Jedro

O ugotovitvi razloga za izredno odpoved je mogoče govoriti tedaj, ko se delodajalec (v tem sporu predstojnica) seznani z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te.

Trajanje zaposlitve v smislu drugega odstavka 118. člena ZDR-1 zajema le kontinuirano obdobje od nastopa delovnega razmerja pa do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri tistem delodajalcu, ki je delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je predmet sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v X. točki izreka delno spremeni tako, da se tožeči stranki prisojeni znesek stroškov postopka zviša na 3.560,00 EUR.

II.V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 280,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje, do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, dovolilo spremembi tožbe z dne 23. 4. 2024 in 14. 6. 2024 (I. točka izreka). Razveljavilo je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (sklepa toženke z dne 27. 7. 2022 in 15. 9. 2022) ter sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 4. 7.2022 in 24. 8. 2022 (II. in III. točka izreka). Odločilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 6. 10. 2022, ampak je trajalo do 23. 5. 2023 in od 5. 7. 2023 do 29. 2. 2024, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo. Za navedeno obdobje mu je toženka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v socialna zavarovanja in mu plačati nadomestilo plače (IV., V. in VII. točka izreka), za čas prepovedi opravljanja dela pa razliko v plači (VI. točka izreka). Plačati mu mora 2.572,90 EUR denarnega povračila (VIII. točka izreka), v presežku, za plačilo 12.864,50 EUR, pa je zahtevek iz tega naslova neutemeljen (IX. točka izreka). Tožniku mora plačati odmerjene stroške postopka (X. točka izreka).

2.Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi mu sodišče moralo prisoditi denarno povračilo v višini šestih plač. Toženka te višine ni prerekala. Pri odmeri povračila je treba upoštevati trajanje vseh obdobij, v katerih je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z Republiko Slovenijo. Po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja s toženko je dobil svoji izobrazbi primerno zaposlitev šele 1. 3. 2024. Zaradi načina prenehanja delovnega razmerja (izredna odpoved) je imel težave na trgu dela. Brez primerljivega dohodka je bil od 7. 10. 2022 do 29. 2. 2024. Sodišče ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Toženka mu je pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala kljub zavedanju, da je subjektivni rok za njeno podajo zamudila. Glede stroškovne odločitve navaja, da so bile vse njegove pripravljalne vloge (razen obvestila z dne 22. 11. 2024, za katerega pa stroškov ni priglasil) potrebne in v njih ni le ponavljal navedb. Sodišče bi mu zato moralo za vsako vlogo priznati 225 točk. Upravičen je tudi do povračila stroška za pritožbo zoper sklep o prepovedi opravljanja dela. Priglaša stroške pritožbe.

3.Zakoniti zastopnik toženke vlaga pritožbo zoper sodbo na izrecno zahtevo svoje stranke, in sicer zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je neobrazložen in neprepričljiv zaključek, da je A. A. že 21. 6. 2022 ugotovila razlog za odpoved. Tega dne jo je B. B. seznanila le s kršitelji in načinom kršitev. Šele s pisno analizo, ki ji jo je predložila 29. 6. 2022 in vsebuje vse modalitete kršitev, je bila predstojnica glede na resnost učinka odpovedi v zadostni meri obveščena za odločitev o njeni podaji. Neustrezno je vprašanje, kaj naj bi predstojnica izvedela novega dne 29. 6. 2022, saj se je šele tega dne z zadostno stopnjo verjetnosti prepričala o obsegu kršitev in kršiteljih. Sodišče je storilo relativno bistveno kršitev postopka ter kršilo 22. in 25. člen URS, ker je glede presoje začetka teka subjektivnega roka za podajo odpovedi brez obrazložitve in arbitrarno odstopilo od primerljive sodne odločitve (Pdp 49/2025).

4.Stranki sta v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke predlagali njeno zavrnitev. Tožnik priglaša stroške odgovora.

5.Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6.Tožniku je bila 27. 7. 2022 podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Očitano mu je bilo: da je z evidenčno kartico sodelavke na registrirnemu terminalu evidentiral njen prihod in odhod, čeprav tistega dne na delu ni bila prisotna (29. 4. 2022); sodelavka je evidentirala njegov prihod, čeprav je na delo prišel šele kasneje (11. 4. 2022); sodelavki sta evidentirali njegov prihod in odhod, čeprav tistega dne na delu ni bil prisoten (22. 4. 2022).

