil dolžan zahtevati dopolnitev. Ker naj bi šlo v obravnavani zadevi po oceni organa za vsebinske pomanjkljivosti tožničine vloge, tožnice ni pozval na njeno dopolnitev in jo je iz razloga, ker ni mogel preizkusiti njene utemeljenosti, zavrnil. Po presoji sodišča je bila odločitev toženke (vsaj) preuranjena, saj bi morala toženka tožnico pozvati na dopolnitev v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZUP, ki med drugim določa, da če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči, temveč mora organ v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti.

9. Iz prvega odstavka 32. člena ZBPP izhaja, da se prošnja za BPP vloži na obrazcu, ki je predpisan. Drugi odstavek 32. člena ZBPP določa vsebino prošnje za dodelitev BPP, ki mora med drugim obsegati: osebno ime s tam opredeljenimi nadaljnjimi podatki, navedbo oblike in obsega BPP. Nadalje pa četrta alineja drugega odstavka 32. člena ZBPP določa, da mora prošnja za BPP vsebovati tudi „podatke o zadevi“. Drugje na obrazcu kot v rubriki „podatki o zadevi“ ni omogočeno, da bi prosilec razložil, zakaj zaproša za BPP, torej navedel podatke o zadevi, na podlagi katerih bo lahko toženka vsebinsko presodila, ali izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP.

10. V obravnavanem primeru je bila prošnja tožnice v rubriki „podatki o zadevi“ izpolnjena le z navedbo pravnega sredstva, opravilne številke in datuma izdaje sklepa, izbranega odvetnika, ter z navedbo, da je rok 8 dni in da je nujna takojšnja odločitev, zaradi česar je bila po presoji sodišča (formalno) nepopolna. Ker toženka tožnice kljub navedenemu ni pozvala na dopolnitev navedene rubrike, po presoji sodišča ni pravilno uporabila prvega odstavka 67. člena ZUP, ki določa, da mora organ stranko pozvati na odpravo pomanjkljivosti, s čimer je toženka storila bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj tožnice ni pozvala na dopolnitev njene vloge.

11. Posledično ni mogla preizkusiti izpolnjevanje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP. Prav tako ni prej vpogledala v sklep, zoper katerega se tožnica namerava pritožiti. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. V ta namen lahko uradna oseba, ki vodi postopek, med postopkom ves čas ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena (prvi odstavek 139. člena ZUP). Na ta način bi bilo tožnici omogočeno, da v postopku uveljavlja svoje pravice in pravne koristi, kot to določa prvi odstavek 138. člena ZUP. Šele po tako izvedenem postopku bo lahko toženka sprejela vsebinsko odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP.

12. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem mora izdati nov upravni akt v roku 30 dneh od dneva, ko je dobila sodbo; pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopkov (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo iz navedenega razloga odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

13. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).