7.Pritožbeno sodišče odloča o zadevi drugič. V prvem sojenju je razveljavilo prvostopenjsko zavrnilno sodbo (Pdp 556/2024 z dne 15. 1. 2025 v zvezi z I Pd 1108/2022 z dne 17. 9. 2024) in vrnilo zadevo v novo sojenje z napotilom, ki se je nanašalo na popolno ugotovitev dejanskega stanja glede toženkine ugotovitve razloga za podajo odpovedi. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem sojenju utemeljilo, da je izpodbijana odpoved prepozna in zato nezakonita. Po nepotrebnem jih ne ponavlja.

Pritožba toženke

8.Bistvo pritožbe se nanaša na presojo subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Podana mora biti najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz izoblikovanega stališča v sodni praksi, da je o ugotovitvi razloga za izredno odpoved mogoče govoriti tedaj, ko se delodajalec (v tem sporu predstojnica A. A.) seznani z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te.

9.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je A. A. dne 21. 6. 2022 ugotovila razlog za izredno odpoved. Pritožba zmotno navaja, da je ta zaključek neobrazložen in neprepričljiv. Sodišče prve stopnje ga je podrobno utemeljilo in oprlo na celovito presojo ključnih dokazov (izpovedi, listine) in trditev strank.

10.Pritožba zatrjuje, da je subjektivni rok za podajo odpovedi začel teči 29. 6. 2022, kar utemeljuje z navedbami: B. B. je 21. 6. 2022 ustno seznanila A. A. le s kršitelji, kršitvami in načinom njihovega izvrševanja; 29. 6. 2022 ji je predložila pisno analizo, ki vsebuje vse modalitete kršitev (kršitelji, natančen čas kršitev, v čigavo korist so bile storjene, kdaj oziroma ali sploh so delavci prišli v službo, navedba časa v evidenci delovnega časa in časa po posnetku kamere - časovni zamik); natančne informacije so bistveni elementi, ki morajo biti navedeni v obvestilu o pričetku postopka odpovedi in v odpovedi, sicer je kršiteljem onemogočena obramba.

11.Pritožbeno zavzemanje za drugačen začetek teka roka ni utemeljeno. Upoštevaje izpovedi B. B. in A. A. je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja dejstva. Po prejemu obvestila, da se pri toženki dogajajo nepravilnosti v zvezi z evidentiranjem delovnega časa, je A. A. uvedla interno preiskavo, pooblastila B. B. za dostop do videoposnetkov nadzorne kamere in za to, da jih v njenem imenu pregleda. Od 8. 6. 2022 je B. B. pregledovala videoposnetke za nekaj naključno izbranih datumov ter ob tem ugotovila: da je zjutraj oseba (kršitelj) prišla in na evidenčno uro zaporedoma naslonila več kartic; ob preverbi v evidenci delovnega časa je B. B. ugotovila, koga vse je ta oseba evidentirala, po videoposnetkih pa, kdaj je tako evidentirani dejansko prišel na delo ali odšel z dela; pri tem je upoštevala, da čas kamere in evidenca delovnega časa nista bila sinhronizirana. B. B. je 21. 6. 2022 A. A. obvestila o dotedanjih ugotovitvah, torej o pregledanih posnetkih na določene datume, o ugotovljenih kršitvah pri evidentiranju, kdo je bil udeležen pri kršitvah (povedala ji je za vseh pet kršiteljev), kakšna ravnanja je zaznala v zvezi s tem itd. Prvostopenjsko sodišče je materialnopravno pravilno zaključilo, da je s seznanitvijo s temi ugotovitvami, torej že 21. 6. 2022, A. A. ugotovila razlog za izredno odpoved.

12.Pritožba navaja, da za ugotovitev razloga za odpoved v smislu drugega odstavka 109. člena ZDR-1 ne zadošča le ugotovitev, da je prišlo do kršitve z znaki kaznivega dejanja oziroma naklepne hude kršitve, če obenem ni jasno kaj, kdaj in kako naj bi do tega prišlo. Pritožbena navedba ni utemeljena, saj nejasnosti, ki jih izpostavlja, v védenju A. A. na dan 21. 6. 2022 niso obstajale. Iz zgoraj povzetih prvostopenjskih razlogov je razvidno, da je bila tega dne seznanjena z vsemi elementi oziroma bistvenimi okoliščinami (kdo je storil kaj, kdaj, na kakšen način itd.), ki so ji omogočale ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot še izhaja iz prvostopenjske sodbe, je bila A. A. ob predočenju ugotovitev o kršitvah dne 21. 6. 2022 šokirana nad njihovo razsežnostjo in načinom (izvrševanja). To zgolj dodatno potrjuje, da ji bistvene okoliščine kršitev tedaj niso mogle bile neznane, kar še toliko bolj velja tudi ob upoštevanju nadaljnjih prvostopenjskih ugotovitev, tj. da je v evidenci uporabe videoposnetkov zabeleženo, da je A. A. dne 21. 6. 2022 vpogledala vanjo (kot razlog pregledovanja videoposnetkov je pripisano: kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, Pravilnika o evidentiranju itd.), ter da je tega dne B. B. tudi rekla, da bodo najverjetneje sledili postopki izredne odpovedi.

13.Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je A. A. 21. 6. 2022 naročila B. B., naj vse še enkrat temeljito preveri, pregleda videoposnetke za še nekaj dodatnih datumov (če so tudi na njih enake kršitve) in potem pripravi pisne ugotovitve. Pritožbeno sodišče soglaša, da navedeno ne more utemeljiti drugačnega začetka teka subjektivnega roka. Ponovno preverjanje dokazil v potrditev že ugotovljenih dejstev ne more podaljšati roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kar pa se tiče pregleda videoposnetkov na dodatne dneve (5. 4. 2022, 7. 4. 2022, 8. 4. 2022), kršitve tožnika v teh dneh niso bile ugotovljene, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ovrglo toženkino trditev, da naj bi B. B. s pregledom dodatnih videoposnetkov utrdila dejansko stanje z dodatnimi kršitvami.

14.Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da iz pisne analize, ki jo je B. B. 29. 6. 2022 izročila A. A., niso razvidne kakšne nove ugotovitve, ki jih predstojnica do njenega prejema ni imela, oziroma da ni dokazano, da se ugotovitve, s katerimi je bila seznanjena 21. 6. 2022, razlikujejo od teh, ki jih je prejela 29. 6. 2022. Po mnenju pritožbe je neustrezno vprašanje, kaj naj bi predstojnica dne 29. 6. 2022 izvedela novega, saj naj bi se šele tega dne z zadostno stopnjo verjetnosti prepričala o obsegu kršitev in kršiteljih. Pritožbena navedba ni utemeljena. Na dodatno pregledanih videoposnetkih kršitev ni bilo, torej je bil tudi po tem pregledu obseg kršitev tožnika takšen, s kakršnim je bila A. A. seznanjena že dne 21. 6. 2022, kot že obrazloženo, pa je bila tega dne seznanjena tudi s kršitelji (med katerimi je bil tožnik) in ostalimi bistvenimi okoliščinami kršitev. Pritožbeno sodišče soglaša, da toženka po 21. 6. 2022 ni izvedela nič novega oziroma za nobeno takšno bistveno okoliščino, pomembno za podajo izredne odpovedi tožniku, s katero ne bi bila seznanjena že dotlej.

15.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev postopka ter kršilo 22. in 25. člen Ustave RS (URS), ker naj bi o začetku teka subjektivnega roka odločilo drugače kot v drugih podobnih primerih, oziroma ker naj bi brez obrazložitve in arbitrarno odstopilo od primerljive sodne odločitve (Pdp 49/2025). Kot je razvidno iz podatkov spisa, so bile pogodbe o zaposlitvi zaradi podobnih kršitev izredno odpovedane petim delavcem, ki so zoper odpovedi sprožili vsak svoj sodni spor. Kljub temu, da je podlago v teh delovnih sporih predstavljalo podobno dejansko stanje, so bile prvostopenjske ocene o (ne)pravočasnosti podanih odpovedi podvržene oceni trditev strank in izvedenih dokazov v vsakem posamičnem sporu posebej, prav tako so bile odločitve pritožbenega sodišča o pritožbah zoper prvostopenjske sodbe pogojene s presojo vsebine navedb pritožbe v vsakem posamičnem sporu. V tem sporu je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo utemeljeno oprlo na dejstva, ki jih je ugotovilo na podlagi neposrednega obravnavanja v tem postopku, presojo o prepozno podani odpovedi pa je tudi ustrezno obrazložilo s pravnimi in dejanskimi razlogi.

16.Tudi judikati, ki jih navajata stranki, ne utemeljujejo očitka o arbitrarnem postopanju sodišča prve stopnje. Tožnik v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je tako kot v tem sporu sodišče tudi v zadevah Pdp 416/2024 in Pdp 160/2025 štelo, da je subjektivni rok začel teči 21. 6. 2022. V citiranih zadevah sta bili izredni odpovedi podani 13. 7. 2022, torej pravočasno. V zadevi Pdp 49/2025,

17.ki jo izpostavlja v pritožbi toženka, je tožnik (delavec) v pritožbi navajal različne datume, od katerih naj bi pričel teči subjektivni rok za podajo odpovedi (1. 4. 2022, 6. 6. 2022, 9. 6. 2022 …). Pritožbeno sodišče je v citirani zadevi ugotovilo, da je sodišče prve stopnje datum seznanitve z razlogom za izredno odpoved (29. 6. 2022) navezalo na tiste konkretne dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Obenem je poudarilo, da bi bila tudi v primeru, če bi se kot začetek teka subjektivnega roka štel datum 21. 6. 2022, izredna odpoved z dne 14. 7. 2022 pravočasna. Prav glede te okoliščine (datuma podaje odpovedi) pa obstaja ključno razhajanje vseh preostalih sporov z obravnavano zadevo, v kateri je bila tožniku izredna odpoved podana bistveno kasneje kot sodelavcem (šele 27. 7. 2022 in zato prepozno).

18.Glede na obrazloženo pritožba toženke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. člen ZPP).

Pritožba tožnika

19.Sodišče prve stopnje je o pravicah tožnika odločilo skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Pritožba očita, da je napačno ovrednotilo kriterije za določitev višine denarnega povračila, ki jih našteva drugi odstavek 118. člena ZDR-1; vztraja, da je tožnik upravičen do vtoževanega povračila v višini šestih plač,5 in ne le v višini ene plače. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno.

20.Pritožba navaja, da je urad C. organ v sestavi ministrstva D., kar pomeni, da je bila tožniku nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, ki jo je sklenil z Republiko Slovenijo. Meni, da je zato treba kriterij trajanja delavčeve zaposlitve pravilno ovrednotiti tako, da se upošteva vsa obdobja, v katerih je imel (kadarkoli) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z Republiko Slovenijo, ne pa, da se upošteva le obdobje od 29. 6. 2021 do 6. 10. 2022, ko je delal na uradu C. Pritožbena navedba ni utemeljena. Izpis zavarovanj na dan 5. 2. 2024, ki ga je tožnik predložil v podkrepitev svojih trditev, res potrjuje, da je skupno obdobje njegovih zaposlitev z Republiko Slovenijo obsegalo več kot 5 let, vendar pa je iz listine obenem razvidno večkratno tožnikovo prehajanje iz zaposlitev v zasebnem sektorju v javni sektor in nazaj. To velja tudi za obdobje neposredno pred njegovim pričetkom dela na uradu C., saj je bil od 13. 1. 2021 do 28. 6. 2021 v delovnem razmerju z družbo E. d. o. o. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da trajanje zaposlitve v smislu drugega odstavka 118. člena ZDR-1 zajema le kontinuirano obdobje od nastopa delovnega razmerja pa do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri tistem delodajalcu, ki je delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je predmet sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. V tem sporu to obdobje znaša 15 mesecev. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pri določitvi nadomestila plače upoštevalo dodatek za delovno dobo za ves čas zaposlitve tožnika v javnem sektorju, ne vpliva na drugačno presojo obravnavanega kriterija. Dodatek za delovno dobo in sodna razveza pogodbe o zaposlitvi (s pripadajočim denarnim povračilom) sta dva različna pravna instituta, zato pravil, ki ju urejajo, ni mogoče medsebojno povezovati. Neustrezno je tudi pritožbeno sklicevanje na judikat Pdp 224/2024, saj obravnava drug pravni institut (jubilejna nagrada), glede katerega je bilo vprašanje upoštevne delovne dobe urejeno s posebnimi predpisi kolektivnega prava.

21.Ovrednotenju kriterija možnosti delavca za novo zaposlitev pritožba neutemeljeno nasprotuje z navedbo, da je tožnik zaposlitev za svojo izobrazbo dobil šele 1. 3. 2024 in da se je pred tem za določen čas zaposlil celo kot pomočnik kuharja. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo o zanj ugodni situaciji na trgu delovne sile, ki jo je sodišče oprlo na dejstvo, da je univerzitetni diplomirani pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom (kot pravilno navaja toženka v odgovoru na pritožbo, se pravni poklici uvrščajo med stabilno iskane profile, kandidati z opravljenim pravniškim državnim izpitom pa imajo konkurenčno prednost). Tožnik tudi sicer ni zatrjeval (niti izpovedal) in ni predložil dokazil, iz katerih bi izhajalo, da se je aktivno, vendar neuspešno prijavljal na razpise delovnih mest, za katere je imel ustrezno izobrazbo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da je zaradi načina prenehanja delovnega razmerja z izredno odpovedjo imel težave na trgu dela. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta navedba podana pavšalno, prav tako kot pritožnikovo zatrjevanje, da so se delodajalci izogibali njegovi zaposlitvi (ni jasno, kateri delodajalci, glede katerega delovnega mesta itd.).

22.Pritožba očita, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar naj bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Očitek ni utemeljen. Ta kriterij je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo z ugotovitvijo o prepozno podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to ugotovitev pa je v predhodnih razlogih tudi obširno obrazložilo. Izpodbijani del sodbe je zato tudi glede tega kriterija mogoče preizkusiti. Pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo toženkinega namernega nepravilnega ravnanja, saj je tožniku hotela škodovati in mu je zato odpoved podala kljub zavedanju, da je zamudila subjektivni rok. Pritožbeni očitek ni utemeljen, saj za zaključek o namernem škodovanju ni podlage v dejstvih, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi, s katerimi je v izpodbijani sodbi utemeljeno, zakaj je B. B. uradni zaznamek z dne 29. 6. 2022 dejansko pričela kreirati tega dne, ne pa šele po vloženi pritožbi tožnika z dne 19. 8. 2022 zoper prvostopenjski sklep o odpovedi, kakor to zmotno zatrjuje pritožba.

23.Glede kriterija upoštevanja pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja, pritožnik zatrjuje, da je imel zaradi izredne odpovedi (ki izključuje pravico do denarnega nadomestila za brezposelnost) nenaden izpad dohodka vse do zaposlitve za določen čas, po njenem izteku je prejemal denarno nadomestilo za brezposelnost le tri mesece, dohodkovni položaj pa si je dokončno uredil šele 1. 3. 2024; brez primerljivega dohodka je bil torej od 7. 10. 2022 do 29. 2. 2024. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede obravnavanega kriterija sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo dejstva, ki jih izpostavlja pritožba. Kot navaja sam, je bil od 24. 5. 2023 do 4. 7. 2023 zaposlen za določen čas. Po preteku te zaposlitve je do 4. 10. 2023 prejemal denarno nadomestilo za brezposelnost. V obdobju od 7. 10. 2022 do 23. 5. 2023 in od 5. 10. 2023 do 29. 2. 2024 res ni prejemal denarnega nadomestila za brezposelnost, a je izpad dohodka nadomeščen s priznano reparacijo v višini razlike do nadomestila plače, ki bi mu sicer pripadala pri toženki, s pripadajočimi obrestmi. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da je v času prepovedi opravljanja dela prejemal le polovico plače, saj mu je s prvostopenjsko sodbo prisojena pripadajoča razlika iz tega naslova, s pripadajočimi obrestmi.

24.V zadevi VIII Ips 237/2017 je bilo sprejeto stališče, da morebitne odpravnine, ki bi delavcu šla na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni možno upoštevati pri odmeri višine denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Pravice do odpravnine zato ni mogoče obravnavati niti v smislu, za katerega se zavzema pritožba v tem sporu, tj. da tožniku v okviru kriterija pravic, ki bi jih lahko uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja, pripada višje denarno povračilo, ker glede na naravo podane odpovedi ni bil upravičen do odpravnine.

25.Pritožbeno sodišče zaključuje, da je ob upoštevanju zakonskih kriterijev in glede na ugotovljena dejstva sodišče prve stopnje tožniku odmerilo primerno denarno povračilo v višini ene plače. Presoja ustreznosti denarnega povračila pomeni vprašanje pravilne uporabe materialnega prava glede na ugotovljena dejstva, ki so odločilna za njegovo odmero. Pritožba zato zmotno uveljavlja kršitev 214. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da toženka ni prerekala višine denarnega povračila. Tudi s sklicevanjem na judikata Pdp 5/2017 in Pdp 453/2023 pritožnik ne more doseči višjega denarnega povračila, saj v njiju ugotovljene dejanske okoliščine, ki gledano kot celota narekujejo odmerjeno denarno povračilo, niso primerljive temu sporu.

26.Tožnik ugovarja prvostopenjski presoji, da mu za pet pripravljalnih vlog ne pripada povračilo stroškov, ker naj bi v njih le ponavljal navedbe iz tožbe in drugih pripravljalnih vlog (za katere so mu bili stroški priznani).

27.Glede pripravljalne vloge z dne 18. 10. 2023 pritožnik navaja, da predstavlja odgovor na pripravljalno vlogo toženke z dne 19. 9. 2023, v kateri je podajala nove navedbe; vloga je bila potrebna, saj bi sicer toženkine navedbe ostale neprerekane. Pritožbeno sodišče soglaša, da ta vloga ne ustreza standardu stroška, ki bi bil potreben za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). V njej je tožnik navajal, da je toženka v drugem sodnem sporu vložila žaljivo vlogo (tudi v razmerju do tožnika), zaradi česar naj jo sodišče kaznuje, vendar pa tak predlog ne more biti predmet obravnavanega spora. Poleg tega je v vlogi sam potrdil, da je bila vloga toženke z dne 19. 9. 2023 nepotrebna in zato "vztrajal kot do sedaj". Pritožnik strošek utemeljuje tudi z navedbo, da je vlogi predložil potni nalog za 7. 4. 2022, ki ga je sodišče kot dokaz sprejelo. Tudi to ne more biti ključno za priznanje stroška kot potrebnega, saj navedeni datum ni predmet očitkov v odpovedi.

28.Pripravljalna vloga z dne 3. 11. 2023 je bila po mnenju pritožnika pomembna, ker je v njej opozoril, kaj je predsednik vlade ... izjavil v oddaji F. (da se je "..." čistil tudi na drugih institucijah, kar po zatrjevanju pritožnika pomeni, da mu je bila odpoved podana iz nedopustnih političnih razlogov). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ta vloga ne predstavlja potrebnega stroška, saj je zatrjevane politične razloge za odpoved tožnik podrobneje ponovno obrazložil tudi v naslednji vlogi z dne 23. 11. 2023, za katero mu je pritožbeno sodišče strošek priznalo.

29.Pritožba navaja, da je s pripravljalno vlogo z dne 23. 11. 2023 odgovoril na pripravljalno vlogo toženke z dne 6. 11. 2023, sicer bi v njej podane navedbe ostale neprerekane. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik z vložitvijo te vloge postopal po sklepu sodišča prve stopnje z dne 9. 11. 2023, v katerem je tožniku določilo rok za vložitev odgovora na citirano vlogo toženke. Za vlogo z dne 23. 11. 2023 zato tožniku ni mogoče odreči povračila stroška (225 točk; tar. št. 16/2 Odvetniške tarife - OT).

30.Kot izhaja iz pritožbe, je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 23. 4. 2024 predložil zapisnik zaslišanja predstojnice v zadevi I Pd 1138/2022, obvestil sodišče in nasprotno stranko o zaposlitvi za določen čas, predlagal sodno razvezo na dan 29. 2. 2024 ter temu prilagodil tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbo, ki jo je uveljavljal s to pripravljalno vlogo. Glede na navedeno mu zanjo pripada povračilo stroška (225 točk).

31.V zvezi s pripravljalno vlogo z dne 7. 6. 2024 pritožnik navaja, da predstavlja odgovor na vlogo toženke z dne 28. 5. 2024, ter da jo je moral vložiti, ker bi sicer ostale njene navedbe neprerekane. Po presoji pritožbenega sodišča s to vlogo nastali strošek ni bil potreben za pravdo. Pretežno se tožnikove navedbe nanašajo na to, da je toženka prepozno vložila v spis e-sporočilo z dne 26. 5. 2021, pri čemer vsebina tega e-sporočila (evidentiranje službenega na dan udeležbe na volitvah v Uradniški svet) ni pomembna za ta spor. Tudi sicer gre za kratko vlogo, katere bistvo bi tožnik lahko predstavil na naroku, ki je bil čez teden dni.

32.Pritožba pravilno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo priznati tožniku povračilo stroška za pritožbo z dne 26. 7. 2022 zoper sklep o prepovedi opravljanja dela, saj je bil v sodnem postopku razveljavljen tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski toženkin sklep v zvezi s tem. Na podlagi tar. št. 14/5 OT mu za to vlogo pripada 250 točk.

33.Pritožnik se zavzema za povračilo vseh priglašenih prvostopenjskih stroškov, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavlačevalo postopek; edino ključno vprašanje je bila pravočasnost odpovedi, torej bi o sporu moralo razsoditi že najmanj pred dvema letoma. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. V prvem sojenju je sodišče izdalo zavrnilno sodbo, zato je razumljivo, da je raziskovalo tudi dejstva, ki niso bila povezana zgolj z (ne)pravočasnostjo odpovedi - ta presoja se je izkazala za edino ključno šele v ponovljenem sojenju. Sicer pa je tudi tožnik v postopku navajal obširna dejstva, ki se niso nanašala le na pravočasnost odpovedi, temveč tudi na vsebino odpovednih očitkov.

34.Na podlagi obrazloženega toženka dolguje tožniku še povračilo dodatnih 700 točk, kar skupaj z že prisojenimi točkami znaša 4.805 točk, upoštevaje tudi materialne izdatke (58,05 točk) pa 4.863,05 točk. Glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) in skupaj z DDV mu je toženka dolžna povrniti 3.560,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika delno ugodilo in stroškovno odločitev (X. točka izreka) delno spremenilo tako, da je tožniku priznalo povračilo navedenega zneska (5. alineja 358. člena ZPP).

35.V ostalem je pritožbo zavrnilo in s strani tožnika izpodbijani del sodbe potrdilo, saj niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Tožnik krije sam stroške pritožbe, saj je z njo uspel le glede dela stranske terjatve (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora tožniku povrniti stroške odgovora na njeno pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Pripada mu 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 229,50 EUR, skupaj z DDV pa 280,00 EUR. V primeru zamude s plačilom mu dolguje tudi obresti, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje, do plačila. Stroška za sestanek s stranko in za pregled listin pritožbeno sodišče ni priznalo, saj sta zajeta v že priznanih stroških.

-------------------------------

1B. B. je izpovedala, da si je ugotovitve pregledovanja sproti beležila.

2Toženka je tudi sicer trdila, da je zgolj vpogled v videoposnetke zadosten dokaz, ki bo jasno potrdil razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi (l. št. 76, 133), ter da so na videoposnetkih navedeni tudi datumi in čas kršitev, ob upoštevanju zamika (l. št. 123).

3Toženka je v trditvah pojasnila, da gre pri analizi stanja z dne 29. 6. 2022 za delovni dokument, ki je namenjen lažji preglednosti vseh zaznanih kršitev kršiteljev (l. št. 127, 174). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izdelava dokazila, namenjena preglednosti kršitev tožnika, s katerimi je bila predstojnica pred tem že seznanjena, ne more podaljševati roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

4Podobno Pdp 530/2024.

5Tožnik je na naroku 14. 6. 2024 pojasnil, da iz naslova zaposlitve z Republiko Slovenijo zahteva pet plač, eno plačo pa glede na okoliščine in način odpovedi pogodbe o zaposlitvi.